Smučarski dopust na Jahorini - 1.dan

Freddy je šel smučat v Bosno na Jahorino že leta nazaj. Pogosto je povedal, kako je bilo dobro, široka zasnežena smučišča, odlična in poceni hrana in pijača, pristno domače "jugoslovansko" vzdušje. Jahorina ima le en minus - je daleč, je dobrih 650-700 km proč. Zato smo odlašali vse do letos, ko se je nas zbralo 8 ljudi. Vožnja je lažja in cenejša, ko gre toliko ljudi na enkrat, pa še odlična družba med bivanjem v apartmaju. In apartmajev res nisva vajena.

Zaradi male 3-letne deklice, ki je glavni član naše ekipe, štartamo z Obale pozno zvečer, tako lahko potujemo ponoči, ko bo naša princeska spala. Ob 01.30 smo tako že na meji s Hravško v Brežicah, ob 04h zjutraj pa smo na meji z Bosno v Slavonskem Brodu. Tu se konča avtocesta, do Sarajeva pa še dobrih 220 km, ki so se zelo vlekli na poti nazaj.

 Se ustavimo na črpalki, zunaj je -16 stopinj! Čeprav snega ni veliko, pobočja hribov so bela.

Da bi prišli na Jahorino, moramo skozi Sarajevo. Obvoznice ni, tako se moraš peljati skozi celo mesto. Ura je 7.30, se odločimo ustaviti v Sarajevu na kavo, saj tako zgodaj še ne moremo v apartma. Sledimo samo tablicam za center mesta, ko pridemo skoraj do Latinskega mostu, kjer je bil ubit Gavrilo Princip, se parkiramo na enem od mnogih parkirišč.

Čeprav se je temperatura v mestu "dvignila" že na -13 stopinj, je še vedno mraz tako oster, da kar poskakujemo pred bankomatom, ko dvigujemo konvertibilne marke. Tečaj je približno 1 € = 2 KM.

Po praznih ulicah se odpravimo mimo katoliške katedrale do Baščaršije. Trgovine, kavarne, vse je še zaprto. Sobota, zgodnje jutro. Nikjer še ni nikogar.

Pokukam na dvorišče Gazi Husrev-begove džamije.  Prvič sem bila v Sarajevu pred 4 leti in mi je ostalo v spominu, da tukaj na razdalji dobrih 500 metrov so pravoslavna in katoliška cerkev, muslimanska džamija in judovska sinagoga. In nihče nima s tem težav. Razen politike...

Čez cesto pokukam skozi vrata na dvorišče medrese, verske šole. Gazi Husrev-begova  medresa je edina v Bosni in ena redkih v svetu, ki deluje že 470 let. To šolo je zaključilo več kot tisoč ljudi, ki so pozneje širili islamsko moralo in znanje v Bosni.

 Končno opazimo kavarno, ki je že odprta. Polna je domačinov, najdemo kotiček zase. Sicer ne pripravijo prave bosanske kave v džezvi, a tudi espresso in kapičin bo povsem v redu. Poleg je pekarna, ki je že odprta. Posebnost v Sarajevu, in najbrž nasploh v Bosni, je to, da vsak lokal ima svojo specialiteto - kava, burek, čevapčiči, slaščice ipd. In prodajajo samo to. V kavarni ne dobiš brioša, v čevabdžinici pa ne čaja ali piva...

Mraz in prazna Baščaršija nas prav nič ne zadržujeta v mestu, zato še zadnji pogled na dvorišče mošeje in se počasi odpravimo nazaj k avtu.

Ferhadija džamija, pravzaprav to so ostanki več poslopij, ki jih je nekoč zgradil bosanski guverner Ferhad-Beg Vuković. Zadnja škoda objektom je bila prizadeta med vojno v Bosni 1992/95, tako je sedaj ostala mala džamija in majhno pokopališče pred njo. Ker je stavba v samem centru ob glavni peš ulici, seveda, pritegne pozornost.

 Pogled med stavbami na hribe nad Sarajevom, zdi se, da se vidi, kako zelo mrzlo je...

 Katedralo Kristusovega Srca je že obsijalo sonce.

Se nasmejimo napisu pri enem od barov.

Se odpravimo kar na Jahorino. Iz Sarajeva do smučarskega središča je preko naselja Pale okrog 30 km vožnje. Na Jahorini je popoln zimski dan, sonce, sneg, presenetljivo sploh ni več tako surovega mraza kot v mestu. Pravzaprav krasen dan je! In čeprav smo še prezgodaj, da bi dobili ključ apartmaja, se odpravimo kar na belo polje pod smučiščem - na prvi kozarček kuhanega vina, se kepamo in sankamo. Čudovito je!!

Smučišče na Jahorini se lahko razdeli  na dva dela, kjer "se dogaja" - ob spodnji postaji sedežnice Poljice pred hotelom Termag ter drugi del pod restavracijo Rajska Vrata in pri spodnji postaji sedežnic Ogoreljica. Naš apartma je pri Poljicah, kar, po-mojem, je najboljši kraj za bivanje na Jahorini. Zraven so postaja sedežnice, več restavracij, hoteli, trgovine, čeprav market je res mini.

Se namestimo v apartma. Ker ekipa je utrujena in gre počivat, se jaz odpravim na peš raziskovanje Jahorine, dan je res krasen. Od spodnji postaji Poljic in vse do zgornje postaje "krožničkov" se razteza apartmajsko naselje, je več penzionov in manjših hotelov, je nekaj smučarskih šol in vse, kar na večje smučišče sodi. Sicer dostop do prog kar po cesti navzdol, a ker je zasnežena, to sploh ni problem, je ravno dovolj strma.
Skozi drevesa vidim lep hotel Vučko, solastnik katerega je Bojan Križaj. Vučko in Termag mislim, da sta najboljša hotela na Jahorini.

Ob poti opazim oznake peš in kolesarskih poti po hribu. Jahorina, pravzaprav njen vrh Ogorjelica, je visok 1916 m. Jaz se pa odpravim po prečni peš poti, ki je dolga okrog 2,5-3 km, da se že malo razgledam in imam predstavo o hribu. V naslednjih dneh mi je to prišlo kar prav, ker smo smučali v gosti gosti megli.

Še vse do 4 dni pred našim prihodom na Jahorino je bila gora povsem brez snega. Veseli smo bili, da le nekaj dni prej pobočja zasnežilo.

 Apartmajsko naselje v pravem alpskem slogu. Zelo je lepo.

 Hišice, take in drugačne, ene večje, druge manjše. Kar precej je praznih, čeprav novembra, ko smo rezervirali, je bilo le še komaj kaj prosto. Najbrž prazne so tiste, ki jih lastniki ne oddajajo, ampak imajo samo zase. Jahorina je krasno mesto tudi za poleti, za sprehodi v gorah.

Na sivi hiši je še olimpijski znak Olimpiade 1984, ki se je takrat odvijala v Sarajevu in na hribih v okolici. Takrat je nastala tudi velika večina infrastrukture na Jahorini.

 Pogledi v dolino:

 Pridem do zgornje postaje "krožničkov" Poljice - približno tretjina višine proge do vrha. Smučarjev je kar precej, vendar opazim, da snega na progi sploh ni preveč. Ponekod so vidne ledene plošče...

Nekaj let nazaj na novo zgrajene šest-sedežnice peljejo ljudi na vrh. Takih novih šest-sedežnic je sedaj na Jahorini kar tri. Ko je bil Freddy tukaj 11 let nazaj, tega sploh še ni bilo.

Tukaj je tudi zapuščena in propadajoča stavba, najbrž nekoč je bil kak hotel ali dom kakega podjetja.

 Nadaljujem pot skozi gozd, pot je lepo označena, sicer pa po tej poti se tudi precej smuča, zato ni težav z orientacijo. Prečna pot je tudi dobra povezava med progami.

 Do samega vrha pa bi rabili okrog 1 uro. Peš do vrha nisem šla in malo mi je žal... No, sem pa bila pozneje s smučmi.

Ob poti med drevesi najdem še del stare sedežnice, ki je bila izdelana še leta 1965. Proizvajalec - Metalna, Maribor.

 Izvir in prijazna beseda, čisto planinsko vzdušje.

Voda v vodnjaku ob izviru je skoraj zmrznila, le majhen del je ledu prost.

Še ena zapuščena stavba, bivši Dom Partizana. Najbrž so te partizani uporabljali enosedežnico, izdelano v Mariboru...

Pridem do "sredinskih" sedežnic Ogorjelica. Tu je že pogled na nekoč znamenit hotel Bistrica.

Proga Ogorjelice:

Simpatična mala restavracija ob poti.

 Malo pred hotelom Bistrica so ostanki hotela, ki je bil porušen med vojno 92-95 l. Žalostno, da še po 20 letih vse ostaja tako kot je bilo, le čas jemlje svoj davek. Menda po pobočjih Jahorine je še kar nekaj min, vsega sploh še niso mogli očistiti. Zato ne priporočajo hojo ali smuko izven urejenih poti.

 Še nekaj čudovitih razgledov na okoliške hribe:

 Pa pogled na vrh Jahorine:

Pa se vrnem do našega apartmaja, Vila In. S te strani hišica deluje prav majhna, noter pa je zelo velika. Poleg centralnega gretja imamo še peč na drva, tako noter ves čas je toplo. WiFi je dober. A ker nismo navajeni apartmajev, nekako nimamo kaj početi noter, tako po kratkem počitku in kosilu, gremo spet ven.

 Zvečer se odpravimo sankati ob spodnji postaji sedežnice.

 Večerni pogled na hotela Termag in Vučko.

 Se sankamo. Proga je razsvetljena, ker ob sobotah, sredah in še en dan imajo nočno smučanje.

 Zabavamo se s snegom. Si sami ustvarjamo snežne plohe...

Za zaključek se odpravimo v prelepo restavracijo Koliba na čaj. Imajo ogromen kamin, vzdušje je zelo prijetno. A smo komaj dobili mesto, v restavraciji je danes živa glasba in vse mize so rezervirane.

Tako smo prišli šele do konca prvega zelo dolgega dneva. Še dobro, da ne moreš vedeti vnaprej, kajti edino ta dan je bilo lepo vreme...