Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

nedelja, 07. februar 2016

Smučarski dopust na Jahorini - 2.del

Pri smučanju ni lepšega, kot se zbuditi že na pobočju gore ob vznožju smučišča, ko komaj odpreš oči in vidiš sneg, kako se lesketa zunaj. Samo hiter zajtrk te loči od belih strmin. Zelo redko kdaj se odpravimo smučat samo za 1 dan, ko se rabi še cel čas voziti v avtomobilu in potem se preoblačiti in preobuvati na parkirišču. Tokrat smo šli na Jahorino v Bosni.
Blog o poti tja in prvem dnevu sem že napisala tukaj: 1.dan

Žal, zjutraj skozi okno ne sije sonček, malo je megleno in rahlo naletava sneg. A to za nas ni ovira, hitro se odpravimo na smučišče. Zunaj je prijetnih -3 stopinje (včeraj zjutraj je bilo -13). Ko pridemo do sedežnice in blagajne pred njo, vidimo, da glavna "naša" 6-sedežnica Poljice sploh ne dela, je pa to edina sedežnica z naše strani smučišča, ki gre vse do vrha. Obratuje samo mala vlečnica s "krožnički", ki pripelje nekje do tretjine hriba. Vprašamo na blagajni, kaj je narobe, pravi, da čez pol ure sedežnica bo delala, da ostalo vse obratuje. OK, si vzamemo celodnevne karte, si mislimo - ta čas se bomo ogreli na mali vlečnici.
V Bosno se splača priti smučat predvsem zaradi cen - celodnevna vozovnica stane 17 €, pri nas je duplo, v Italiji/Avstriji še več. Pijača in hrana pa v Bosni itak skoraj dvakrat cenejši kot pri nas.
Ugotovimo, da kljub temu, da snega ni prav dosti, se da lepo smučati in so proge dobro pripravljene.
Nekaj časa se "razgibavamo" na krajši progi, vidimo ves čas osebje nekje ob 6-sedežnici, da jo popravljajo in poskušajo zagnati. Ta čas na "krožničkih" se naredi že tako dolga vrsta, da se v vrsto moraš postaviti skoraj na sredi hriba... Čakanje v vrsti + smuk do vrste ti vzame dobre pol ure, namesto kakih 10 minut... Smučarji v vrsti že navežemo poznanstva (precej je slovencev) in se pozdravljamo naslednji dni.
Še dobro, da sem včeraj naredila pošten sprehod po pobočju Jahorine in mi je sedaj jasno, kako lahko pridemo do drugih prog brez sedežnice. Od zgornje postaji "krožničkov" po prečni peš poti odsmučamo do sredinskih prog Ogorjelica. Vendar niti tam 6-sedežnica ne dela. Se spustimo dol (proga je odlična!), ne vemo pa še, kako se bomo zopet dvignili, saj tu ni niti manjše vlečnice. Dol ob blagajnah ugotovimo, da prihaja avtobus, ki bo vse nas (takih kot mi je ljudi za cel avtobus!) zapeljal do skrajno levih smučarskih prog Prača - tista najdaljša, poleg olimpijskih prog. Saj proga je blizu, a s smučmi bi morali kar precej v klanec in čez cesto.
No, na Prači je edina 6-sedežnica, ki danes dela. Vlečnice, ki naj bi od zgornje postaje Prače vozili do vrha hriba, pa ne delajo niti tukaj, tako sploh ni načina, da prideš s smučmi na vrh. Pa naj dodam, da je že zdavnaj minilo pol ure, ki jih je omenjal fantina na blagajni, ko nam je prodal karte. Bosna, pač...
Na Prači kar nekaj časa lepo smučamo, a ker je masa ljudi ravno tu, sčasoma postane proga razkopana, pa ponekod na strmini se delajo pleše skoraj do tal. Spijemo kuhančka v izjemno prijetni restavraciji ob progi Rajska vrata in se odpravimo po tisti prečni peš poti na našo stran - preveriti, če mogoče pri nas že dela sedežnica. Osebju v tem ne zaupamo prav veliko, pa tudi nimaš kje koga vprašati. Iščemo poti s smučkami, nevede zaidemo na črno "olimpijsko" progo, od strmine dobim strah v kolena, ampak po ovinkih nekako se spustimo dol (smo čisti rekreativci, ne iščemo adrenalinskih izzivov):)
Presenečeni ugotovimo, da sredinska 6-sedežnica Ogorjelica že funkcionira, z njo se dvignemo do vrha Jahorine na 1916 metrov. In šele tam ugotovimo, zakaj ni nič vozilo na vrh hriba - megla je tako gosta, da se ne vidi niti za 10-20 metrov. Vrh hriba je povsem brez dreves, samo bela polja snega, meja med nebom in zemljo popolnoma neopazna. Prog na vrhu ne poznamo (smo prvič!), vidi se ni nič, razen nas na vrhu je tu pa tam kak smučar, meje smučišča so označeni s palicami, ki so postavljene prav na široko. Preučimo tablo z načrtom prog (ob vsaki vstopni in izstopni postaji je tabla z načrtom prog, zelo lepo je narejeno) in skoraj na slepo pričnemo spust nazaj v dolino...
Vidljivost v megli na vrhu: tista temna hiša na spodnji sliki je zgornja postaja sedežnice, ki je dobrih 20-25 metrov proč.
Nekako nam uspe priti dol, samo zgornja tretjina smučišča je zavita v meglo, nižje je prav v redu. Kljub temu, da na vrhu je zelo malo snega, ponekod moraš prav paziti, da ne "smučaš" po kamnih in travi in ponekod je prav ledeno, se odločimo, da bomo kar smučali. In je kar šlo in smo se imeli lepo. Ujamemo še zadnjo vožnjo pet do štirih. Kljub celemu dnevu na smučišču moram reči, da prav veliko vseeno nismo smučali, bilo je precej ugotavljanja in iskanja poti po smučišču in obratujočih prog/vlečnic. Btw, tista "naša" 6-sedežnica, ki naj bi pričela z obratovanjem pol ure po odprtju prog, v celem dnevu je delala le 15 minut!! Pozneje so nam povedali, da od skupno 7 žičnic ta dan so delali samo 2 sedežnice in 1 vlečnica. Hm...
Za kosilo se ustavimo kar v restavraciji "Vatra" ob vznožju smučišča. Dobrote na žaru, sladice, kuhano vino in še nekaj kratkega so samo polepšali dan.
Restavracija Vatra
Strošek kosila - okrog 10 € na glavo, hrana, solata, pijača, nekaj sladkega. Super cene! Ker je sedaj posebno aktualna tema fiskalnih računov, smo v restavraciji zadržali "račun". Fiskalno ali ne, plačajo davki ali ne, cena je dobra, hrana je odlična. za stranko je to bistvo. Vse ostalo je birokracija.
Sledi še sankanje zvečer, mala Mia tera vseh nas 7 odraslih, da se z njo sankamo na klancu po praznem smučišču, dokler se nisva grdo prevrnile. Njo sem uspela zadržati, sama pa sem bremzala v snegu kar z obrazom, tako sem še en čas imela zatečeno ustnico in opraskan nos, in predvsem boleč vrat in čeljust... Kot, da bi me kdo pošteno mahnil na gobec :) Tako tisti dan je bilo zaključeno s sankanjem...

Naslednji dan  (se skoraj ne vidi zatečena ustnica :)) sonce se občasno kaže iz oblakov, naprave obratujejo, proge že poznamo. V zgornjem delu po večjih strminah je snega zelo malo, ampak na stranskih progah je prav lepo.
 Uživamo v smučanju, ne manjkajo niti postanki na kuhančku in rakiji. To mora biti, tudi to je del smučanja :)
Pogled s sedežnice na zelo prijetno okrepčevalnico Peggy ob smučišču:

Na vrhu Jahorine:
 Na vrhu nekaj krat ujamemo sonce, po kosilu pa se pooblači. Smuka postaja vedno bolj naporna, in to na najbolj zahtevnih delih (na Jahorini razen ene plave proge, vse ostale proge so rdeče ali črne) - večkrat se gremo "slalom" med kamni in ledenimi ploščami. Ugotavljamo, da snega je res premalo in nujno bi bilo potrebno, da ga zapade še vsaj 30-50 cm. Žal, naprave za zasneževanje imajo samo na Prači, drugod sploh ni.
Stara dvosedežnica na vrhu ne obratuje več, ostaja pa. Najbrž, ni finančne računice, da bi jo odstranili, pa so jo pustili kar tam...






 Zvečer se odpravimo v bazen v hotelu Termag - paše malo kopanja in segrevanja v savni. Sicer pa na Jahorini razen dragega in prestižnega hotela Termag samo še hotel Bistrica premore bazen, ki pa je že zelo star in nujno potreben prenove... Drugi hoteli imajo samo masaže, mogoče kako savno, večjega SPA centra sploh ni. V Termagu pa za majhen bazen (cca. 10m dolžine) ter turško in finsko savno v sklopu bazena je potrebno plačati 25 € na osebo. Lahko ostaneš tudi 3-4 ure v bazenu, ampak več kot 2 uri res nimaš tam kaj početi. Tako se je nama zdela ta cena krepko pretirana, a kaj ko nimajo konkurence...
Ko se prebudimo v jutro četrtega dne, ugotovimo, da zunaj je dež in megla. Še tisto malo, kar je bilo snega, ga je skoraj pobralo. Zunaj je +3. V treh dneh se je temperatura zunaj dvignila skoraj za 20 stopinj, neverjetno! Strašno smo žalostni zaradi snega, ampak ni kaj.
Da se ne bi dolgočasili v apartmaju, se odpravimo v 30 km oddaljen Sarajevo - vsaj na kavo in burek.
V centru je več manjših parkirišče, vse je označeno. Brez težav najdemo parking. V Sarajevu je skoraj še bolj kislo vreme kot na hribu. Sarajevo je dolgo mesto, raztegnjeno v dolini ob reki in ujeto med hribi. Najbrž zato se tu megla tako zadržuje in meša s smogom. Ravno te dni so poročali, da je Sarajevo eno najbolj onesnaženih mest v Evropi. Kar ne preseneča, saj megla in smog nima kam iti...
 Sprehodimo se po Baščaršiji. Sebilj na trgu golobov je nekakšen simbol Sarajeva. Sebilj je pravzaprav fontana, vodnjak za javnost, ki so jih že 250 let nazaj gradili na križiščih in poteh po Otomanskem cesarstvu, da bi tako ljudem na poti zagotovili dostop do pitne vode in za umivanje pred molitvijo.

 V ozkih ulicah Baščaršije so že odprte delavnice. Tukaj je pravi kraj, da se kupi kaka ročno izdelana džezva za kavo ali druga bakrena ali srebrna posoda ali okraski.


Baščaršija je tisti pravi Sarajevo, tukaj se še vedno čuti vzdušje mesta, kot je bilo nekoč, je avtentično, je zelo neobičajno in krasno je, da se je ta del ohranil takšen kot je nekoč. Upam, da ga ne bodo izgubili na račun vsesplošne modernizacije in globalizacije.
 Zavijemo v kavarno na pravo bosansko kavo - v džezvah. Ker v Bosni se še ne ukvarjajo z zakoni o omejevanju kajenja, v kavarni je tako zakajeno, da sprva skoraj ne moreš dihati. Ni veliko obiskovalcev, ampak vonj po cigaretah se je tako vgrizel v pohištvo in stene, da ga nikoli ne bo mogoče prezračiti...

Ker vsak lokal ima svojo specialiteto, najprej spijemo kavo v kavarni, nato pa je čas za burek v buregdžinici. Gremo v buregdžinico Bosna. Majhna gostilnica, tri mize in še par zgoraj, burek pa pripravljajo kar tukaj, pred nami ga vzamejo ven iz peči. Ja, za nepoznavalce - burek je samo tisti z mesom. Burek s sirom ne obstaja, niti s skuto. Tisto je že sirnica. Zraven običajno postrežejo jogurt. Si naročimo burek pa sirnico, pa jogurt. Po vroč čaj je deklica prijazno skočila v sosednjo slaščičarno. Burek in sirnica sta fenomenalni!!
Se sprehodimo do katedrale in tržnice zadaj za katedralo. Na tržnici je naš Marko želel kupiti pravi domači tobak. In ga je dobil!
 Še utrinek iz Sarajeva:
 In Freddy ni mogel, da ne bi slikal prijetne gospodične. Ženske so res zelo lepe. Predvsem pa so zrihtane, vsaj mlajša generacija.
 Nato skozi mesto se odpeljemo do Ilidže do izvira reke Bosne - v prelep park Vrelo Bosne. Vstopnina je samo 1 € in je zelo lepo kljub turobnemu vremenu.
Do parka je mogoče priti peš od term Ilidža po drevoredu med platanami in nekdanjimi vilami iz obdobja Avstro-ogrske in tako videti ostanki nekdanjega blišča ali se zapeljati kar do parkirišča ob vhodu v park.
Park je prepletanje sprehajalnih poti, potočkov, jezerc, otočkov in mostičkov ob izviru reke. Tu se črpa voda tudi za sarajevski mestni vodovod.


Park je zelo prijeten in je priljubljen pri domačinih za pikniki ob lepšem in toplejšem vremenu.


V parku je restavracija ob potoku, presenetljivo je bila odprta. Smo se ustavili samo na pijačo, so pa bili drugi, ki so jedli. In kljub temu, da je bilo v parku vsega skupaj mogoče 10-15 ljudi, restavracija obratuje in streže jedi. Na jedilniku smo videli, da pripravljajo tudi postrvi iz lastne ribogojnice.

 Na jezerih je nekaj rac in labodov, ljudi se čisto nič ne bojijo, nekaj najstnikov jih je hranilo s smokiji.
 Na stranskih poteh smo srečali potepuške pse. Pravijo, da jih je precej v Sarajevu, pa tudi drugod po Bosni. Te niso bili agresivni, so navajeni ljudi, tudi v ušesu se je videl čip oz. neka značka, mogoče so cepljeni ali vsaj pregledani. Je pa za malo paziti, če se klatiš kje sam izven naselij.


Na sliki spodaj je sam izvir reke - ob roza hišici. Voda kar curlja iz pobočja, na več koncih. Tu se tudi začne dvigati pobočje hriba, tako ob vznožju izvira voda. Kar presenetljivo.



Park ni zelo velik, uro-dve za počasen sprehod, tudi s pijačo v restavraciji, je več kot zadosti. V bližini je tudi lep rimski most, je ob cesti. Mi se nismo ustavili. Smo pa presenečeno ugotavljali na poti nazaj, da vsaka reka, ki jo je prečkala cesta je bila čez reko Bosno. Ali reka ima toliko rokavov ali vsako reko tu tako poimenujejo, da ni zmede? :)
Popoldan se vrnemo na Jahorino. Se ustavimo pri Rajskih vratih, da vidimo, če je kaj snega ostalo na progah. Stiska srce - sneg je pomešan z zemljo, ponekod ga sploh več ni. Prava žalost.

Kljub žalosti, kosilo mora biti. Restavracija Rajska Vrata je odlična izbira. Kamin v sredini restavraciji ustvari fenomenalno vzdušje, specialitete na  žaru so odlične, posebna poslastica je krompir zapečen kar v ognju v kaminu. Cene so čisto "demokratične" - okrog 10-12 € na osebo s sladico in pijačo.

Iz restavracije se kar peš odpravimo do apartmaja (je skoraj 3 km!!), tako smo siti in polni vsega. Zvečer naučim se igrati tarok in, čeprav grdo zgubljam, kartamo še do poznega...
Nič, gremo spat, da vidimo, kaj nam bo prineslo jutri :)

To be continued...

Ni komentarjev:

Objavite komentar