Zimska idila na Mali planini

 Za Veliko planino smo slišali najbrž čisto vsi v Sloveniji, marsikdo jo je tudi obiskal (jaz sem bila marca, ko je bilo še nekaj snega - tukaj je post). Mala planina je  manj krat omenjena, je pa prav tako čudovito prekrasna in avtentična. Nahaja se čisto poleg Velike planine, in v enem izletu vsekakor je vredno obiskati obe. Ta post je o krajšem izletu samo na Malo planino.

Najprej dostop - priti morate do Kamnika, nato oznake za Veliko planino nas vodijo čez mesto in dalje. Na spletni strani Velike planine je dober zemljevid z označenimi parkirišči. Za tiste, ki si želite daljšega pohoda in velik nabor višincev, najbližje bosta izhodišča v Stahovici ali v Krivčevem. Večina bo izbrala izhodišče nekoliko višje - na prelazu Volovjek na višini 1029 m. Na samem prelazu je gostilna Kranjski Rak, ob gostilni je okrog 20-25 parkirišč, večina za stranke lokala. 

Ob gostilni se na območje Velike planine odcepi zelo dobro vzdrževana cesta, pozimi je tudi vzorno očiščena in posipana. V času našega obiska parkirnino so pobirali kar na začetku ceste, sicer so vsa parkirišča ob tej makadamski cesti plačljiva in moraš plačati s sms-sporočilom ali kupiti listek. Cena je 7 €, najbrž dnevna, kako spremljajo, če je kdo več dni, ne vem... Največje in najbližje parkirišče je VP3 kak kilometer za odcepom.  Tu se cesta razcepi, levi krak bo bližje Mali planini, desni pa pelje bližje k Veliki planini.

Ne glede na to, kje se začne pot, nas čaka 30-40 minut vzpona čez gozd.

Poti s parkirišča Rakove Ravne in Jelšev Konfin pridejo ven iz gozda v bližini Gojške planine. Povsod so oznake poti in parkirišč, po stezi tudi markacije, res ne moreš se izgubiti niti v snegu.

Pozimi so pastirske hišice zaprte, zaradi zasnežene pokrajine pa vse skupaj deluje pravljično.

Gojška planina je tudi slikovita, tako kot prav gotovo vse planine na tem območju, leži na pobočju hriba in z nasprotne strani vzpetine je na planino panoramski pogled.

Za naslednjo vzpetino pa se prikaže Mala planina, skoraj popolnoma brez dreves, le redki večje skale štrlijo ven iz snega.

Na sicer izredno lep sončen dan, ampak med tednom, bilo je kar precej obiska, a na planini si se porazgubil in ni bilo nobene gneče. Le na parkiriščih si videl, da je precej obiskovalcev.

Na Mali planini oz. v neposredni bližini so kar 3 planinski oz. pastirski domi - Jarški, Domžalski in Črnuški. Na tej točki smo poskušali videti, ali je Jarški dom odprt, saj na spletni strani je navedeno, da obratuje vse dni v letu. Le da leto je posebno ;)

Jarski dom se "skriva" na vzpetini med smrekami:

Naredimo krog po planini, med hišami, najdemo celo en avtomobil čisto zakopan v snegu. Mogoče ga je pustil kdo od pastirjev do spomladi.

Ko pridemo bližje k Jaškemu domu, vidimo, da ljudje na terasi. Res je, odprto! V hribih je vse manj strogo oz. bolj situaciji primerno - res da hrano in pijačo lahko uživaš samo zunaj, ampak vsaj s terase ne preganjajo in se lahko usedeš na klop in poječ pri mizi... Štruklje so prav dobro sedli, sploh po dolgem času, ko je vse bilo zaprto in nismo smeli nikamor. :)

Siti še lažje klatimo okrog, razgledi na zimsko pravljico:

Oblak se dviga ravno do višine planine, tu smo nekje na 1500 m, zanimiv efekt. Zanimive so tudi luknje, vrtače, prav zanimivo je, kako je to nastalo, jih je nekaj na planini.

Pot skozi zimsko vasico (oskrbniki koč in pa pastirji poleti imajo možnost priti na planino z avtomobili, seveda terenu primernimi...):

Območje planine je znano po temu, da je vreme tu nestabilno in se lahko zelo spremeni oz. se hitro pokvari. Oblak se dviga vedno višje:

Počasi se vrnemo v smer Gojške planine. Prijazni lokalci so nas povprašali, če vemo kam moramo iti, so nas opazili, da smo se razgledovali. V snegu lahko res hitro zgubiš orientacijo, pa poti niso tako očitni. Ampak pomembno je, da veš na katero stran moraš, po planinah pa se lahko sprehajaš po mili volji.

Gojška planina:

Krasen krajši izlet, če se gre samo na Malo planino, nam je bilo dovolj 2-3 uri. 

Zdaj pa moram na Veliko planino, ko bo aprila vijolična od žafrana.