Januarski pohod na Blegoš

Konec januarja se odpravimo s planinskim društvom na Blegoš. Za Blegoš sem že slišala, nisem pa še nikoli bila tam. Peljati se moraš do Škofje Loke, nato še naprej, višje v hribe. Naše izhodišče je bilo iz Leskovice - kot je rekel naš vodnik - iz Pleskavice, samo brez P :) In tako smo si vse zapomnili.

Z Obale do Leskovice se vozimo več kot 2 uri, s postankom za kavo vmes. V Razdrtem zapustimo sonce, avtocesta je ovita v meglo. Ko izstopimo iz avtobusa v Leskovici - točno tam zapustimo meglo in se znajdemo zopet na soncu. Iz Leskovici so čudoviti razgledi na hribe in doline v okolici, nižje pod nami je še vse megleno.

Mimo naselja, prvi kratek del kar po cesti, mimo cerkvi, pridemo do začetka gozdne poti. Ker je ves januar tako mrzel, pričakujemo strašanski mraz, vsi smo oblečeni kot za odpravo na Everest. Po 5 minutah se že slačimo - kljub temperaturi okrog 0, sonce in brezvetrje nas tako lepo segrevajo. Prav kmalu se zagrizemo v strmino, tako o mrazu ni niti sledu.

Na Blegoš vodi več poti, "glavna" pot je speljana nekako v več ovinkih in je malenkost bolj položna. V snegu je uhojenih že več bolj strmih potk z manj ovinkov. Zato navzgor hodimo res strmo gor. Na neki točki si obujemo tudi dereze, saj deloma je pot čisto ledena in ne glede na sonce, se led še ne stopi. Majhne gumijaste dereze za 10 € iz Dekatlona se izkažejo kot zelo dobra naložba in lih prav za tak teren. Tisti, ki derez niso imeli, so se veliko bolj namantrali in tudi korak ni tako varen, noge kar lezejo nazaj, pa narazen...
Najprej pridemo do zavetišča gorske straže na Jelencih, višina je 1185 m, do tu imamo že v malo več kot uri časa 420 višinskih metrov. Kratka pavza, čaj, si slečemo še kar je bilo za sleči in že nadaljujemo po strmi poti v snegu. Gremo mimo zapuščenega bunkerja, zelo je velik. Potem z vrha Blegoša se jih vidi še več, ta pa je čisto skrit v gozdu.

 Od zavetišča do koče pod vrhom Blegoša je še dobre pol urice hoje, ves čas je strmo in že kar težko dihamo, študiramo, če je krivo zimsko pomanjkanje vitaminov ali energije, mogoče mrzel zrak, najbrž pa enostavno nismo več toliko v formi, po snegu hoditi pa je toliko bolj naporno. Vsi se razveselimo, ko zagledamo kočo in takoj zanjo še vrh Blegoša. Zdi se, da je blizu. Se odločimo, da gremo najprej na vrh, potem pa počitek in kosilo pri koči!

Vrh Blegoša je za nami, slikale sva se pri koči. Deluje, da je vrh blizu in da sploh ni tako strmo ali visoko. Ampak ta zadnji kos smo se še kako namučili...

 Veselimo se, da vreme je tako čudovito, za zimski izlet ne bi mogel želeti boljšega. V dolini pa je še vedno megla.

 Pogled v dolino, iz katere smo prišli:

 Dvignemo se samo še malo naprej od koče in se že odpre pogled na drugo stran hriba. Wow, zato se pa hodi v hribe!!!

Nato pot pod noge in gor. Pot sicer bila je zelo uhojena in dereze so zelo pomagale, da je korak stabilen, vseeno strmina in sneg sta nas prav dobro zdelali, bolj kot sem bila visoko, pogosteje sem se ustavljala...

Pogled navzdol in na kočo:

 Od koče naprej so še le redka drevesa, pogled je odprt in panorame so čudovite. Do koče pa se hodi večinoma skozi gozd, tako ni razgledov.

 Trenutek za uživancijo na snegu:

 Vztrajamo na poti proti vrhu:

Spodaj je koča, za nami v daljavi pa je Triglav in razgled na celotne Julijske Alpe.

 Končno na vrhu! Blegoš 1562m:

Vrh je gol, ni zelo izrazil, bolj je okrogel in velik, razgledi pa so na vse strani. Naredimo skupinsko sliko z ekipo Obalnega planinskega društva, nato pa občudovanje razgledov, Aldo nam našteva vse gore, ki jih vidimo...  Krasno je bilo!

Pogled v smer Ljubljane. Megla.

V ozadju na robu hriba se vidijo še bunkerji.

Vrh. In šele na fotografiji doma sem videla štampiljko. Tam je nisem opazila ;)

Ker je vrh gol in izpostavljen, veter odnaša sneg, tako vrh je skoraj povsem brez snega, na pobočjih pa ga je precej, če stopiš mimo utrjene potke, lahko si do kolen v snegu.
Gremo nazaj:

Se ustavimo na klopcah pri koči, sončimo se, uživamo v krasnem dnevu. Tudi je čas za kosilo in čaj, ali kaj bolj konkretnega...
Pogled v dolino od koče:

Nato se prične sestop. Na sestopu izbiramo malenkost bolj položne potke, vseeno ponekod je ledeno, ponekod pa se že sneg topi in se vseeno drsi - tistim, ki nimajo derez. Z nami je bil en američan, ugotovil je, da ni imel najbolj primernih čevljev, par najbolj strmih odsekov proti dol je kar zdrčal po riti... Tudi prav, samo da je varno dol :)

Zelo lep izlet, brez snega najbrž je manj zahteven, spomladi mora biti tukaj pravi cvetlični vrt.
Za pot gor in dol smo rabili malo več kot 5 ur, s postankom na kosilo in par pavzami vmes. Prehodili smo skoraj 9 km, 762 metrov višinske razlike.