Zimski pohod na Ratitovec

Zima v gorah se je letos obdržala do pozne pomladi. Zimski lockdown nas je prikrajšal za kar nekaj pohodov, zato spomladi smo lovili dneve, ko je bilo dovoljeno se premakniti iz svoje regije. Nekega četrtka je vlada določila, da od petka za obalne prebivalce je spet dovoljeno obiskati preostalo Slovenijo. Vreme sicer je bilo napovedano nestabilno, a ker že imam negativni test (a ni grozno, da za iti v neskončne prostore gora potrebujem dan prej se testirati, da nisem slučajno okužena s famoznim virusom?), se spomnimo, da bi takoj v petek šli na Ratitovec. Na Ratitovcu je še vedno sneg, poti so uhojene in če bi se vreme začelo kvariti, do avta vseeno ni zelo daleč. 

Ker Ratitovca ne poznamo dobro, smo se odločili za eno najbolj priljubljenih in uhojenih poti - iz Prtovča. Nenazadnje tudi cesta je v redu, ves čas asfalt, sneg s ceste so že zdavnaj počistili. Za nepoznavalce - pot do Prtovča vodi čez Škofjo Loko in Železnike, nato po nekaj serpentinah v vasico Prtovč na 1000 m višine. Parkirišče je na sedlu ob lepi cerkvi. Pokrajina je prava hribovska idila, parkirnih mest ob cerkvi je kar precej, a vseeno na dan ko je veliko obiska mogoče ni dovolj. Parkirišče je plačljivo in ne bi bilo s tem nič narobe, če bi bil tam kak parkomat. Plačilo je mogoče samo preko sms ali EasyPark aplikacije, kar moj službeni telefon ne podpira oz. se še nisem poglobila v to. Je pa pametno to namestiti, ker s kovanci tu ne moreš plačati.

Vasica Prtovč se stiska pod goro, pot na katero nas vodi prav skozi naselje.

Ob cerkvi je tudi kažipot:

Iz Prtovča na Ratitovec sta dve glavni smeri - čez Razor in čez Poden. Odlično je za narediti krožno pot. A prijateljica, ki je bila na Ratitovcu par tednov pred nami, je sporočila, da pot čez Poden na enem delu gre po zelo prepadnem področju, kjer je velika nevarnost zdrsa ali za snežni plaz. Ker razmer ne poznamo, smo se odločili za pot gor in dol čez Razor. Krožno pa pustimo za čas, ko bo kopno. 

Obe smeri prav lično označeni pri prvih hišah:

Pot za hišami zavije v gozd in včasih bolj strma, včasih bolj položna, se vzpenja do prvih skal več kot pol ure. Izkazalo se je, da je sneg v gozdu in na poti takoj za hišami, torej na višini 1000 m. Ponoči se temperature še vedno spustijo pod ničlo, čez dan se malo odtali, je pa bilo še kako prav, da smo imeli s seboj derezice. 

Ratitovec je očitno zelo priljubljen tudi pri turnih smučarjih, smo jih srečali kar nekaj na poti in še več vijug smučarjev sredi gozda in pozneje na odprtih pobočjih gore.

Dokler smo se vzpenjali skozi gozd, smo se ves čas spraševali, ali bomo videli danes kaj sonca ali ne. Oblaki so se enkrat malce odpirali, potem so se spet zapirali... Ko je sončni žarek posijal skozi oblake, je zaigrala vsa pokrajina, zasnežen gozd je vedno lep...

Manjša ravnica pod skalami se imenuje Razor, tu je tudi razpotje, ki ga označuje tabla. Lahko greš nekoliko bolj levo in prideš na Gladki vrh nad kočo preko Vratc ali greš desno in prideš najprej do koče.  

Ravno tu pri Razorju stopimo ven iz gozda, razgledi postanejo bolj odprti, kmalu se bo videlo tudi v dolino.

Pogled nazaj v gozd:

Pogled nazaj:

Razpotje je označeno s tablo. Vendar pot čez vratca gre bolj levo in nato zgoraj nad skalami. Nismo vedeli, če so tam razmere v redu, predvsem pot tja sploh ni bila uhojena, oznake pa so bile skrite v snegu. Desno in strmo v hrib pa je "osnovna" pot proti Krekovi koči na Ratitovcu, tako smo zavili kar tja.

Takoj, ko zavijemo desno, vzpon postane izredno strm, pomislim celo, da pod snegom je mogoče stezica, ki se vije v nekaj serpentinah, po snegu pa gremo direktno. 

Vmes na enem delu je jeklenica, ki se komaj vidi nad snegom.

Tu se že vzpnemo tako visoko, da se vidi dolina, kjer snega sploh ni več. Škoda, ker je tako oblačno, da ni tako jasnih razgledov.

Pogled na greben nasproti in visokogorje v daljavi:

Zadnja strmina nas pripelje na povsem odprto pobočje, greben Ratitovca kar uhaja. Ta pogled na Ratitovcu mi je skoraj najlepši...

Ratitovec je ime gore, ki pa ima več vrhov. Eni so sploh brez imena, del grebena, drugi so označeni. Mi imamo v planu priti na Gladki vrh, 1667 m, takoj nad kočo ter na najvišji vrh Ratitovca - Altemaver, 1678 m, kakih 15 minut naprej po grebenu. 

Po približno 1,5 uri vzpona se pokaže streha Krekove koče in leseni "kaktus" kažipota:

Razgledi z vrha:

V običajnih razmerah bi morala koča delati tudi pozimi, vsaj ob vikendih. Koča na Ratitovcu je znana po odličnih flancatih in se jih tukaj enostavno mora poskusiti. Bili smo tam v petek, tako na kočo nismo računali, termoska s čajem nas je malce segrela in po par minutah pavze se odpravimo na Altemaver.

Od koče najprej se moraš malo spustiti na sedlo mimo zimske sobe, noter nismo stopili, zunaj pa je zelo lepa.

Planinske oznake na sedlu:

Če na vzponu proti Altemavru se obrnemo nazaj, se lepo vidi Krekova koča in zimski bivak: 

Oblaki so bili vseh možnih oblik, včasih bele "ovčke", včasih smo celo ujeli kak sončni žarek, večinoma pa je bilo nebo zastrto s temno modrimi ali celo sivimi oblaki, polnimi snega...

Pogled iz grebena Altemavra proti Krekovi koči in Gladkemu vrhu:

Od koče do najvišjega vrha Ratitovca je kakih 15 minut hoje po grebenu, nič prepadnega, zato pa veliko razgledov, celo v tako turobnem vremenu. In lahko slutimo, da v lepšem vremenu se vidi veliko več visokogorja...

Nekje za Ratitovcem, mogoče pri Soriški planini, sneži. In bolj ko spremljamo tisti oblak, bolj se nam dozdeva, da prihaja k nam... Se tolažimo, da nič hudega, če je sneg, samo, da ni dež. Temperatura je lih okrog ničle.

Altemaver, vrh 1678 m, obeleži le rdeča štanga s žigom, drugih oznak tu ne najdemo in celo nekako pogrešamo.

Na vrhu samo fotografiramo razgledi in kar hitro se vračamo nazaj, malo nas vseeno skrbi oblak s snežno nevihto. Na strmini pod kočo je že prej pihal močan veter, ne bi radi se tam znašli v snežnem metežu, želimo priti vsaj do gozda, ko je pot bolj sledljiva.

Se spustimo spet na sedlo pod kočo: 

V snegu in skoraj somraku v nekem delu zgrešimo uhojeno pot in kakih 50 m gazimo, dokler ne pridemo do koče. 

Presenečeni opazimo odprta vrata koče, a gospod notri nas hitro razočara, tu samo nekaj ureja. Dokler pijemo čaj iz termoske se pokaže sonce, zato pohitimo še na sosednji s kočo Gladki vrh, malo nižji kot Altemaver.

Kažipot:

Pogled na Altemaver iz Gladkega vrha, temen nevihtni oblak je vse bližje:

Pogled na Krekovo kočo in okolico iz Gladkega vrha:

Pogled na Altemaver:

Na Gladkem vrhu, kljub temu, da je nižji od Altemavra, poleg kovinskega droga s štampiljko, stoji obeležje vrha in "kompas" za gore okrog nas.

Na vrhu se srečamo s turnim smučarjem, ki je gor hodil približno enako dolgo kot mi (ne morem si zamisliti, kako naporno je hoditi gor v smučkah), zato pa za dol mu skoraj zavidam, kako lepo odvijuga po pobočjih hriba. Prav gotovo bo v dolini veliko pred nami. Tudi mi se odpravimo dol, čeprav na vrhu se že vidi, da snežni oblak gre mimo nas.

Na strmini najdemo del z bolj mehkim snegom, tako pri vsakem koraku spolzimo še za pol metra dol. Sestop je tako mnogo hitrejši kot vzpon. :)

Sestop je res zelo hiter, ali tako se vsaj zdi. Prav kmalu smo spet v vasici. Na petek z nestabilnim vremenom razen nas smo srečali le še nekaj ljudi, na parkirišču ni bilo več kot 3-4 avtomobili.

Prtovč in cerkvica Marije Pomočnice:

Vasica Prtovč pod vznožjem hriba:

Ko se vračamo, v Škofji Loki zgrešimo nek odcep, navigacija nas usmeri na naslednje križišče in dalje. Ker kraja ne poznamo, zaupamo navigaciji, ki pa nas ne pelje več proti Šentviškemu predoru, ampak preko Polhograjskih hribov v Brezovico. Pot se nam je podaljšala vsaj za pol ure, a smo to "dognali" šele, ko se je pot spet začela vzpenjati na nek prelaz in ko je že bilo res bližje priti v Brezovico kot nazaj... Ratal je zanimiv izlet, čeprav nenačrtovano. :)

Izhodišče: Prtovč, 1010 m

Cilj: Altemaver, 1678 m in Gladki vrh, 1667 m

Prehojena pot: 8,44 km, 690 m višinske razlike

Vzpon cca. 2 uri, sestop cca. 1 uro