Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Zimski vzpon na Uršljo goro

Uršlja gora je zelo znan in priljubljen vrh na Koroškem, to je najbolj vzhodni vrh v Karavankah. Uršlja gora leži nekje med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem, zato za nas s Primorske je precej odročna. Sprostitev ukrepov in zimska idila pa sta le zvabila tudi nas na Koroško.

Konec februarja v nižinah ni bilo več snega, v gorah pa ga je bilo še kar precej, čeprav na sončnih legah se je sneg hitro topil. Našo pot smo začeli pri Ivarčkem jezeru, tam je tudi veliko parkirišče. Ivarčko jezero je tudi priljubljena izletniška točka na tem koncu države.

Pot na Uršljo goro od Ivarčkega jezera velja za eno bolj popularnih, je pa tu največja višinska razlika - več kot 1000 metrov vzpona.

Pot zavije takoj v gozd in se prične vzpon. Še v spodnjem delu poti prečimo eno (in edino) odprto pobočje pri kmetiji Jurček, kjer moramo splezati čez nekaj velikih hlodov, ki jih še niso uspeli odpeljati.

Vrh Uršlje gore je viden višje - tisti, pri anteni, ki se komaj vidi na vrhu nad nami.

Če na planini pogledamo nazaj, se vidijo že skoraj zeleni griči v dolini.

Za kmetijo stopimo spet v gozd. Od Ivarčkega jezera proti vrhu vodi nekaj poti. Mi smo šli v glavnem po Železarski poti. Tu blizu je tudi Grofovska pot, ki se začne na vzhodni strani Ivarčkega jezera oz. malo naprej po cesti pri kmetiji. Obe poti sta med najbolj urejenimi in uhojenimi in se združita nekje na višini 1100 m. Pravzaprav dovolj je, da slediš markacijam in oznakam, sploh ne vem, kje sta se poti združile. Za sestop smo ubrali pot čez Kozji hrbet, ki je nekoliko daljša in pa bolj "razkopana" in strma v zgornjem delu.

Ta pot gre skozi gozd, ki je dopoldan večinoma v senci, zato sneg je pomrznjen. Brez derezic bi bila ta pot prav mučna. Ko pa na nekaterih krajih skozi drevesa posijalo sonce, je bilo čudovito in nam je dajalo motivacijo za nadaljevanje vzpona po precej strmem terenu.

V nekem delu poti prečimo po lesenem mostičku potok Uršeljca in nadaljujemo vzpon. Skoraj vseh 1000 metrov vzpona poteka skozi gozd po precej strmo vzpenjajoči se stezi. Stezica se ne položi skoraj nikjer, vzpon je konstanten in zato pot na vrh je prav naporna.

Na 2,5 uri dolgem vzponu skozi gozd srečamo nekaj klopi in t.i. "bife pod jelko". Zelo je simpatično, čeprav zakopano v snegu...

Po 2,5 urah počasnega in kar napornega vzpona pridemo do roba gozda in se odpre pogled na čistino na vrhu Uršlje gore in na cerkev Svete Uršule pod vrhom.

Za robom gozda vzpona je konec, končno se odprejo razgledi - tako na planoto na vrhu kot tudi v dolino. Najprej nas pozdravi kapelica.

Redka drevesa poživijo zasneženo pokrajino. Ko prideš na planoto, ves trud ob vzponu skozi gozd je poplačan, tako lepo je tu.

Gora se imenuje tudi Plešivec, saj zgornji del gore je res povsem "plešast".

Razgledi:

Na vrhu je bilo sončno in toplo, v dolini pa skoraj megleno, meja jasnine in megle se je videla nekoliko pod nami v skoraj ravni črti.

Ko prihajamo na Uršljo goro po Grofovski poti, najprej vidimo cerkev Svete Uršule, to je tudi najvišje ležeča cerkev v Sloveniji. Do vrha vodi več gozdnih cest, zato najbrž material za gradnjo cerkvi so le dostavili po cestah, pa katerih sedaj se pripeljejo na vrh mnogi gorski kolesarji. Večina teh ima električna kolesa, smo pa srečali nekaj takih, ki so res pedalirali... Oboje mi je nepojmljivo, da se s kolesom tako visoko pripelješ, vzpon je izreden. Mi pa je eden od bralcev sporočil (poleg tega, da mi je popravil par netočnosti - hvala!!), da vsako leto na dan Reformacije opravijo skupen skok s kolesi na Uršljo goro, tudi preko 50 kolesarjev.

Pogled od cerkvi nazaj, v smer prihoda:

Takoj ob cerkvi stoji dom na Uršlji gori, a jaz najprej se odpravim do vrha gore.

Tu se odpre pogled še na hribe v daljavi - iz meglice se vidi Raduha in gore v bližini.

Pot k vrhu po prostrani "pleši" gore:

Dosežen vrh 1699 m. Veliko je višjih vrhov, a ker je tako velika višinska razlika, zdi se Uršlja gora prav "poštena" in zadovoljstvo ob prihodu na vrh je povsem na mestu.

Pogled proti Koroškim hribom, ovitim v meglico:

Zanimivo, da na drugo stran, proti Avstrije, pa je ozračje čisto, tako Peca se prav lepo vidi. Tu sem se spomnila, kako smo bili na zasneženi Peci nekaj let nazaj, takrat sem od tam gledala Uršljo goro in si zaželela jo obiskati.

Razgled z vrha, na vrhu tako imenitne gore ne more manjkati antena.

Z vrha se vrnem nazaj k domu. Vidi se, da je dom zelo velik in tudi terasa pred domom je zelo velika. Mize in klopi so sicer večinoma pod snegom. Nisem vedela, ali pozimi jih sploh ne očistijo, morda pa je tako čudno leto, da niti ne vedo, ali bi se pripravili za pravo obratovanje. No, izkazalo se je, da običajno sneg ne z miz ne čistijo, pustijo tako kot ga zapade, zna biti kar do balkona doma. Noro!

No, imeli smo srečo, na vikend našega obiska lahko smo dobili hrano in pijačo "to go". Obiskovalcev je bilo zelo veliko, vsi smo se gnetli pri nekaj suhih in čistih klopeh ob stavbi, tam je bilo tudi najbolj toplo. Dejansko v zavetrju bi se lahko sončili, vreme je bilo prav idilično.

Fotka pred lepo cerkvijo:

V okolici doma - od otroških igrišč do klopce s srčkom, zelo prijeten kraj.

Sestopamo na drugo stran gore, pri križu na vrhu. Ta pot gre prav tako skozi gozd, strmo navzdol in se imenuje "Kozji hrbet".

Po dobri uri pa pol strmega sestopa skozi gozd (stezica na tej strani gore je sicer bolj kopna, snega je manj, a toliko je strmo in pogosto od talečega se snega mokro in blatno, da so še vedno še kako prišli prav dereze; stezica je res prav "kozja") pridemo do kmetije Ošven ob smučišču. Pokrajina tu je izredno lepa, prava vaška zimska idila.

Od tu se spuščamo do izhodišča kar po progi smučišča. Smučišče Ivarčko - Ošven nekoč lepo urejeno, sedaj zapuščeno in po progi ponekod že rastejo smrečice. Na tem smučišču je včasih smučala celotna Koroška, menda tu se je urila celo Tina Maze in pa prav gotovo Bojan Križaj, Jure Franko in Rok Petrovič. Še nedolgo nazaj so vlagali v osvetljavo za nočno smuko, novo štirisedežnico in naprave za umetno zasneževanje. Kaj se je potem zgodilo, natančno ne vem, najbrž kot pri drugih nižje ležečih smučiščih v Sloveniji, tudi tukaj je krivo pomanjkanje naravnega snega v zadnjih 10-20 letih, mogoče tudi kaj lastniških ali finančnih zapletov (se omenja nek slovenjgraški podjetnik, ki je vso zadevo "zafural"...). Štirisedežnico s tega smučišča sedaj uporabljajo na smučišču na Peci...

Proga smučišča na trenutke je fejst strma in pa dolga, jo prehodimo v celoti. Letos je vsa zasnežena, lahko bi se smučalo.

Sestop je trajal 2,5 uri, se vrnemo na izhodišče in se ustavimo še ob Ivarčkem jezeru. Jezero je še vedno skoraj v celoti zamrznjeno, čeprav okrog jezera snega skoraj ni več. Prijeten kraj, najbrž zaradi vseh veljavnih ukrepov nekako mu manjka vsebine ali vsaj kak gostinski lokal...