Vsako leto že 28 let se februarja odvija tradicionalni zimski pohod na Peco.
Kaj je Peca in kje je Peca? Peca je 2126 metrov visoka gora nad Črno na Koroškem, ob avstrijski meji. Tu je "doma" kralj Matjaž. Peca (ali Kordeževa glava) je zelo lepa za obisk v vsakem letnem času, a zimski vzpon, vsaj zame, je nekaj posebnega.
Pohod na Peco do zadnjega je bil negotov. Slabe vremenske razmere in spremenljive napovedi so kazali, da nič ne bo, vsaj ne s prijetnim vremenom. Z Obale štartamo pod ledenim dežjem, se tolažimo s tem, da dež na Obali pomeni sneg v gorah in vseeno upamo, da bo držala napoved, ki obljublja lepše vreme po 11. uri.
Peca za nas je zelo odročna. Vožnje je skoraj 3 ure, mimo Velenja in Šoštanja. V Črni na Koroškem se ustavimo na jutranji kapučin.
Nato je le še nekaj kilometrov do izhodišča v Podpeci. Noč prej je snežilo in je zapadlo 30 cm novega snega. No, starega snega sploh ni bilo. Domačini zjutraj so že zelo pridni, čistijo dovozi pred hišami, ceste so že večinoma splužene. Ampak na klancu le par ovinkov pred izhodiščem pa avto obstane. Zaledenel sneg ne zagotavlja gumam dovolj oprijema.
Ni druge kot uporabiti verige. Možje so spretni, tako hitro nadaljujemo pot do izhodišča v Podpeci.
Se pripravimo na pohod, čakajo nas prav zimske razmere. Vetra in mraza pa ni.
In ravno preden štartamo se oblaki odprejo in pokažejo nam naš današnji cilj - vrh Pece. Wow, to pa je kar visoko. Ja, od izhodišča na približno 940 -960 mnv nas čaka okrog 1200 metrov višinske razlike.
Se zagrizemo v belino. Dobro je, da nismo prav med prvimi hoditi po poti, saj pot je že precej shojena in težav ni. Pohod je tradicionalen, zato se ga udeleži precej planincev. Nekateri so si dali male dereze, nekateri si jih do zdaj nismo (nisem) kupili.
Še pogled nazaj na izhodišče. Smo že nad oblaki. In res je, od tu naprej nas je sonce spremljalo ves čas in lepšega vremena si ne bi mogli zamisliti. Mehak novi sneg, temperatura okrog ničle, nobenega vetra in sonce. Zimska pravljica!
Pot se zelo hitro začne strmo vzpenjati skozi gozd. Strmina vztraja ves čas in prav kmalu nam postane tako toplo, da se slačimo do tankih majic in celo kratkih rokavov.
Bolj, ko se dviga sonce, se topi sneg na vejah smrek. Ko se dovolj stopi, pa pade dol. Pogosto kar na glavo, saj hodimo ves čas med drevesi. Enkrat sem dobila tako pošteno kepo na glavo, da sem imela v trenutku mokre lasje.
Ujamemo čudovite sončne žarke skozi veje...
Pogled v dolino, tam je še vedno precej megleno. Pobeg v hribe je bila za danes najboljša odločitev. Sicer pot je ves čas po gozdu, skoraj nikjer se pogled v dolino ne odpre, tu pa tam se vidi kaj med drevesi, za odprt pogled pa je treba še precej strmine predelati.
Hoja po snegu je vsekakor precej bolj naporna kot po suhem. Zato smo kar veseli, ko po več kot uri vzpona pridemo do manjše jase ob lovski koči, Na sončku naredimo prvo pavzico za počitek in malico.
Sledi še približno ura vzpona in že pridemo do Doma na Peci. Dom je pod vrhom Male Pece, na višini 1665 mnv.
Pred domom se odpre lep pogled v dolino, nekoliko nižje je tudi kapelica.
Zimska idila.
Lepo vreme v kombinaciji s tradicionalnim pohodom zagotavlja veliko obiska v koči. Koča izjemoma obratuje. Vpišemo se v knjigo, dobimo štamiljke v planinski dnevnik, prejmemo izkaznico udeleženca pohoda. Za 25 opravljenih pohodov dobiš že kipec kralja Matjaža.
Nas še čaka vzpon na vrh, od koče se že lepo vidi vrh Pece. Sicer pozneje smo ugotovili, da to, kar se vidi, ni še vrh. Vrh se skriva še malo zadaj...
En krajši del poti ob prepadu je zavarovan z jeklenico. Čeprav zaradi snega sploh ne vidiš kako strmo in prepadno je. Se držimo zajle lih toliko, da ne zdrsne. Pridemo do razglednega grebena med Malo Peco in Kordeževo glavo. Pogled se odpre na obe strani. Čudovito je!
Uršlja gora med drevesi:
Gazimo po snegu. Še dobro, da so gamaše.
Pot proti vrhu, še zadnji gozdni pas.
Pogled nazaj, na greben in Malo Peco:
Čeprav kratek greben je najbrž edini položen del pri vzponu na Peco, vse ostalo je razmeroma strmo in predvsem ne popušča, smo za ves napor poplačani s čudovitimi razgledi okrog. Hodim vedno počasneje, vedno več je postankov, a niti na kraj pameti ne pride, da bi se obrnila. Pri koči sem nekoga slišala praviti, da se bo kar pri koči nazaj obrnil, saj na vrhu razen vetra ni nič...
Pridemo v pas rušja.
Označevalne table so že zelo pogoste, najbrž za spodbudo :) Gospe, ki se vračajo že dol, vprašam, koliko je še do vrha. Ena pove - 15 minut, druga pravi - pol ure. Jaz sem najbrž res rabila pol ure...
Pavza za fotografiranje je v resnici izgovor, da se ustavim in se malo odpočijem... Je pa res, da motivov ne zmanjka. Dan je popoln!
Tu se pa pokaže pravi vrh Pece. Samo še gor moram. Tu tudi strmina popusti. Končno. Na trenutke že začutimo, da na vrhu je vetrovno in si oblečemo najbrž vse, kar imamo v nahrbtnikih. Vsekakor jakne, kape in rokavice.
Pogled nazaj na prehojeno belino. Ko grem v hribe, ne morem imeti sončnih očal, zelo me motijo. Zato pa dobim lepo barvo po celem obrazu, kakor, da bi bila na plaži :)
Pod vrhom snega je več, ponekod kar zameti. Razmišljam, kako mrzlo je tukaj, ko zapiha. In kako mrzlo mora biti nekje v visokogorju nad 4000-5000 metrov in več. Ko je samo sneg in veter. Pa danes je izjemno lep dan za v hribe.
Še zadnje "pakiranje" pred vrhom.
Končno smo na vrhu. Potrebovali smo okrog 3,5 ure do vrha. Dobro je, da smo ves čas hodili v zavetrju, ker leden veter piha ravno z nasprotne strani. Vsi skupaj se postavimo na vrhu za fotografiranje, ampak res komaj pogledamo v kamero, saj veter je tako oster in nosi ledene snežinke. Menda na Peci je zelo običajno, da tako piha.
Na Peci škatla z vpisno knjigo je obešena kar na cepin. In cepin bi res potrebovali, če bi šli po plezalni poti. Na eni strani je Peca zelo zahtevna. Pot po kateri smo mi hodili pa je kvalificirana kot "lahka nezahtevna". Lahka vsekakor ni :) Je dokaj dolga in strma, je pa tehnično nezahtevna in je primerna za vsakogar, ki zmore hoditi v klanec.
Po hitrem fotografiranju na vrhu se odpravimo proti dol. Zdaj si že obetamo kosilo v koči. Šele na poti navzdol ugotovimo kako v resnici strmo je. Po uhojeni poti brez derez je skoraj nemogoče hoditi, zelo se drsi. Gazimo kar po snegu ob poti. Sneg je tako zelo mehak, da včasih zlezeš za pol metra dol, preden se noga ustavi. Vsi večkrat se usedemo na rit, tudi po 5 metrov naredimo spust kar po riti... Najmanj naporno je, pa še cel smeh je. Edino ni smešno, ko se sneg začne pod jakno nabirati :) Gamaše so pa zakon!
Sestop je kar hiter, saj skoraj z vsakim korakom še za pol zlezemo nižje s snegom...
Kljub vsemu, s postankom v koči, pridemo do parkirišča, ko se že skoraj temni. Za sestop smo potrebovali okrog 2,5 ure.
Se vrnemo med oblake in nazaj v dež na Obalo. Krasen dan je bil, fantastičen pohod. Ker zadnje čase nisem hodila na daljše ture, sploh pa ne po snegu, mi je bilo precej naporno. In pavza v koči na poti nazaj mi je zelo pomagala. Zdaj si samo želim naslednje leto dodati še eno štampiljko v mojo izkaznico zimskih pohodov na Peco. Za kipec se najbrž ne bom potegovala
Še povzetki:
Izhodišče: Podpeca 960 mnv
Cilj: Peca (Kordeževa glava) 2126 mnv
Višinska razlika po poti: 1318 metrov
Prehojena pot: 11,52 km
Čas: vzpon + sestop: 6 ur 10 minut
Opis poti: pot na Peco
Kaj je Peca in kje je Peca? Peca je 2126 metrov visoka gora nad Črno na Koroškem, ob avstrijski meji. Tu je "doma" kralj Matjaž. Peca (ali Kordeževa glava) je zelo lepa za obisk v vsakem letnem času, a zimski vzpon, vsaj zame, je nekaj posebnega.
Pohod na Peco do zadnjega je bil negotov. Slabe vremenske razmere in spremenljive napovedi so kazali, da nič ne bo, vsaj ne s prijetnim vremenom. Z Obale štartamo pod ledenim dežjem, se tolažimo s tem, da dež na Obali pomeni sneg v gorah in vseeno upamo, da bo držala napoved, ki obljublja lepše vreme po 11. uri.
Peca za nas je zelo odročna. Vožnje je skoraj 3 ure, mimo Velenja in Šoštanja. V Črni na Koroškem se ustavimo na jutranji kapučin.
Še povzetki:
Izhodišče: Podpeca 960 mnv
Cilj: Peca (Kordeževa glava) 2126 mnv
Višinska razlika po poti: 1318 metrov
Prehojena pot: 11,52 km
Čas: vzpon + sestop: 6 ur 10 minut
Opis poti: pot na Peco
Ni komentarjev:
Objavite komentar