Kreta: soteska Agia Irini in Sougia

Vsako jutro smo se odpravili nekam raziskovati okolico. Običajno je bilo tako, da dopoldan smo naredili kak pohod, popoldan pa je čas za plažo. Zvečer pa ven - nekaj pojesti, kaj spiti, uživati počitniški vibe.Ta dan smo se iz Paleochore odpravili v približno uro oddaljeno sotesko Agia Irini, ki se zaključuje v malem obmorskem mestecu Sougia ob zelo veliki plaži.

Začetek soteske se skriva nekje med hribi, moraš najti. A izhodišče je pri gostilni Porofarago, težko bi temu rekla naselje, nekaj osamljenih hiš ob cesti v hribih... 

Ker imamo v planih samo se spustiti dol po soteski in se ne vračati peš nazaj na izhodišče, enega od avtomobilov zapeljemo na točko, kjer bomo pohod zaključili, da se šoferji lahko vrnejo po vozilo, ki ostane na izhodišču. To vzame nekaj časa, skoraj eno uro, a zato ostali imamo čas za zajtrk v taverni. Gospa, ki dela v taverni, se je čisto presenetila, da nas je naenkrat toliko za zajtrk. Zadeva se je kar razvlekla, a vsem nam je uspela skuhati kave, popeči toast, stisniti juice in celo postreči grški jogurt z domačim medom. Med tukaj delajo sami in celo nekateri smo med tukaj kupili, ker je res dober... Med je najbrž glavni izdelek, ki ga tu turistu ponujajo in ki ga z veseljem kupiš.

Zajtrkujemo na terasi ob cesti, potem imamo še nekaj časa, za se razgledati okrog. Najdemo telefonsko govorilnico iz preteklega stoletja. Ni delujoča, ne...

Čez cesto od taverno med drevesi se skriva mala cerkvica... 

Ko se šoferji vrnejo in vsi pojemo, se odpravimo na pot po soteski. Pot se začne nasproti taverne in je dobro označena ter odlično sledljiva. Pravzaprav ni možnosti, da kam zaideš...

Pot po soteski poteka večinoma po senci, kar je zelo dobrodošlo ob tako vročih dnevih. Pot je ena, je tudi označena. Ob poti je nekaj pip z vodo. Vodo sprva je skoraj topla, a čez čas priteče tudi hladna. Sicer pa naravne vode skozi sotesko ni sploh, najbrž le po nalivih ali mogoče pozimi. 

Soteska je kar precej obiskana, ampak v zelo znani Samariji je obiska veliko veliko več, tam hodiš skoraj ves čas v koloni. Tukaj pa le vsake toliko srečaš nekoga, ki ti gre nasproti. Samarija je tudi daljša in veliko bolj sončna.

Med krošnjami dreves vidimo, da nad sotesko so kar visoke gore... 

Pot poteka med skalami, steza je lepo uhojena, vzpona skoraj ni, na nekem mestu pa se potka precej strmo spusti. Sicer se pot postopoma spušča v smer proti morju.

Sčasoma soteska se oža, skale so si vse bližje in vse bolj navpične. Res, občutek soteske.

Drevo z zanimivimi koreninami kar okrog skale:

Opazimo razpoko v skali v obliki pravilnega klina, ampak veliko več 10 m. Le kako naravi uspe "izklesati" tak kos iz skale, popolnoma pravilne oblike? Ali so bili na delu velikani, ki so tu živeli v času dinozavrov? ;) 

Drevesa ustvarjajo čudovito zelenkasto še kako dobrodošlo senco.

Ob poti je še ena zanimiva zadeva - drevo z luknjo v deblu:

Ozek prehod med skalami:

Po soteski hodimo približno 2,5 h, to je bilo cca. 9 km do taverne na "koncu" poti skozi sotesko. Do morja in do Sougije je še 7 km poti po suhi strugi, ni pa to več soteska, pa tudi pot je po žgočem soncu. Ne gremo. Se veliko raje ustavimo v taverni, pijemo smooti-je in pivo in čakamo, da šoferji pripeljejo  avto iz izhodišča.

Tako od taverne na spodnjem koncu soteske se zapeljemo v Sougijo v manj kot četrt ure. To je zares majhno umirjeno mestece ob zelo veliki plaži. Sem pridejo tisti, ki iščejo mir. In tisti, ki najdejo pot sem. Tu je precej odročno.

Sougia me je spomnila na Baško na Krku - dolgi lok prodnate plaže v objemu gora, ob plažo pa je stisnjeno malo mesto. Promenada ob plaži se ponaša z restavracijami in trgovinicami, še nekaj ulic je v ozadju. Ob velikem parkirišču v bližini pristanišča je cerkev:

Na plaži so že postavljeni ležalniki in senčniki, vsaka taverna ima svoje. Sistem  je tak, da če se ustaviš v taverni na kosilo in / ali pijačo, lahko zastonj koristiš njihovi ležalnike na plaži. Vsi lovijo senco, ker naravna senca se omeji le na par dreves neposredno ob cesti. 

Plaža je temna, prodnata, in je tako žgoča, da od terase vsake gostilne do senčnikov in ležalnikov vodi potka po gumijasti stezi ali tepihu. Bos sploh ne moreš hoditi po plaži. No, sama plaža pa je fantastična, tudi malce pihlja... Morje ima nekaj valov, voda pa je tako prijetno topla, kakih 24-25 stopinj, lih prav za zaplavati po pohodu...

V gostilni si privoščimo kosilo in tudi še večkratno rakijo za zaključek. Uživamo v hrani in na plaži.

Tukajšnja "kretska" solatka )porcije so tako velike, da razen solate skoraj ničesar drugega sploh ne moreš pojesti):

Na poti nazaj, spet skozi hribe, se ustavimo v eni lokalni vasici, v zelo luštni trgovini poleg male kapele:

Trgovina je zelo zelo luštna, "old style" market, je pa dobro založena, tudi z raznimi lokalnimi dobrotami. Nekaj, seveda, kupimo...

Na poti nazaj se ustavimo tudi v Azogiresu, še ena hribovska vas, kamor bomo prišli jutri. A že danes se najavimo za zajtrk, menda tu delajo neke zelo posebne omlete. Večkrat se dogaja, da v gostilnah se vnaprej najavimo, ali vsaj vprašamo če nas sprejmejo, ker nas je 16 oseb, preveč je za biti nenapovedan. Še ko se napovemo, so veliko krat zmedeni :)))

Razgledi na poti:

Se vrnemo v Paleochoro, našo bazo te dni. V mestecu je zvečer zelo živahno, danes odkrijemo čudovito promenado na levi strani mesta, tam so številni lokali. Ugotovimo, da je polna luna... Nekako nas to spodbudi, da se dolgo sprehajamo in potem še posedamo po terasah lokalov... Luštno je... 

Naslednji post: Azogires, vasica med hribi. Pohod iz Sougije v Lessos.