Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Zasnežena Komna

Zadnji dni februarja je postalo že spomladansko toplo in sneg se je hitro talil tudi v hribih. Da uživamo še malo na zasneženih pokrajinah, smo se odpravili zadnji februarski vikend na Komno in naprej do Bogatinskega sedla.

Ker letos ne more biti enostavno, dan pred pohodom je bil sprejet ukrep vlade, da primorci smo rizični, kar se kovida tiče, in smo morali na vrat na nos se testirati dan prej. Kar je pomenilo 3 ure v vrsti za testiranje. Ampak nič hudega, zato pa smo se mirno odpravili naslednji dan na pohod in vsem radovednim pojasnjevali, da smo se pa morali testirati, da lahko pridemo v hribe...

Komna je zelo znana planinska destinacija, za domom na Komni pa se odpira še ogromno možnih smeri. Pot začnemo pri slapu Savica, kjer je sicer zelo veliko parkirišče, a pozimi zaradi snega ob 8h zjutraj smo se skoraj težko parkirali, ker je počiščeno lih za silo. So pa bohinjski redarji zelo strogi in vsakršno parkiranje izven predvidenih parkirišč strogo kaznuje. Tako že zjutraj smo videli 3 avtomobili parkirani ob cesti z napisano kaznijo...

V senčni legi v nižinah je še vedno nekaj snega, sprehodimo se ob Savi Bohinjki, ki je tu še skromen potoček.

Kotlina ob slapu Savica je v tem letnem času skoraj vedno v senci, sploh ne vem, če uspe sonce posijati na to stran. Je pa tukaj zelo prijetno urejeno in skoraj škoda, da nismo šli pogledati slap, no, sicer ni bilo niti v načrtih.

Od parkirišča oz. od koče pri slapu Savica do doma na Komni vodi cikcakasta pot, mogoče celo mulatjera, vzpon nikjer ni prehud, je ša število ovinkov skoraj nepreštevno. Ovinki so tudi oštevilčeni, ne vem, če je vsak, pozimi oznake se skrivajo pod snegom. Poznavalci pravijo, da vsega skupaj je 52 serpentin, najbrž bo držalo. Prvi ovinek sem slikala, puščica kar ponazarja pot, ki je še pred nami.

Cikcakast vzpon čez gozd traja približno 2 uri. Vmes je zelo malo odprtih pogledom na Bohinjsko jezero v dolini, saj pogled skoraj ves čas zapirajo drevesa. Ker ni listja, je bolj razgledno, poleti se vidi še toliko manj. Zares se pogled odpre le na par mestih in tam, seveda, naredim fotografijo. Se tudi sprašujemo, ali se bodo oblaki dvignili in ali bo danes kaj sonca.

Ko je serpentin konec, se pot vzpne na rob planote Komne skozi gozd.

Kljub temu, da na Bledu ali Bohinju sploh ni več snega, na poti do doma na Komni ga je bilo še kar precej, sicer zelo uhojenega, marsikdo je tu tudi smučal ali šele nosil smuči gor. Zjutraj je sneg še malce pomrznjen in je strnjen, popoldan je bil povsem mehak. Imeli smo derezice in so prišli še kako prav za lažji korak. Pomislili smo celo, če bi naredili krožno turo in povezali vzpon na Komno in sestop čez Komarčo, a nekdo nam je odsvetoval Komarčo, menda je zelo pomrznjeno na nekaterih mestih, da je prav nevarno in da bi rabili opremo za zimski vzpon. Tako je Komarča odpadla. Na Komarči sem bila poleti in razen tega, da je "neskončna", se mi ni vtisnila v spomin, kot posebno nevarna. A pozimi je vse drugače.

No, ko se dvigneš na rob planote, snega je res veliko, tu je značilno, da je veliko snega, je pa letos zanimivo, kako ob drevesih so se naredile luknje, ker se je sneg talil.

Med drevesi se že vidi dom na Komni:

Snega tukaj je še več kot meter, se pa delajo razpoke na nekaterih mestih zaradi taljenja, na bolj strmih delih sneg počasi spolzi dol. Tukaj je pot speljana po zgornjem robu, se pa vidi koliko je še snega spodaj, pa tudi grmovje je vse prekrito s snegom.

Na planoti Komne gozda ni več, le redki macesni, zdaj popolnoma goli, ter smreke štrlijo ven iz snega. Pokazalo se je tudi sonce in sneg je zasijal iskricami, pokrajina takoj navduši.

Naredili smo manjši krog, ker smo se ustavili pogledati razgledi na odprti planoti in se približali k domu na Komni zadaj. Do tu smo potrebovali približno 2,5 uri.

Količina snega na strehi manjše hišice ob koči:

Ker je Komna zelo priljubljena pohodniška točka, pri domu je gneča, terasa je čisto zasedena, čeprav dom sploh ne obratuje (običajno dom dela vsak dan, letos pa je zaradi ukrepov zaprto). Fotografiramo razgledi, ki se odpirajo od doma in nadaljujemo pot do koče pod Bogatinom.

Celo Bohinjsko jezero se vidi globoko v dolini.

Koča pod Bogatinom je vsega 15 minut proč od doma na Komni in sem mnenja, da je to najlepši del poti. Pravzaprav od doma na Komni se lepo šele prične. Vredno je iti dalje. Sploh pa tu ni več takih vzponov, samo manjši vzponi in sestopi... Pokrajina pa - snežno kraljestvo, pravljica!

Kmalu se pokaže planina na Kraju in koča pod Bogatinom. In bleščeča belina snega. Osupljivo, se kar ne moreš naužiti teh razgledov.

Nad kočo je postavljen spomenik, sploh pa so te kraji bili priča vojaškim spopadom. Koča pod Bogatinom je nastala na ruševinah nekdanje avstrijske vojaške bolnice iz prve svetovne vojne, kjer so zdravili vojake ranjeni v bojih na Krnu. Od tu opazujemo, kako so koče zasute s snegom, pod snegom je skoraj celotno pritličje.

Za primerjavo sem "ukradla" sliko z interneta, kjer se vidi, kako to izgleda, ko snega ni:

Vhod v kočo pod Bogatinom je tudi skoraj v celoti pod snegom, table z oznakami so komaj nad snegom:

Koča stoji v nekakšni kotlini, v zavetrju in na soncu je prav lepo toplo. Tu se ustavimo za martinčkanje, malico in čaj. Žal, tudi tukaj koča je zaprta, zunaj ni niti klopi.

Nadaljujemo pot še naprej po planoti, tu je nekakšen prehod s Spodnje na Lepo Komno.

Pogled nazaj na kočo in planino na Kraju:

Po dolini Gracija nadaljujemo pot v smer Bogatinskega sedla. Pot ima več manjših vzponov in sestopov, opaznejši vzpon je edini tik pot sedlom, tistega pa ne moreš zgrešiti, je kar pošten. Z vsakim korakom uživamo v pokrajini, čudovito je.

V daljavi se že vidi sedlo. Od koče pod Bogatinom in do sedla je približno 1 ura hoje.

Bližje kot smo sedlu, bolj se temni, sonce se skrije, nad sedlom pa se zbirajo oblake. Neki pohodniki, ki nam gredo že nasproti nas posvarijo, da grdo piha in da se sneg udira, da nima smisla hoditi na sedlo. Mi se odločimo, da gremo, dokler se gre, nobenih vrhov nimamo v mislih, samo hoditi po zasneženi pokrajini. Tik pod zadnjim vzponom na sedlo res se tako zamegli, da se komaj vidi, kje so tla in kje nebo ;) in veter vleče kot skozi cev. Če prej smo hodili zelo lahko oblečeni, nekateri celo v kratkih rokavih, tukaj oblečemo vse, kar imamo.

Tu nekje se obrnemo. Bolj kot se vračamo nazaj na planoto, spet lepše je vreme. Zanimivo. Izkušeni planinci pravijo, da se tu vreme hitro pokvari in da rado se večkrat dnevno spremeni. Tako se vračamo nazaj, po isti poti kot smo prišli.

Pogled nazaj proti sedlu, sedaj vse zavito v meglo. Ko smo pogledali proti sedlu čez pol ure, je bilo že čisto ozračje...

Ves čas opažamo, da sneg le ni povsod bel, ponekod ima skoraj oranžne lise. Ugotavljamo, da je to posledica saharskega peska, ki ga je prinesla ena zadnjih neviht v to območje. Neverjetno.

Čudovita bela pokrajina, utrinki:

In že spet zagledamo kočo pod Bogatinom:

Pot gre tik pod pobočjem te gore, to je najbrž edino zares strmo pobočje in v teh razmerah je skoraj nevarno za snežni plaz, nad potjo in pod njo smo videli razpoke v snegu. Nekako smo se tolažili, da pobočje ni prav globoko in da tu bi bil plaz manjši...

Se vrnemo do doma na Komni, popoldan je tu že manj obiskovalcev, malo počivamo še tukaj.

Pogled s terase doma na Bohinjsko jezero:

Od doma se odpravimo dol v dolino spet po vsem serpentinam. Le da navzdol v snegu smo marsikatero serpentino krajšali, da smo kar se da hitro bili v dolini.