Estonija januarja - Tallinn

Januarja, zdaj že nekaj let nazaj, bila je zanimiva prilika obiskati Tallinn, prestolnico Estonije. V osnovi je bila to neka službena zadeva, vendar precej družabno-turistično obarvana, tako, da udeleženci srečanja smo bili povabljeni s partnerji. To je bilo obdobje, ko Freddy ni stopil v letalo že dobrih 15 let in leteti s prestopanjem nekam v Estonijo bilo je zanj kar izziv. Estonija je taka uganka, da bilo bi škoda izpustiti priliko.

Let imamo iz Benetek, kjer imamo zamudo leta dobro uro pa pol, ker v Frankfurtu, kjer prestopamo, se je naredila snežna nevihta in letala ne pristajajo in ne vzletajo. Čakamo, vendar takrat še ne vemo zakaj, nas pa skrbi, da ne uspemo ujeti naslednji let za Tallinn. Ko poletimo, stevardesa nas tolaži, da verjetno tudi let za Tallinn zamuja, saj nad Frankfurtom, nad nevihto, kroži precej letal, dokler dobijo dovoljenje za pristanek. Enako morajo čakati letala na tleh. Končno smo na tleh v Frankfurtu; neverjetno dolgo se vozimo od letala do letališča – vsaj 20 ali 30 minut. Tečemo do prvega šalterja na letališču, kjer ugotovimo, da naš let za Tallinn vzletel kakih 15 minut prej, točno, kakor je predvideno. Neeee, danes zvečer naj bi se že udeležili spoznavne večerje in partyja v Tallinnu... Uslužbenka na šalterju Lufthanse je bila izjemna, še preden so se ostali izkrcali iz avtobusa, nam je že zrihtala čez 2,5 uri let v Tallinn preko Stokholma. Tako v Tallinn še vedno pridemo (če gre vse po sreči) danes zvečer in morda uspemo vsaj na party. Sicer smo se takoj v mislih poslovili od prtljage, ki je še vedno v letalu iz Benetk, prepričani, da prtljaga pa nam ne bo uspela slediti.

 2,5 ure v ogromnem letališču Frankfurta minejo precej hitro (tudi, če naše letalo ne bi vzletelo brez nas, bi rabili še kar nekaj časa za priti do pravega izhoda), spijemo grozljivo kavo, kupimo nesramno drago plastenko vode, spremljamo grdo vreme zunaj. In letala vseeno letijo.

Se vkrcamo v letalo, to je bil najbolj »adrenalinski« pričetek leta, kar sem jih doživela. Letala švigajo gor in dol na vzletne steze, še preden eno je vzletelo, drugo že pristaja in to na isto stezo... Ko se vozimo po naši vzletni stezi in že pospešujemo pred vzletom, je moral »šofer« letala silovito bremzati in takoj zaviti na nek stranski izhod, in to kar naenkrat, v naslednjem trenutku na stezo, kjer minuto prej smo bili mi,  je skoraj »padlo« iz zraka letalo, ki pristaja... Oba sva bila zelena v letalu, s potnimi dlanmi... Vsi na krovu se oddahnemo, ko je letalo enkrat v zraku in je Frankfurt za nami. Stresen vzlet je poplačan s čudovitim sončnim zahodom nad oblaki.

 Letališče Stokholma je skoraj sterilno, vse je samo steklo in bleščeč marmor. Ničesar, kar bi namigovalo, da smo na Švedskem. Preseneti nas 2 x 1 m kabina za kajenje sredi ogromne hale. Ne kadim, a zdelo se mi je res poniževalno, ko so se številni kadilci stiskali v tisti kabini, samo tam so lahko kadili. Stali so kakor v vitrini oz. kot v akvariju. Grdo.

 Še preden vzletimo z majhnim letalom Estonia Aira pa iz salona letala spremljamo, kako krila letala polivajo s tekočino proti zmrzovanju. Zunaj je ledenica. In ne samo to – poledica... A na srečo tokrat je vse v redu, hitro pristanemo v Tallinnu.

Skoraj ne moremo verjeti – prtljaga je pripotovala z nami! Z letališča je manj kot pol ure s taksijem in smo že v našem hotelu v centru.

 Hitro se uredimo in še ujamemo zaključek večerje in seveda party v baru na strehi.

 Za zaključek kaotičnega dneva slikamo še pogled iz hotelske sobe na nočno mesto. Radisson je v samem centru in je res en tak moderen hotel, praktično brez značaja, a to mu ne morem očitat. Storitve so odlične...

Pozno zvečer gledamo poročila, ugotovimo, da preleteli smo eno najhujših snežnih neviht v Nemčiji, prometna tleh je obstal... Mi pa z letalom...

Zbudimo se v sivo jutro. A pogled iz okna je vseeno osupljiv. 

 Po zajtrku nas čaka izlet po mestu. Staro mesto je v Tallinnu kompaktno, ponekod so še vedno ostanki obzidja. Ogled začnemo pri ruski pravoslavni cerkvi. Lepa je, a se vidi, da je povsem drugačnega sloga od ostalih stavb in cerkva. Ta bolj spada nekam v Rusijo, v Tallinnu je vse veliko bolj »skandinavsko« in gotsko...

 Ves čas v mestu imam občutek, da sem ujeta v pravljici bratov Grimm ali Astrid Lindgren. Ostre špice, rdeče strme strehe s kupom oken... Kot, da se je čas zaustavil. In je res – v Tallinnu vse namiguje na srednji vek in viteze, od stavb, tlakovanih ulic, menija v restavracijah do izdelkov v trgovinah s spominki in dekoracij v oknah. Takrat se je tu največ dogajalo, in estonci to skrbno ohranjajo in negujejo.

 Staro obzidje:

 Tlakovane ulice:

Vrata. Medioevo....

 Center mesta je prelep, kljub sivini in surovemu mrazu, je mesto čudovito. Zavijemo v hotel Saint Peterburg na toplo pijačo. Vzamemo en čaj, zraven pa dobimo še po en Vanna Tallinn, zeliščni liker, prava estonska posebnost, nekaj med Jägermeistrom in Amaretto di Saronno. Okus je božanski, vonj je omamen. Seveda, eno steklenico sva si pripeljala domov. In od takrat izkoristimo vsako priliko za dobiti še kako buteljko Vanna Tallinn-a. Pri nas jih ne prodajajo.

Po zavitih uličicah, praznih, ne vem, zaradi mraza ali mogoče je običajno, da v zgodovinskem predelu je manj ljudi, pridemo da glavnega trga. Tukaj je Mestna hiša, hiše na trgu pa so res iz filma... Očarana sva...

 V bolj modernem predelu, ko se vračamo k hotelu, je več ljudi. Zavijemo v neko menjalnico v trgovski center, menjati evre, takrat so tu imeli še vedno estonske krone. Ob menjavi 100 evrov nam je deklica zaračunala skoraj 20 evrov provizije. Čeprav ne veva, koliko so zares tečaje, toliko sva zgruntala, da je nekaj narobe, storniramo menjavo, mala skoraj ni hotela vrniti nama naš stotak, češ, da je že blokirala v blagajno... Skratka, pozneje sva našla banko...

Se pogovarjamo z eno zelo prijazno prodajalko v trgovini – pravi, mogoče deklica v menjalnici je mislila, da sva rusa, rusov pa zelo ne marajo, čeprav jih je tukaj veliko od turistov do domačinov. Gospa pravi, da obdobje Sovjetske Zveze imajo tukaj za »okupacijo«, zato, čeprav mnogi znajo rusko še iz šol, nihče se ne bo pogovarjal rusko oz. bodo zavračali vse iz Rusije. Gospa je po narodnosti rusinja, čeprav od vedno živi tukaj in pravi, da ni lahko. Zdaj malo popušča, ni več tako ostro, ampak takoj po osamosvojitvi je bilo prav nevarno.

Mi se vrnemo v hotel – pogled na še en večer nad mestom.

Zvečer pa – nas čaka gala večer, elegantna večerja in glasbeni program s plesom v Estonskem koncert-hallu. Bilo je fantastično. Eden tistih »pravljičnih« večerov, meni se kaj takega ne dogaja pogosto v življenju. Freddy je oblekel smoking (tako kot večina povabljenih), jaz čeveljčke in obleko. Na vhodu pa – začne snežiti... Odložimo plašče in se vrnemo na stopnice slikati snežinke. Res je pravljica... Večerja je fenomenalna, ko te razvajajo z vsakim hodom, elegantna, prava družba, program, ples... Čudovito.

 Naslednje jutro se prebudimo v še bolj mrzel dan (včeraj se je zdelo, da to ni mogoče) in se odpravimo na izlet malo izven mesta – tukaj je Open Air Muzej, neke sorte folklorna vas, ob obali Baltiškega morja. Poskušamo se zaviti v vse, kar imamo oblečeno, se sprehodimo mimo nekdanjih hišic.

Povabijo nas na brunch oz. zgodnje kosilo. Kosilo pričnemo... s tečajem pitja vodke. To pa so le pobrali od rusov J. Ura niti ne še 11 zjutraj, nas pa že »strokovno« učijo piti vodko. In glej ga – res te pogreje, in celo, če je nikdar ne piješ, tukaj ti paše, po nekem čudnem naključju. Nato dobimo malico – enoločnčnica, pa še nekaj za sladko... Vse skupaj pa spremlja nastop folklorne skupine s plesi in igrami, v katere povlečejo tudi nas, obiskovalce... Moram reči, da je bilo lepo in zabavno. Ugotovili smo, da so estonci »dognali«, da vsaka reč v osnovi izvira iz Estonije in so nam to skozi igre pokazali, da je vse »originally from Estonia«.

Bilo je prav luštno in skoraj se nam ni dalo nazaj ven, na mraz. A očitno vodka pomaga, ni več tako grozno, mimo starih mlinov se sprehodimo vse do obale Baltika. Tukaj pa je res surovo. Baltiško morje je res neprijazno in surovo... In je vedno prelepo.

Baltiško morje:

Se sprehajamo še nekaj časa po parku in ne glede na mraz se imamo prav lepo...

 Zvečer gremo v eno najbolj znanih in posebnih restavracij v Tallinnu – Olde Hansa. Tu je tudi – čisti srednji vek, temačna taverna, domača hrana. Da čim bolj pričaramo vzdušje, kdor je lahko se je oblekel v srednjeveški kostim... Bilo je krasno, imeli smo celo nek program s povezovanjem, hrana ni slaba, čeprav je mičkeno neobičajna za nas... Predvsem okusi – jaz bi temu rekla, brez okusa, nekako plehko, slabo pa ni, ne, nikakor. Vsekakor je restavracija vredna obiska.

 Še današnji večer iz hotelske sobe:

 Naslednji dan dopoldan se še malo potepamo po mestu, izkoristimo prost dopoldan. Popoldan pa že letimo domov, tokrat brez zapletov, iz Tallinna v Frankfurt in dalje do Benetk.

Bil je zelo kratek izlet, a zelo intenziven. Ker so program pripravili strokovnjaki turizma, bil je vrhunski, tako izvedba, kot kraje, ki smo jih obiskali. V par dneh smo uvideli kaj je Tallinn in kako se lahko tukaj krasno imaš. Tudi ob surovem severnem mrazu...