Sevilla. Ogled mesta, ko ni časa za ogled.

Novembra sem preživela en teden v Andaluziji, v Sevilji. Bil je službeni obisk, vsak dan smo bili delovno aktivni in zasedeni. Mesto smo si ogledovali med potjo iz ene lokacije do druge (obiskali smo več ustanov). Kljub vsemu, pa sem našla nekaj uric, zgodaj zjutraj ali zvečer, ki sem jih namenila izključno raziskovanju mesta, ki me je navdušilo in prevzelo. Postopoma. Ampak proti koncu tedna sem se že čisto vživela in vzljubila to prijetno mesto.

Sevilja se nahaja  skoraj na samem jugu Španije. Od nas tja najbližje in tudi cenovno najbolj ugodno je leteti z Ryanairom iz Bergama. Tako sem v roku 2 mesecev že tretjič se odpravila na letališče Bergamo. A tokrat ne rabim voziti, prevoz smo organizirali preko GoOptija. Vožnje je za 4 ure, še skoraj 2,5 ure leta nad Marseille-jem, Barcelono in Madridom. Tako v Sevilji smo šele proti večeru. Od letališča do hotela v centru mesta je okrog 20 minut vožnje, taksi nam zaračuna 30 Eur.
Prvi vtis - to je veliko mesto! Predstavljala sem si precej manjše mesto, ker ga nisem poznala. Preden sem prišla v Seviljo, razen seviljskega brivca prav nič mi ni bilo o mestu znano. Na letalu še končno preberem knjigo Prospera Merime  "Karmen", tako dobim vtis o življenju v mestu nekaj stoletij nazaj.
Dokler se po ozkih enosmernih mestnih ulicah pripeljemo do hotela na trgu Plaza del Duque, ugotovimo, da je mesto živo, da se dogaja in da je polno ljudi zunaj. Lokali, restavracije, vse je polno. Se namestimo v hotelu in se čimprej odpravimo v restavracijo na tapas. Po celodnevni poti paše končno priti do cilja in se sprostiti. Lokalni predstavnik poslovnega partnerja nas vodi do restavracije za domačine, tudi jemo kot je v Španiji v navadi - zunaj pod drevesi polni mandarin, naročimo več vrst tapasov, različnih prigrizkov. Cene so žepu prijazne, en tapas 2,40 €, steklenica vina, Rioja s severa Španije, stane 14 €. Lokalna vina iz Andaluzije so tudi dobra, a niso toliko popularna. Pove nam, da je kriva predvsem reklama, saj se Rioja dobro medijsko oglašuje. Najemo se vseh vrst tapasov, porabimo pa le okrog 15 € na osebo  s pijačo vred.

Nazaj grede se zadržimo pri Parasolu. Metropol Parasol je zelo zanimiva in nenavadna konstrukcija, niti ne morem reči stavba. Parasol je največja lesena konstrukcija na svetu. Ko so jo gradili leta 2004, so se domačini razdelili na tistih, ki so bili ZA in PROTI. Prej je na tem velikem trgu bilo veliko parkirišče in ves predel je bil popolnoma mrtev in nezanimiv. Sedaj so se strasti umirile, ljudje so se navadili. Parasol je sedaj prireditveni prostor, notri so trgovine in tržnica, ohranjeni so tudi ostanki rimskega foruma.

 Dokler pridemo do hotela, je že pozno, ulice so skoraj prazne. Mesto vedno bolj dobiva svojo podobo, stavbe niso višje od 4-5 nadstropij, vsaka je edinstvena, veliko jih je takih, ki imajo afriški, mavrski pridih. Se pozna dolgoletna vladavina mavrov.

Šele zjutraj dobro vidimo trg pred našim hotelom - plaza del Duque, praktično je center, blizu je do trgovinskih peš ulic in Parasola, katedrala in kraljevski dvorec pa je peš 10-15 minut proč. Na trgu imamo nakupovalni center El Corte Ingles, kar je zelo priročno.

V Sevilji je več kot 300 sončnih dni na leto. Ves teden, kar smo bili tam, je bilo enako vreme - sončno! V drugi polovici novembra se temperatura drži med 15-20 stopinj čez dan, zjutraj je kar frišno - pod 10 stopinj. Sonce vzhaja okrog 7-8h, sončni zahod pa je okrog 18h.
Eno jutro, ko se službene obveznosti začnejo okrog 09.00-10.00 ure, se zgodaj odpravim na jutranje raziskovanje mesta. Kot veliko domačinov se ustavim v kavarni na kavo in brioš. Brioš postrežejo prerezan kot za sendvič, zraven pa se ponudi maslo in marmelada, da si sam namažeš po želji.

Centralne prometne ulice so polne ljudi, ki hitijo v službe in po opravkih. Vendar v kavarnah je vse polno takih, ki si privoščijo zajtrk enako kot jaz ali celo bolj konkretno - z jajci in pršutom.
Ob areni Plaza de Toros de la Maestranza pridem do obale reki. Arena je prizorišče bikoborbe, je najstarejša v Španiji in je ena najlepših.

 Ko si zunaj arene, sploh ne opaziš, da je noter kaj tako posebnega, saj zunaj deluje le kot zelo lepa stavba. Areno lahko obišče kar do 12 tisoč ljudi, bikoborbe pa se odvijajo od aprila do oktobra in je zelo priporočljivo, da se karte kupijo vnaprej, če to koga zanima.

Pred vhodom v areno je kapela, kjer se pred nastopom lahko toredor umakne, se umiri in prosi boga za uspeh. Tukaj so tudi spomeniki najslavnejšim toreadorom in nesrečni Karmen, ki naj bi umrla ravno pred areno. Poleg je tudi manjši muzej korride. Areno je mogoče samo turistično ogledati, a jaz sem bila tukaj v času, ko je bilo prezgodaj za vse, sonce je komaj pokazalo.

Eden od simbolov Sevilje je Zlati stolp (Torre del Oro). Zgrajen ob obali reki Guadalquivir 800 let nazaj. Stolp je bil zgrajen predvsem v obrambne in opazovalne namene. Preko reke po potrebi je bila napeta veriga, da je preprečila ladjam dostop v rečno pristanišče.

 Žarki vzhajajočega sonca stolp resnično obarvajo zlato. Čeprav je to obrambni objekt, hkrati je zelo lep in eleganten, po 500 letih vladavine so mavri pustili v Sevilji ogromno lepih stavb in elementov.

 Promenada ob reki in Zlatem stolpu. Krasen kraj za jutranji tek ali sprehod.

Na drugi strani reki soseska Triana je že obsijana s soncem. Soseska naj bi bila zelo zanimiva in posebna, center obrti in predvsem lončarstva, tu je nastajala znana andaluzijska keramika.

Most San Telmo:

Z mosta je odličen pogled na Seviljski stolp in zanimivo okroglo upravno stavbo.

Zapustim nabrežje reke in skozi prijeten manjši park pridem do trga Puerta de Jerez.

Na mestu trga nekoč je bilo obzidje Sevilje, v mestnem obzidju so tu bila vrata, skozi katera je pot vodila do Jereza (de la Frontera)  in dalje do Cadiza. Obzidja ni več, niti vrat, ostaja pa naziv trga. Stavbe so veliko bolj moderne, a vseeno zelo lepe in v značilnem za Seviljo "špansko-mavrskem" slogu neo-mudejar.

Na trgu Puerta de Jerez je vodnjak, deluje kakor da bi bil star vsaj 500 let, vendar nima še niti 100 let. Fontana z kipom, ki ponazarja Seviljo, je bil zgrajen za EXPO, ki se je odvijal v mestu leta 1929. EXPO je veliki dogodek in srečala sem še precej sledi te pomembne špansko-ameriške razstave.

Po ulici San Fernando pelje proga modernega tramvaja, zelo kratka, a je predel zelo prometen in obiskan. To je srce Sevilje. Za tramvajem in palmami se vidi delček stavbe univerze, bivše kraljevske tobačne fabrike. Ravno tam je delala Karmen, junakinja novele Prospera Merime.

Čudovita stavba luksuznega in prestižnega hotela Alfonso XIII, zgrajenega manj kot 100 let nazaj, ravno tako pred razstavo EXPO. Na otvoritev hotela je bil povabljen kralj Alfonso XIII, zato je tako ime hotela. Hotel brez težav bi lahko bil muzej, tako lepo je vse urejeno in opremljeno, izjemno lep neo-mudejar slog.

Od hotela je le nekaj 100 metrov proč in sem že na trgu pred Seviljsko katedralo in Kraljevim dvorcem. Katedrala je ogromna, nikakor je ne moreš videti v celoti, kaj šele fotografirati. Se samo ogledam, kje je vhod, pogledam urnike, kako je odprta, če bi kdaj imela čas sredi dneva za jo obiskati.

Jutranja plaza de Triunfo, še v senci mogočnih stavb, ki jo obkrožajo. Tu je sam center Sevilje, tu se začnejo peš ogledi mesta.

Pokukam na dvorišče pred Kraljevkim dvorcem Real Alcazar. Ko greš zraven, veš, da dvorec mora biti tu zraven, a zidovi okrog dvorca in vrta so tako visoki, da se ne vidi prav nič, sploh ne moreš uganiti, kaj se skriva zadaj.

Za vrati se skriva dvorišče ali bolje rečeno trg - Patio de Banderas. Trg je že znotraj obzidja kraljevskega dvorca, bil je nekakšen prehodni trg med dvorcem in ulicami sosednje judovske četrti Santa Cruz, ki je takoj za stenami dvorca, ter trgom Triunfo pred katedralo. Tu se je kralj lahko zapeljal s kočijo ali avtomobilom, tu so izpostavili ogromno število zastav v pozdrav kralju (zastave - banderas).  Na tem trgu svoj čas je bivalo kar nekaj znanih prebivalcev Sevilje, pisatelji, arhitekti in slikarji... Zelo lep trg. Kot pogosto v Sevilji, tudi tu rastejo drevesa pomaranče.

Se odpravim do trga pred katedralo. Sevilja dobiva svojo neo-mudejar podobo tudi v mojih očeh. Se zavedam, da ima veliko več skupnega z Lizbono, veliko bolj kot s špansko Barcelono. Tudi tu so pogosti azulejos - cele poslikave hodnikov, fasad, narejeni iz keramičnih ploščic.

Drevesa polna pomaranč samo še poživijo že tako pisano Seviljo.

Na trgu pred katedralo je parkirano kar precej kočij. Pozneje sem videla precej obiskovalcev mesta, ki si privoščijo ogled mesta kar s kočijo.

Katedrala Svete Marije je bila zgrajena več kot 600 let nazaj na  mestu nekdanje mošeje. Velja za eno največjih srednjeveških gotskih stolnic. Pri gradnji katedrale so uporabili kar nekaj stebrov in drugih elementov mošeje. Od teh je še najbolj znana in opazna Giralda - bivši minaret. Sedaj Giralda je zvonik, vrh stolpa krasi kip El Giraldillo, ki ponazarja vero. Zanimivo je to, da do vrha zvonika je mogoče priti kar s konji, saj znotraj zvonika na vrh vodi klančina, zavita v špiralo, in ne stopnice, kot običajno v stolpih. In, seveda, Giralda je dovolj velika, dolga in široka, da se lahko noter obrne tudi konj.

V centru mesta je vsaka hiša posebna, je prelepa in nosi svoj zgodovinski pomen in svojo zgodbo. Bilo bi zanimivo ogledati mesto z dobrim vodičem, a, žal, tokrat obisk ni bil temu namenjen.
Casa de la Provincia:

Na koncu ulice je izhod iz katedrale - Puerta de Perdon, Vrata odpuščanja.

 Zgodaj zjutraj so vrata še zaprta. Vidim ogromen ročaj vrat in nasad pomaranč na dvorišču pred katedralo.

Trg San Fancisco, ki ga povezujejo s takim pojavom kot autodafe španske inkvizicije. Tudi ta trg je od srednjeveških časov srce mesta, tu zraven so mestna hiša in druge upravne stavbe. 

Preko trgovske ulice Sierpes, ki je zjutraj še čisto prazna in trgovine so še zaprte, pridem do mi že znanega Parasola. Po dnevi je skoraj še lepši kot ponoči.

Presenetijo me (ves čas bivanja v Sevilji) velikanski fikusi, ki jih tu pa tam srečam po mestnih parkih. To, kar pri nas raste doma v malo večjem loncu, je tu tako mogočno in ogromno. Najbrž rastejo več stoletij.

Vitrina trgovine na ulici Sierpes. Pravzaprav v Sevilji so kar tri vzporedne peš ulice, polne trgovin in barov-lokalov, živahne ves dan do poznega večera - calle Tetuan, Sierpes in Cuna. Samo zjutraj je mir.

Popoldan se vrnem do trga pred katedralo. Odločena sem, da moram raziskati, kaj mesto skriva še dalje - za kraljevskim dvorcem. Pred katedralo je polno razpoložljivih kočij. Niso vsiljivi ali me vidijo, da hitro korakam mimo in se ne zanimam za vožnje. Moram izkoristiti še zadnjo uro, preden se skrije sonce. Škoda, ker so novembra dnevi tako kratki.

Za trenutek se ustavim pred glavnim vhodom v katedralo, a danes je že prepozno. Katedrala in  kraljevski dvorec sta odprta nekako od 09.00-10.00 zjutraj pa največ do 17.00 ure popoldan.
Zahajajoče sonce pobarva v zlato vrata stolnice.

Nadaljujem ob univerzi (bivši tobačni fabriki) do parka Marie Luise. Ponovno se navdušim nad mogočnimi drevesi kar sredi mesta.

Pred vhodom v park je vodnjak s kipom najbrž prav Marie Luise.

Flamenco je v Sevilji doma, zato po mestu je več klubov, kjer zvečer plešejo flamenco, je več trgovin, kjer je mogoče kupiti obleke za ta strasten ples, ne manjka niti turističnih suvenirjev in atrakcij na temu flamenco - vsakdo se lahko slika v pravi flamenco-obleki :)

Čez minuto sem na trgu Španie. Zelo poseben, ni običajen trg, to ni križišče, niti stičišče več ulic. Trg je sam sebi namen, v obliki polkroga, ki je obrnjen preko parka Marie Luise k reki Guadalquivir. K trgu neposredno vodi le ena peš pot iz parka, ki pa ima zveneče ime - Avenida Rodriguez de Casso. (vse potke v parku imajo nazive avenij in ulic).

Trg zaokroža polkrožna stavba s kolonami. Ta trg je veličastna in presenetljiva struktura, predniki današnjih špancev so se zelo potrudili.

Kompleks trga Španie pa ni tako star, kot deluje, tudi ta je bil zgrajen za EXPO leta 1929. Arhitekt - Hannibal Gonzales. Nekje sem prebrala, da je premer trga - 200 metrov. Deluje, kot da je še več...

Trg je ogromen, je prelep in zanimiv, nikakor ne moreš fotografirati v celoti. Ima pa ogromno zanimivih detajlov - od kolon do keramičnih klopi in poslikav, do azulejos ograj mostov...

Trg ima svoj kanal na notranji strani pred polkroglo stavbo, čez kanal je več elegantnih mostov. Možno pa je sposoditi čoln in si privoščiti romantično plovbo po kanalu. Roko na srce, za se voziti s čolnom je kanal zelo kratek, mogoče 300-400 metrov. Najbrž na vroč poletni dan to zelo paše...

Vzdolž polkroga v oknih se nahajajo poslikave iz keramičnih ploščic, vsaka posvečena eni od španskih provinc. Slike prikazujejo grb province in kak pomemben za provinco dogodek, spodaj je tudi zemljevid province. Tudi tu bilo bi zanimivo se sprehoditi z vodičem, ki bi razložil pomen vseh teh slik. Tako pa je samo lepo. Kar je že fantastično. Čas na trgu tako hitro mineva, da skoraj nisem opazila, kako se je začela spuščati tema.

Dočakam večer, se temni pozneje kot pri nas - novembra okrog 18.30. Zdi se mi, da zvečer v soju luči je trg še lepši.

Sredi trga je velika fontana, zvečer lepo osvetljena.

Skoraj nehote zapustim trg, skozi park Marie Luise se vrnem do reke. V parku in ob reki teče ogromno ljudi in sprehaja pse. Skoraj me popade želja, da bi začela teči, tako lepa proga je tukaj.
Po avenida de Roma pridem do dvorca San Telmo. Baročna fasada priča o 17.-18. stoletju nastanka, čeprav v Sevilji so zelo lepe in posebne tudi moderne zgradbe. Pohvale, da držijo slog mesta.
Zanimivo, da v dvorcu najprej je delovala univerza, nato pomorska šola, šele nato je dvorec postal rezidenca hercoga Montpensier. Montpensier-ji so pobegnili od francoske revolucije, saj so bili v sorodu s francosko kraljevo družino.  V tistem času pa kraljica Španije je bila Isabella II, sestra žene hercoga Montpensier, Marie Luise. Kraljica je begunce sprejela, jih nahranila in jim ponudila "skromno" bivališče. V zahvalo čez kakih 20 let ravno hercog Montpensier je bil eden od sponzorjev španske revolucije, ki je položila konec vladanju Isabelle II.  Dve leti pozneje so hercoga Montpensier-ja obsodili na denarno kazen in moral je zapustiti Madrid, ker je bil kriv umora Henriha Burbona, brata moža Isabelle II.
Tako je življenje kraljev, danes prijatelj, jutri sovražnik...

dvorec San Telmo

Pridem še do nočnega Zlatega stolpa. Tudi ponoči je "zlat". Sicer obstajajo razlage, da je stolp "zlat" zaradi enormnih količin zlata in srebra, ki so ga tu tovorili iz Ameriki naprej v Španijo. Ravno do Sevilje so prišle barke s tovorom iz Novega sveta.

Naredim en krog po večernem mestu. Razen glavnih peš ulic, mesto se umirja, ljudi je vedno manj. Pridem do vrtov Murillos za Alcazarjem. Tudi tukaj je ogromno tistih, ki se sprehajajo s psi. Pazim kakce :)

V parku pridem do dela, kjer je več ogromnih fikusov, stari so okrog 400 let. Navdušijo me.

Za primerjavo velikosti:

Iz vrtov pridem ravno v predel Santa Cruz, zgodovinski in najstarejši predel Sevilje. Ozke ulice, vsaka stavba je priča zgodovine. Tu nekje naj bi bil doma Figaro. Najdem tablo na steni z njegovim imenom.

Noro lepa restavracija v eni od uličic Santa Cruza. Sprašujem se, zakaj je prazna. To za Seviljo je zelo nenavadno.

Santa Cruz je bila dolga leta židovska četrt, dokler v antižidovskem pogromu leta 1391 si je ni kar prisvojil arhidiakon Ferrant Martinez. Zaprl je tudi vse sinagoge, ogromno ljudi je bilo ubitih, drugi so bili prisiljeni se spreobrniti. Takrat so se začela leta inkvizicije in autadafe-jev (sežiganje živih ljudi) na trgu San Francisco.
Še sto let pozneje, v času Kolumba, židje so morali sprejeti katolištvo ali zapustiti državo...

Mogočna vrata na trg plaza de Triunfo in nočna katedrala in Giralda.

Kljub pozni uri na trgu je še precej ljudi.

Sevilja je prelepa tudi ponoči. Kljub izjemno malo časa za podroben ogled mesta, sem imela to srečo, da sem se lahko skoraj vsako jutro odpravila na sprehod po mestu, na kavico in rogljiček v kavarni med domačini, zvečer smo šli ven skupaj, ali sem se odpravila sama, tako sem vseeno začutila to mesto. Krasno mesto.
Sledi še več postov o Sevilji in izletih v okolico. Nekaj smo le uspeli videti v enem tednu.
Sevilja 2.del