Potepanja po Bosni: Visoko, Trebević

Letos smo se odpravili na smučarski dopust na Jahorino v Bosno. Tukaj se lahko prebere 1.del in 2.del. Sredi našega smučarskega tedna je na Jahorini deževalo in je pobralo ogromno snega, tako nam ni preostalo drugega kot raziskovati, kaj širša okolica Jahorine ponuja turistu.
Žal, na siv zimski dan te ponudbe ni veliko, tisto, kar smo odkrili, pa ni "polišpano" za obiskovalce, kar je mogoče celo plus.

Zjutraj na Jahorini se kaže sonce, vendar snega niti trohice več kot dan prej. Zato nam ne ostane drugega, kot se odpraviti na izlet. Danes se odločimo pogledati bosanske piramide v Visokem. Večkrat smo gledali TV oddaje in razne dokumentarce o teh piramidah, čas je, da vsaj nekaj vidimo na lastne oči.

Povsem nepripravljeni se odpravimo v Visoko (ne vemo, kje so piramide, a je možno jih obiskati in na kakšen način, ali je zraven še kaj zanimivega in za ogled v zimskem času primernega). 

Ko se spustimo z Jahorine v Sarajevo, se zapeljemo v gosto meglo in smog in se za danes poslovimo od sonca. Zopet se moramo peljati skoraj skozi celoten Sarajevo, držimo se smeri za Zenice. Z Jahorine do Visokega je okrog 60 km, nam vzame kar uro poti, čeprav en del poti je tudi avtocesta. 

Visoko je manjše mesto ob sotočju rek Bosna in Fojnica. Med vožnjo skozi mesto (mogoče 1 km dolgo) srečamo par oznak za center, sicer pa ne opazimo nobene turistične infrastrukture. Parkiramo se na označenem parkirišču pred starejšo tovarno. Freddy se spomni, da razen piramid je Visoko še iz časov Jugoslavije bilo znano po tovarni usnja. Najbrž fabrika še vedno obratuje, v mestu srečamo tudi trgovino z usnjenimi izdelki, piše, da so na voljo tudi storitve krojača po usnju. Je pa bilo zaprto. 

 Od parkirišča prečkamo most in se znajdemo na mestnih ulicah. Razumemo, da to mora biti center, a ne najdemo niti ene kavarnice, kjer bi lahko vsaj spili kavo ali čaj, nobene zanimivosti. Čeprav je mesto staro 600 let in celo nekoč je tu bila prestolnica bosenskih kraljev (še vedno so ostali ruševine trdnjave), je Visoko tipično podeželsko mestece, ki nikoli ni pričakovalo turistov in najbrž še vedno ne razumejo dobro, da ljudje kar prihajajo si ogledati njihov hrib, ki so ga vajeni od otroških let. Ob mostu pri hotelu Piramida Sonca najdemo restavracijo Most, ki je odprta že zjutraj in je mogoče naročiti samo pijačo. Imajo krasno teraso nad reko. Tukaj se malo segrejemo, saj zunaj je tako surovo in megleno, da se že sprašujemo, če nismo prišli sem zastonj, saj piramide nikjer ne vidimo.
Srečno naključje je želelo, da je turistična pisarna ravno nasproti restavracije Most in zelo prijazna gospa me je založila z nekaj gradiva. Predvsem smo dobili načrt mesta in okolice, napotila nas je do tunela Ravne, ki naj bi bil ena večjih turističnih atrakcij v mestu. Svetovala je, da tam povprašamo vodiče, če je mogoče in kako priti k piramidam.

Tunel Ravne je le malo izven mesta, po poti so oznake. Parkiramo se tik pred vhodom, ob robu prepada.  Pri vhodu je nekaj stojnic z lokalnimi izdelki in kamninami. Hitro nas pokličejo noter, saj skupinica turistov z vodičem je ravno stopila v tunel, da se uspemo pridružiti. Karta za vstop je 5 € / osebo.

 Na letaku piše, da je podzemni labirint Ravne najdaljša in najbolj kompleksna mreža tunelov, prehodov, soban in zbiralnikov za vodo, ki se razteza na desetine kilometrov pod piramidami. Si damo čelade na glave in sledimo vodiču v podzemlje. Na info tabli (slika spodaj) je z različnimi barvami označeno, koliko prehodov je že očiščeno in dostopno za raziskovalce in deloma za javnost. Ogromen del teh tunelov sploh še ni očiščen od materiala, s katerim je zasut. Čistijo tunele že kakih 10 let, čeprav naš vodič pravi, da še kot otrok (recimo 30-40 let nazaj) se je plazil v predore, toliko kot je bilo takrat dostopno.

 Šele dobrih 10 let je, odkar so tuneli odkrili in priznali, da niso delo narave. Do takrat uradno mnenje je bilo, da je to pač del naravnih jam in udorov v hribu. Nastanek tunelov je nedvomno povezan s piramidami v Visokem, čeprav od vhoda v tunel do največje piramide Sonca je 2,9 km. Znanstveniki so dokazali, da stene tunela in material, iz katerega je tunel pravzaprav izdelan, stari več kot 12 tisoč let (!). Material (zmes peska, blata, kamenčkov...), s katerim so bili tuneli zamašeni, pa je star okrog 5000 let. Vodič pravi, da so mnenja/dokazi, da so bili prehodi namensko zamašeni mnogo pozneje po njihovem nastanku - bodisi zato, da se prehodi skrijejo, bodisi zato, da se ne podrejo recimo ob potresu ali kaj podobnega. Ker ko se "polnilo" odstrani, so tuneli takih oblik, kot so bili nekoč - večinoma okrog 2m široka, cca.2,5 m visoka, ponekod manjša, ponekod se razširi v večje sale in sobane. Ponekod so stene in strop so podprti sedanjimi raziskovalci. Vodič pravi, da je presenetljivo, kako zmes kamenčkov se drži v obliki tunela, ponekod je to pravi lok, kako kamenčki ne padajo dol s stropa, pesek se ne lušči. V brošuri je tudi zapisano, da "originalni" material, tisti, ki naj bi bil star več kot 12 tisoč let, so ob izkopavanju tunelov nato uporabili za pokrivanje z nekakšnim "betonom" piramide Sonca. Se gre za enak material.

Delavci sedaj odstranjujejo samo polnilo, s katerim so bili tuneli zamašeni, očiščen je manjši del tunelov, dela še vedno potekajo. Med obiskom se skoraj počutimo kot raziskovalci. Presenetljivo je, da je v tunelu odličen zrak, se dobro diha brez vsakršne ventilacije. Tunel ima nagib 1,5 stopinje ter različno višino stropov, kar menda omogoča odlično kroženje zraka. Poleg dejstva, da je zrak v tunelu izjemno bogat z negativnimi ioni, kar je zelo dobro za razstrupljanje, menda kar več kot 10 x več kot povprečno, v tunelu sploh ni radiacije. Radiacija sploh ne pronica v tunel skozi zemljo, zato tunel je popolno zaklonišče v primeru kakih jedrskih katastrof ali eksplozij. Temperatura je konstantna - okrog 12-14°C. Vodič pravi, da so ljudje, ki čutijo izjemno blagodejen in pozitiven učinek ob nahajanju v tunelih in namensko zaradi tega prihajajo. Da so celo primeri ozdravitev od nekih bolezni. Jaz sem vedno zelo skeptična ob takih izjavah o čudežnih ozdravitvah in nasploh ob celotni tej zgodbi o piramidah in nezemljanih oz. o neki višji civilizaciji na Zemlji pred tisoči let, ampak v eni od sal ob megalitu smo srečali žensko, ki je kar sedela tam in meditirala in vsrkavala vase ioni in pozitivno energijo. Kaj pa vem.
V nekem trenutku sem dobila feeling, da vsi te tuneli je samo ena velika bosanska floskula in potegavščina za privabiti turiste, pač izkopanih je nekaj tunelov v hribu. :) Hitro so me utišali, češ, kako lahko, in sploh je tu bilo kup znanstvenikov. Tako da, nekaj na temu bo že res....

 Na petih mestih v tunelih so že odkrili različno veliki megaliti, ocenjujejo, da so tudi te lahko stari preko 12 tisoč let. Vodič pravi, da megaliti so tako veliki in težki, da jih ne bi bilo mogoče prinesti noter skozi tunel. Kako so se znašli notri? Vsak megalit ima sled razpoke - kakor, da je spodnji del in pokrovček zgoraj. Na megalitih so ene oznake, ki jih poskušajo razvozlati. Zgornja plošča največjega megalita na nek način ponavlja konfiguracijo terena ob piramidah in tunelih, črte in razpoke na zgornji ploskvi se ujemajo z mrežo podvodnih tokov vode. Vse megaliti namreč se nahajajo natančno nad točko, kjer so spodaj vodni tokovi in nekakšna križišča vodnih tokov. Z radioanalizo so zaznali, da v megalitu notri je kvarz. Kako se je znašel notri? Material, iz katerega je megalit izdelan (a je naraven ali umeten?), lahko zdrži veliko večjo moč pritiska kot kateri koli beton, ki ga znamo sedaj narediti...
Na sliki spodaj je manjši megalit.

 V tunelu smo bili več kot uro, vodič je veliko razlagal, ogromno je raznih teorij in ugibanj okrog tunelov in piramid. Ker je stvar komaj odkrita, arheologi in znanstveniki jo še intenzivno proučujejo. Zadeva bi znala spremeniti teorijo zgodovinskih dogodkov, kot jih poznamo sedaj, saj so piramide veliko bolj stare od katerih koli drugih zgradb na Zemlji - ocenjujejo, da so stare okrog 29 tisoč let. Zagotovo so to najstarejše do sedaj odkrite piramide na planetu.
Kljub temu, da v takem vremenu sploh ni vodenih ogledov piramide, se odločimo, da se zapeljemo vsaj blizu, da vidimo, kolikor se bo lahko v megli videlo. Vodič nas posvari, da bo zelo blatno. Parkirišče ob vznožju piramide je na drugem koncu naselja. Ko se parkiramo in dvignemo glavo na piramido (poraščena je z drevesi), se za drevesi pokažejo nekakšni žarki in senca v obliki piramide. Ali smo že toliko pod vplivom mistike, da vidimo povsod znamenja, ampak fotografija je zgovorna.

Kompleks piramid v Visokem sestavljajo piramida Sonca, ki je visoka preko 220 metrov in tako je znatno višja od Keopsove piramide v Gizi, nato piramida Meseca (190 m) in piramida Zmaja (90 m). Od parkirišča že na pobočju piramide proti vrhu vodi najprej asfaltna potka, nato označena že kar planinska pot. In je res zelo blatno. Stopničke niso ves čas, ponekod je čista drsalnica po blatu, saj je precej strmo.

Skozi meglo poskušamo uvideti še piramido Meseca in Zmaja, ampak komaj zaznavamo mesto v dolini in obrise hriba nasproti.

 Piramide ustvarjajo popolnoma pravilen trikotnik z dolžino stranice 2170 metrov (od vrha do vrha). Vsaka piramida je usmerjan na geografski sever. Georadarska in termalna snemanja so pokazali, da noter v piramidah obstajajo prehodi in prostori.
Pridemo do dela, ki ga ne prekriva zemlja in rastlinje in dejansko vidimo prazgodovinski beton (iz materaila iz tunelov!), je popokan in praktično ravno v kotu 45°C gre navzgor. Beton je veliko boljši od teh, ki jih znamo narediti sedaj (po vzdržljivosti in prepuščanju vode). Presenetljivo, ko veš za kaj se gre. Če bi to srečali kje v hribih, v naravi, bi šli kar mimo. Pač, plošča... Moraš vedeti, kaj vidiš.

 Seveda se fotografiramo na piramidi, malo splezamo navzgor.

 Ob parkirišču je infotabla, več infotabel še na pobočju same piramide ob poti. Je pa presenetljivo lepo in umirjeno tukaj. Mogoče, ker smo bili tu čisto sami in v megli. Ni se nama zdelo, da smo na turistični atrakciji, temveč smo se počutili kot raziskovalci. Šele od daleč se vidi prava oblika piramide. Škoda, ker je bilo danes megleno in piramide nismo mogli videti od daleč.

Na avgustovski sončen dan senca piramide Sonca zvečer prekrije piramido Meseca. Tudi v tem vidijo neki simbolni pomen.

 Vodič v tunelih je povedal, da so teorije, da so bile (še vedno?) piramide nekakšno komunikacijsko sredstvo na planeti - piramide so v Gizi, v Peruju, Guatemali, Mehiki, Himalaji, Bosni, mogoče še kje ni še odkrito. Po tej teoriji piramide naj bi oddajale nekakšno frekvenco med seboj in s tem ugodno vplivale na klimo na planeti in jo tako branili pred meteornim dežjem, potresi, cunamiji... Na vrhu piramide so bile izmerjeni energetski žarki, ultrazvoki in elektromagnetna polja, ki sploh niso običajna. Skratka, kdor ima rad teorije o civilizacijah, nezemljanih in razne uganke - tu je obilo idej in podatkov za se poglobiti....

 Povzpeli smo se nekje do sredine piramide, bili smo z malo deklico, pa tudi vsem se ni dalo v megli hribolaziti. Piramida, razen nekaj očiščenih delov, je prekrita z zemljo in vegetacijo. Do sredine smo potrebovali počasnih 20 minut vzpona. Ni zelo naporno, samo po blatu je treba zelo paziti pri sestopu. Nekdo v Sarajevu nam je rekel, da naj ne pričakujemo preveč od izleta v Visoko, od piramid, da sploh ni tako spektakularno, kot si kdo mogoče predstavlja. Res je. Je pa izjemno zanimivo in se o marsičem zamisliš.

Pogled na Visoko s piramide Sonca

Že, ko smo se spustili s piramide in se vozili proč, se je v oknu avtomobila skozi meglo prikazal obris piramide Sonca. Takšna je. 

 Se vrnemo na Jahorino že pozno popoldan, gremo na odlično pozno kosilo v restavracijo Krčma kar ob vznožju smučišča. Tudi tukaj je odlična hrana za dobro ceno.

 Edini hotel na Jahorini, kjer se kaj dogaja - je prestižni hotel Termag. Poleg wellness centra premorejo še veliko in lepo opremljeno igralnico za otroke, biljard in bowling. Danes je večer za bowling.

 Zjutraj se pokaže sonček. Se odpravimo na pohod po prečni cesti med smučišči, da ocenimo, če je še kje kaj ostalo snega.

 Na naši progi so že skoraj zvončki.

Tu je še nekaj snega, vendar pomešanega z zemljo. Videli smo delavce smučišča, ki so vozili sneg s kamioni nekam višje, kako so sneg z pobočij z lopatami kidali na smučišče in pod vlečnice, da omogočijo vsaj minimalno smuko in prekrijejo s snegom vsaj najbolj izpostavljeni deli. Nekdo nam pove, da so na vrhu prekrili s snegom "koridor" širok 1 m, da se lahko za silo smuča mimo. Trudijo se ful. Ampak, ko ni snega, niti umetnega, z lopatami ne moreš prekriti ogromnega smučišča.

Izvir za planince je danes povsem brez ledu. Tri dni naza je bil skoraj v celoti pod snegom in ledom.

 Po sredinski progi bi tudi zelo težko smučali.

 Preizkusimo ostanki stare sedežnice.

 Se odločimo, da gremo pogledati na sosednji Trebević ostanki olimpijske bob steze iz leta 1984. Na zemljevidu je delovalo povsem blizu Jahorine, niti ni treba priti dol s hriba. Vendar je kar precej vožnje, mogoče kar pol ure. Trebević je hrib tik nad Sarajevom, visok je 1627 metra. S hriba pa je odličen razgled v dolino.

Iz Sarajeva na Trebević gre dobra cesta, iz mesta je bližje, kot iz Jahorine. Hrib je zato priljubljena izletniška točka domačinov, se vozijo sem v naravo na pikniki in sprehode. Ob parkirišču v bližini bob piste je veliko parkirišče, hotel, restavracija in je kljub oblakom, kar precej obiskovalcev. Od parkirišča neposredno do bob steze je kakih 10 minut sprehoda skoti gozdiček po urejenih poteh, lahko pa kar po asfaltirani cesti.

Ko pridemo do bob steze, je pa čista žalost. Menda stezo nikoli več niso uporabljali, zgrajena je bila samo zaradi Olimpijskih iger. Ni to tak šport, da bi se steza obnesla. Pozneje pa propad države in vojna so samo zapečatili usodo steze.

 Ob stezi je potka, mogoče je splezati tudi noter, deluje še vedno dovolj stabilno.

 Malo se pozabavamo in uprizorimo bob-team :)

Pridemo do nekdanjega štartnega mesta in tribun. Ah, vse propada. Če je to vredno obiska? Odgovor je ne. Razen, če prav zares ne veš kaj bi počel. Pa sprehod po parki je prijeten. Videli smo tudi oznake za razgledišče.

S Trebevića se odpre izjemen pogled na Sarajevo, mesto je kot na dlani. Zato med vojno so ravno s tega hriba obstreljevali mesto. In tudi tukaj je treba zelo paziti, ko se hodi po hribu, da ne bi kje na brezpotju naleteli še na kakšno bombo ali mino iz vojnih časov. Hoja samo po urejenih poteh!

Nas preseneti, da danes nad Sarajevom ni običajnih smoga in megle.

 Na izvozu iz Sarajeva v smer Jahorine smo že večkrat videli oznako za Orlove pečine, morajo biti nekakšne jame. Danes se odpeljemo še tja. Komaj najdemo, kljub oznakam, saj v vasi se je treba zapeljati kar po ozki makadamski cesti do ogromne navpične skale. Od parkirišča se odpre pogled na dolino in celo Jahorino v ozadju. Od tukaj deluje kot da je na Jahorini je še kaj snega.

 Do vhoda v jamo vodijo zelo strme stopnice ali daljša in bolj položna pot. Že spodaj posumimo, da je vse zaprto, saj blagajna je zaprta in ni nikjer nobenega. Pravzaprav, ni niti urnika, kdaj bi zadeva bila odprta.

Se dvignemo do vhoda, pokukamo skozi rešetke, pomislimo, da to pa ne more biti neka posebna reč. Smo videli jame v Škocjanu in Postojni. Na spodnji sliki je dejanski vhod v jamo, visok je cca. 2m. Zagotovo se potem odpre in najbrž je nekaj posebnega, a nam ni bilo usojeno to videti.

Še panorama pokrajine pod pečino:

 Se vrnemo "domov" na Jahorino. Se odločimo, da zjutraj le poskusimo s smučkami na progo, že ker smo videli, kako težko se trudijo zbrati vsaj nekaj snega za smuko. Odpravimo se na Pračo, tam imajo tudi naprave za umetno zasneževanje, ne vemo pa, če jih uporabljajo. Čeprav na daleč proga deluje prav brižno, ko se postaviš nanjo s smučmi in iščeš linijo za iti po snegu, ugotoviš, da nekako se da, da celo zjutraj ni tako slabo.

 Pogled na stransko olimpijsko progo. Takoj je jasno, da tukaj ni nihče prinašal sneg. Spodaj se pa vidi proga, po kateri smučamo najbrž vsi, ki smo se odločili danes poskusiti ostanki snega.

 Pogled proti vrhu hriba - bolj spominja na progo za off road ali downhill kot na smučišče.

Nekaj časa se trudimo smučati, potem pa sneg postane čisto uničen, ljudi pa je preveč za tako količino snega. Odnehamo in se odločimo, da je danes čas, da gremo domov. En dan prej, a bilo nam je dovolj, tudi se več ne spomnimo, kaj bi lahko še šli pogledati v bližnji okolici.

Popoldan ob povratku se še ustavimo na Baščaršiji za zadnji nakupi - džezva mora domov, pa tudi burek in baklave.

Pot domov se je skoraj bolj vlekla, kot tja. Ampak doma smo nekaj čez polnoč.

Pred štirimi leti po mojem prvem obisku Sarajeva, sem si rekla, da razen priti smučat na Jahorino, nimam drugih razlogov, da bi se vrnila sem. Tokratni obisk je to samo še potrdil. S tem, da se je sfižila tudi smuka. Domačin na smučišču nam je dejal, da je to že drugič v zadnjih 10 letih, da konec januarja ni snega. Mislim, da bo to vedno bolj postala stalnica, kot na slovenskih smučiščih. Enostavno zime so postale pretople. Mogoče še nekaj let bomo lahko gotovo smučali kje na ledenikih v Franciji, potem pa še to ne več.
Bosna še kdaj? Prav ne vem, zakaj bi... Hrana je dobra in za nas še vedno ugodna, to pa je tudi vse... Vse kar naj bi bilo namenjeno turistom, je precej neurejeno in "po-domače", vse bi lahko bilo bolje. A najbrž potem to ne bi bila Bosna. In ne bi bilo tega vzdušja, ki ga mnogi imajo zelo radi. Meni pa je to skoraj premalo.