Velika Planina

Že par let si želim priti na Veliko planino. Kadarkoli, ko sem načrtovala, da bi šla tja, se je naredilo grdo vreme ali celo nevihta, tako do zdaj mi ni nikakor uspelo priti gor. Smo se že začeli smejati - da ne smem si delati načrtov, da moram naravo presenetiti.
Tokrat je bila precej dobra napoved za ves teden. Vseeno še zvečer nisem vedela, ali bi šla res na planino, ali bo vreme zdržalo, 2 uri vožnje, vreme pa se tako hitro spreminja. Zjutraj na Obali je bilo sončno, pa sem si rekla, grem zdaj, pa kar bo bo, sicer nikoli ne bom uspela priti tja. In sem šla.

Na Veliko planino se moraš peljati mimo Kamnika do Stahovice (od tam je izhodišče, ki je bližje Mali planini) in še naprej do Kraljevega Hriba. Pri kraljevem hribu je veliko parkirišče za kamp in nihalko (sprva sem se peljala mimo, ker reklame so bolj za kamp in gondole sploh ne vidiš, postaja pa je na levi strani). Lahko se gre gor peš od parkirišča, približno 2 uri dokaj strmega vzpona med drevesi ali si delno pot skrajšaš z gondolo. Bila sem pripravljena hoditi gor peš, sem se pa parkirala le minuto preden je šla gondola gor (pozimi gre na 2 uri 1x), tako sem skočila noter. Bilo nas je vsega skupaj 8 oseb. V celem dnevu na planini, ne vem, če je bilo gor 20 ljudi...
Od postaje nihalke moraš še naprej gor po hribu. Pot narekujejo žičnica in smučarske proge, lahko pa greš skoraj po robu skozi gozdiček. Kmalu so se pokazali prve hišice.

Marca na planini je še precej snega, sploh pa v zgornjem delu. Ko pridem ven iz gozdička na odprto, se odpre čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe.

 Res sem želela na planino, tudi zaradi teh pastirskih bajt, strehe so krite s smrekovimi skodlami, streha sega skoraj do tal. Zelo so posebni in celotni planini dajejo pravi čar.

Nisem si predstavljala, da je teh pastirskih koč toliko veliko, pa da celo čisto izven sezone v njih bivajo ljudje. En možak, ki sem ga srečala na poti, je prišel obiskati znanca v eni od koč. Drugače pa planina zaprav zaživi od junija do septembra, ko pride na planino živina in pastirje. Želela bi si kdaj priti tudi takrat gor, videti, kako to vse zgleda, pa mogoče prenočiti noč gor v eni od koč...

Ene hišice so prav namensko zgrajene za "turiste", še v času razcveta "sindikalnega" turizma.

Pogled na gostišče Zeleni Rob. Na planini menda delajo eni boljših štrukljev s skuto v naših Alpah. Poleti pa lahko pri pastirjih poskušaš sveži sir in skuto...

Nekoliko višje nad gostiščem pri zgornji postaji žičnice je že vrh Gradišča, najvišja točka Velike planine, 1666 metrov. Prišla sem do "Rože vetrov" - postavljenega obeležja na vrhu.

 Z vrha se odpre pogled na drugo stran - na Veliki stan, pravcato pastirsko naselje, kar precej hišic, skoraj do streh zasutih snegom.

Odpravim se tja. Sicer brez jasnega zemljevida ali načrta poti, sploh ne veš, kje si, kako daleč je do katerih točk, posamezne kraje ne znaš povezati oz. ne veš, kam prideš. Na planini je sicer dovolj kažipotov, sem pa pogrešala kak prikaz poti na začetku oz. kak letak.

 Zgornja postaja žičnice tik ob vrhu Gradišča:

 Pogled na pozimi zapuščeno naselje. Prelepo! Celo skozi oblake je vsake toliko posijalo sonce...

 Prav poseben porton:

 Zamrznjeno jezero za bajto:

Nad naseljem je kapelica Marije Snežne, vsako nedeljo je tukaj maša, za božič pa se zbere tu ogromno ljudi pri polnočnici. Kapela je bila postavljena že pred drugo svetovno vojno, med vojno je bila sežgana, konec 80-h let pa so jo ponovno postavili na pobudo pastirjev.

Pri kapeli sem se odločila, da se obrnem, saj do tukaj sem porabila približno polovico časa, ki sem si ga odmerila za obisk planine. Če bi imela še par uric, bi lahko šla še naprej do Male planine. Je pa res, da enkrat, ko poznaš kam iti, je vse veliko hitreje. jaz sem bila res počasna, pa sem iskala, kam iti, pa fotografirala, pa uživala v razgledih in na soncu, kadar je posijalo.

 Na planini je več potk (po zimi, potke itak niso vidne, večkrat sem gazila kar po snegu), tako veliki del lahko prehodiš v "krogu", ne rabi se vračati po isti poti.

 "Jezero" pred naseljem:

Ta vhod je kar vabil. Miza in klopca sta kot nalašč za čaj in malico. Sijalo je sonce in tako je bilo lepo... Predvsem nikjer nobenega, popolnoma sama.... Pravi trenutek za dušo...

 Zgornji del planine je še skoraj v celoti pod snegom.

 V daljavi na sosednji vzpetini opazujem še eno naselje, ampak ne vem, če lahko pridem tja.

Ko ponovno pridem skoraj do gostišča Zeleni Rob, za gostiščem opazim pot, ki gre zadaj za hrib. Pomislim, da jo lahko grem pogledat, deluje, kakor, da gre samo okrog hribčka. Pot gre ravno h tistemu naselju, na sosednjo vzpetino. Mislim, da to je ta bolj turistični del.

 Pred eno hišico me čakata veliki in mali muc:

Ta čas potka skozi to naselje me pelje vse bolj in bolj proč od smeri mojega povratka. Jaz pa ne vem, kam potka pelje, vem pa, da moram nižje, pot pa nikakor se ne spušča. V neki točki jo kar ucvrem počez hriba po brezpotju po snegu navzdol, dokler ne zagledam naprav žičnice in ne zagledam spodaj nižje uvoženo pot. Enkrat, ko pridem na to pot spodaj, vem, da sem na pravi poti in čez dobrih 20 minut sem že pri postaji nihalke.

Na odprtih mestih iz pod lanskega suhega listja in trave pa že kukajo ven cvetovi teloha... Pomlad prihaja.

Ker sem se peljala gor z gondolo, sem "prišparala" dobre 2 uri vzpona. V zgornjem delu samo na Veliki planini sem hodila približno 3,5 uri, višinska razlika od postaje do vrha je 260 m, naredila sem približno 6 km poti. Pot je možno podaljšati še do Male planine ali do planine Dol in Konjščica. Tudi brez zemljevida orientacija ni težavna, povsod je lepo, le približno moraš držati smer, iz kje si prišel. Naprav smučišča zelo pomagajo.