Zemljevid 2020


visited 43 states (19.1%)
Buy Douwe's Machine Learning Book

sobota, 03. april 2021

Kako na ogled skokov v Planici z Vitranca in Ciprnika

Skoki v Planici, letos brez gledalcev, so nas konec marca spomnili, da bi si jih le ogledali s pobočja sosednjega Ciprnika. No, v resnici, smo želeli v hribe, kjer so še vedno zimske razmere, ampak na vikend skokov Planica je kar klicala in šli smo v Kranjsko Goro.

Odločili smo se za krožno pot - iz Kranjske Gore malo nad jezerom Jasna proti Mojčinemu domu na Vitrancu, naprej pa kolikor bodo razmere dopuščali proti razgledni točki nad Planico in naprej k vrhu Ciprnika. Sestop nazaj v Kranjsko Goro po lažji poti kar po smučišču.
Parkiramo na makadamskem parkirišču nasproti Best Western hotela (zdi se skoraj neverjetno, da je mogoče v Kranjski Gori parkirati brezplačno). Še kakih 150 m hodimo ob cesti, ki pelje k jezeru Jasna - do prvega kažipota za Vitranc. Tam stopimo na stezico v gozdu.
Nad nami je jasno nebo, temperatura je nekaj stopinj nad ničlo, obeta se lep dan, čeprav v osrčju gora najvišji vrhovi so zaviti v oblake.
Steza najprej nas vodi skozi gozd in nad jezerom Jasna. V spodnjem delu je steza na enem mestu kar zaprta s podrtim drevjem, sploh še ni očiščeno, nekako obidemo oviro. Po strmih pobočjih Vitranca to sploh ni tako enostavno, tudi sneg še vedno leži do samih nižin.
Višje kot gremo, bolj strm je vzpon. Sprva razgledov je zelo malo, se samo ugiba med še golimi vejami dreves, kaj bi se videlo. Na enem mestu pridemo na strm prepad in tam se odpre pogled na dolino Male Pišnice pod nami in gore pod Vršičem.
Pot se nadaljuje skozi gozd. Kmalu pridemo že do skalnatih pobočij Vitranca, ki jih vidimo, če iz Kranjske Gore pogledamo na goro nad smučišči. Steza vodi prav med skalami nad smučiščem.
Med drevesi se spodaj vidi Kranjska Gora. Poleti zaradi listja prav gotovo se nič ne vidi...

"Balkon" nad Kranjsko Goro:

Pot pod skalami:
Tu pri skalah se prava strmina šele začne. En del vzpona med skalami je res noro strm. Dokler smo hodili po sončni južni strani gore, snega je bilo zelo malo ali celo nič, za ovinkom pa na senčni strani snega je bilo še vedno kar veliko in strma stezica navzgor je bila speljana skoraj navpično gor. Mogoče v kopnih razmerah se steza vzpenja v cikcakih, a po snegu smo lezli navkreber po najkrajši poti. Na srečo zjutraj je bil sneg še dokaj trd in se ni zelo udiralo. 

Naslednja razgledna točka, tu se kar z veseljem ustavimo in zadihamo po strmem vzponu.


Navzgor pot vodi k že zapuščenemu domu na Vitrancu in Mojčinemu domu. Tu je tudi razpotje - desno navzdol se odcepi pot v Kranjsko Goro, tja bomo šli pri sestopu. Prišli pa smo s strme leve strani.

Pri Mojčinem domu plapola zastava (ja, danes so skoki v Planici!) in je kar precej obiskovalcev. Oskrbnik je izredno prijazen, vsi smo postreženi, čeprav ne smemo notri v kočo, se posedemo po klopeh v okolici koče... Dan je popoln, toplo je, sploh ne piha, kar en čas se sončimo in nabiramo D vitamin. 
Pogled proti Špiku, se vidi delček zapuščenega doma na Vitrancu:
Pogled od Mojčinega doma naprej v smeri vrha Vitranca in Ciprnika. Uredili so "skakalnico" in vsi smo se ob tem nasmejali:

Pogled proti Mojčinemu domu z vrha "skakalnice":
Mimo skakalnice se dvignemo do zgornje postaje nekdanje enosedežnice, ki bi lahko pripeljala smučarje na vrh Vitranca. S to progo z vrha Vitranca nekaj se je zalomilo, nikoli ni zaprav zaživela, saj je v nekem mestu strmina na progi je takšna, da noben ratrak ne bi mogel proge urediti... Na tem delu proge nekoč se je ubilo nekaj smučarjev in zato so ta del zaprli. Tako tudi, če so sedežnico postavili, je izgubila svoj pomen in sedaj povsem propada. Čeprav, če bi delovala - bi lahko prišli do doma kar s sedežnico.
Od doma do vrha Vitranca je še kakih 15 minut poti, nekaj manjših vzponov in sestopov in smo že na praktično neopaznem vrhu Vitranca. Le tabla na drevesu nas opozarja, da je ta točka najvišja. Mogoče pod snegom se skriva kako obeležje, a snega tukaj je še vedno okrog 1m, zato to lahko preverimo šele poleti.
Le malo naprej od vrha Vitranca se začne vzpon na sosednji Ciprnik in na odprtem pobočju se odpre lep pogled v dolino pod Poncami in na skakalnice v Planici. Res da tu smo že skoraj na višini okrog 1700 m in do skakalnic je daleč. A razgled je fenomenalen in celo se sliši napovedovalca.
No, do tu smo že ugotovili, da so skoki prekinili zaradi močnega vetra. Mi se zares čudimo - saj na naši strani hriba vetra sploh ni! Tako, na žalost, namesto skokov lahko spremljamo kako urejajo skakalnico. 


Razgled na Ponce:
Pot do mesta, kjer se odpre pogled v Planico je zelo enostaven. Od tam dalje se pa začne bolj strm del, stezica se stiska k strmemu pobočju. Okrog poldneva je tukaj že sonce in sneg je že zelo mehak.
Razgledi med redkimi drevesi:


Pozorno gledamo pod noge, začudeno opazim povsem zakopano v snegu zajlo. Sneg je čisto prekril jeklenice, sploh ne vidiš, da so kje tam. Tu že čisto blizu vrha na dveh mestih je pobočje izredno strmo, nujno bi potrebovali cepin, ki ga nimam. Sneg je mehak in z vsakim gibom samo spolziš dol po pobočju. Malo stran se vidijo razpoke v snežni površini in se res zamislim o nevarnosti plazov. Tako čisto malo pod vrhom se odločim, da bo bolje, da se obrnem nazaj. Nekateri so se obrnili nazaj že pri razgledu na Planico, nekateri so šli naprej do vrha, a razmere so bile kar zahtevne. 
Nekje na tej strmini sem se obrnila nazaj:
Običajno sem med tistimi, ki želim priti do vrha, do konca, a tu se nisem počutila varno. Tudi bolj izkušena planinka svetuje, da se ne riskira. Se vrnem do razgleda na Planico in že kujemo načrte, kako se bomo vrnili na Ciprnik poleti, menda z Vršiča vodi tja zelo lepa pot.


In kmalu sem spet pri Mojčinem domu:

Za sestop uberemo pot proti smučišču in v Kranjsko Goro . V zgornjem delu je prečna pot tako lepa, da bi kar vriskali. 
Ob stezi opazimo "okno" v skali:
Spodaj pod smučišči se vidi Kranjska Gora:
Kmalu pridemo do zapuščenega dela smučišča, po kateremu se spustimo do zgornje postaje aktualne smučarske FIS proge na Vitrancu. Ja, to je tista proga, kjer tekmujejo najboljši smučarji. V dolini se vidi Podkoren:
Ob zgornji postaji sedežnice ratrak ravno ureja progo. Pripet je na zajlo! Spremljamo, kako težek stroj se skriva pod pobočjem, pritrjen samo na jekleno vrv.

Spuščamo se kar po progi v smer Kranjske Gore. Ob progi je še vedno približno meter snega. Na sami progi pa je sneg popoldan že zelo mehak. Konec marca smučišče uradno še vedno obratuje, vendar po 14. uri na progi praktično ni bilo smučarjev, le kak turni smučar se je vračal s hriba. Tudi naprave so že ustavljene. Smučanje po tako mehkem snegu je prava muka... 
Pridemo do Bedančeva doma ob zgornji postaji smučišča:
Medo se skriva v snegu:
Ob domu je čudovito izdelana pravljična hišica:
Tudi Bedančev dom prav vabi, vsaj na "plažo" na terasi:
Tu pri Bedančevem domu smo se malo lovili, kje najlažje in najhitreje prideš nazaj v Kranjsko Goro. Idejo, da bi šli kar pod sedežnico, smo morali opustiti, saj gre nad skalami. Smo šli kar ob robu smučarske proge. In izkazalo se je, da so proge v Kranjski Gori prav dolge! 
Sedežnica:
Vedno bližje:


Zadnji koraki po smučišču:
Hoja po mehkemu snegu je kar naporna, noge se udirajo. Zato smo veseli, ko se končno znajdemo v mestu in na asfaltu. 
Kranjska Gora sredi dneva na vikend v Planici je čisto prazna, prav žalostno... Pomlad 2021 je prav na las podobna tisti iz 2020. Bilo nas je več na Vitrancu, kot ljudi v mestu.
Pohod nam je vzel približno 7 ur, prehodili smo cca. 13 km in naredili 900 m višincev. Moramo si zapomniti za drugo leto in zopet priti gledati skoke, ko bodo dejansko skakali.

Ni komentarjev:

Objava komentarja