Kreta: Azogires. Lessos. Sougia.

Načrt za ta dan predvideval sprehod v okolici gorske vasice Azogires, nato z avtom do obale Libijskega morja in pohod iz Sougie čez hribe do Lessosa, arheološkega najdišča, kjer poleg starodavnih ruševin še vedno rastejo tisočletne oljke, osvežitev se pa najde na lepih plažah Lessosa in Sougie.

Vasica Azogires se nahaja kakih 15 minut ven iz Paleochore, višje v hribih. Vodijo tja zapletene ceste, čeprav ravno iz Paleochore je pot še najbolj enostavna. Naredila sem print srceen navigatorja na povratku:

Azogires je precej velika vas, cca. 100 hiš razmetanih po pobočjih hriba. Vas je poznana in zelo popularna pri tujcih, ki se že dolga leta naseljujejo sem, v želji po easy-crete-life... Tu je preprosto življenje v stiku z naravo, imaš par oljk, par koz... 

V vasi je znana gostilna, kjer lastnik-grk dela top-omlete, ki so skoraj simbol vasi. Sofijine omlete. Lastnik (pozabila njegovo ime) je čisti posebnež, pojava, najbrž ravno on naredi največ, da sloves vasi še živi. Pomaga mu žena-američanka.

Načrt vasice (če bo koga zanimalo za ogled, na prtičku je tudi telefon in mail za kontakt):

V 70-h letih se se sem naselili kakih 100 hipijev, večinoma so to bili nemci. Lastnica gostilne je bila takrat Sofija, babica trenutnega lastnika. Sofija je bila dobričina in te nemce zastonj hranila vsako jutro s svojo znamenito omleto, pa tudi sicer jim je na vsak način pomagala, zato je bila zelo priljubljena. Ko je Sofija umrla, je zanjo jokala cela vas. Njeni potomci sedaj poskušajo delati enako omleto po njenem receptu.

Sofijin vnuk, čisti utrganec:

Sofijin vnuk, lastnik gostilne hkrati je tudi turistični vodnik po vasi in okolici. Pelje nas malo okrog na ogled, zelo zanimivo pripoveduje, kako je in kako je bilo...

V vasi so od vedno pridelovali oljčno olje, gremo mimo starih mlinov. Oljke v okolici so stare po več sto ali celo tisoč do dva tisoč let... Na naju to naredi vtis, saj z oljkami se ukvarjamo tudi doma...

Lastnik pove, da oljke, ki živijo tako dolgo so le tiste, ki so "mešane" med divjo oljko in umetno cepljenimi. Te navduši, ko se dotakneš drevesa, ki je priča dolgim stoletjem...

Opazimo, da mreže za pobirati oljke tukaj ne pospravljajo proč, le jih skotalijo okrog dreves ali med njimi. Pametno.

Ker vasica leži na pobočjih hriba, vsake toliko se odpre pogled in v daljavi vidimo morje. Se pa vidi, da smo res v hribih.

Poleg oljk tu raste še veliko sadnega drevja in celo banane:

Gremo do cerkvi pod skalo, malo ven iz vasi. Zelo lepa mala cerkvica, poleg so stanovanja za župnika in mogoče kakega meniha. Cerkev je tik pod skalo, zjutraj je še čisto v senci, zato slike niso nič posebno lepe, tudi nimaš od kje slikati. Sam kraj pa je zelo lep... 

Sprehodimo se malo okrog. Povsod so sprehajalne poti, dejansko hiš več ne vidimo. Pridemo do zelo starega mostu čez suho strugo. V času deževja najbrž je kaj vode, sicer pa je suho.

Po potki malo višje nad mostom je tolmun, kjer je voda celo v tako suhem in vročem obdobju, kot sedaj. Tu ob tolmunu so se vedno zbirali hipiji, ženske so se kopale nage, voda ima sloves zdravilne... A verjamem, da se niso slačile zaradi tega :)). Gole hipi-ženske so s svojim razkazovanjem in svobodnimi nazori vznemirjale lokalne moške, ki so bili veliko bolj zadržani in konzervativni, niso bili vajeni take svobode. Vse to nam razlaga Sofijin vnuk, nobenega obsojanja ni čutiti...

Hipiji sedaj so se že zelo postarali, čeprav kakšen še vedno živi v vasi. Kraj pri tolmunu je še vedno zelo prijeten in senčen, tu ni vročine celo na poletni dan. Večkrat domačini pustijo kako pijačo v hladni vodi, poleg na "napotek" za obračun... 

Počasi se vrnemo v vas, zdaj iz druge srani. Bil je zanimiv sprehod, predvsem je zanimivo poslušati vodnika, ker je lokalec in ker je tako odštekan... 

Glavna ulica Azogiresa:

Iz Azogiresa se odpeljemo v obmorsko Sougijo, kjer smo bili na plaži in kosilu že dan prej. Ob pristanišču je dovolj veliko parkirišče.

Čez Sougijo gre evropska peš pot E4, ki prečka jug Krete, del te poti bomo prehodili danes, iz Sougije do 3,5 km oddaljenega Lessosa. Začetek poti je prav pri pristanišču:

Pot E4 na tem delu gre ob morju oz. po hribih nad obalo. Lessos je naslednja za Sougijo lokacija. Ni pa to niti naselje, to je arheološko najdišče, priljubljeno tudi zato, ker je tam zelo lepa plaža. Do Lessosa prideš le peš ali s čolnom, tja ni poti z avtomobilom. Če pa pot nadaljuješ, čez 16,5 km prideš celo v Paleochore, kjer smo nastanjeni. In če ne bi bilo tako vroče, gotovo bi to bila zelo lepa pot. 

Pot se začne s hojo po soteski, počasi se vzpenja višje. Najprej večji del poti leži v senci. Pot je označena s črno-rumenimi oznakami poti E4.

Pot sama zase ni težka ali zahtevna, ampak zaradi vročine je zelo naporna. Višje kot si, manj je sence. Znašli smo se tu nekje okrog poldneva in to res ni bil najboljši čas. Bolj pametno bi bilo priti sem zjutraj... 

Vzpon na hrib:

S hriba se vidijo razgledi proti morju:

Pokrajina na poti Sougia - Lessos je zelo podobna istrski, kamnito, suho, pinje. In noro vroče... Z vodo sem se kar po glavi polivala.

Mi se bomo spustili v Lessos po tem hribom, se pa vidi na naslednjem hribu kačica steze, kako se vije na naslednjo goro, tja se nadaljuje pot proti Paleochore.

Pogled proti plaži v Lessosu:

Spuščamo se v Lessos:

Nekoč v Lessosu je živelo okrog 30 tisoč ljudi, 2000 let nazaj je mesto cvetelo in doživelo svoj največji razvoj. 

Zelo stare oljke v spodnjem delu. Oljčno olje so tu pridelovali očitno od nekdaj.

Se ustavimo pri starih ruševinah, ostankih nekdanjega mesta. Stavb ni več, samo temelja, nekje ostanki zidov. Videti, da so bili arheologi na delu... Na enem kraju se celo še vidi mozaik.

Še oljke, danes je dan starih oljk. Za nas so skoraj bolj zanimive, kot ostanki stavb...

Stara, a ponovno zgrajena cerkvica:

Lessos je stisnjen k morju, okrog ga objemajo gore. Na pobočjih gor je še ogromno ostankov grobnic. Kako je mogoče, da so grobnice bile skoraj bolje zgrajene kot stavbe, kjer so živeli... Se vidi, kaj jim je bilo pomembno.  

Še grobnice:

Pridemo do oljke, ki velja za najbolj staro daleč naokrog, mogoče na celotni Kreti:

Res je Gospa Oljka, se vidijo vse njene gube...

13 nas j objelo drevo:

Tu pa so samo ostanki nekdanjega močnega drevesa..

Kapela v bližini plaže je morda edina stavba, ki se uporablja v sedanjih časih. Sicer v Lessosu ni nič, kar bi "živelo" - nihče tu ne živi, ni nobene trgovine, gostilne, urada... Lahko prideš sem in moraš vedeti, kako se boš vrnil, ali prav tako nazaj peš, ali se moraš že v Sougiji dogovoriti s čolnarjem, da te pride iskati. 

Z veseljem pridemo do plaže in se hladimo v zelo čisti in prijetno hladni vodi. Plaža pravzaprav je majhna, prodnata, ujeta med dvema skalama.

Nazaj se vračamo s čolnom in že vožnja s čolnom je doživetje zase. Motorni čoln leti in poskakuje na valovih, vse gre zelo hitro. Vožnje je vsega 10 minut. Sougia je vsega za sosednjim hribom. Skoraj je škoda, da je tako hitro mimo. 

Se vrnemo v Sougijo v pristanišče, kjer smo začeli peš pot. Se odpravimo v "center" mesta, kar do restavracije, kjer smo včeraj jedli. Bilo je dobro, pa še plaža je spet pred nami.

Nazaj v Paleochore se vračamo po zavozlani panoramski cesti. Neverjetno, kako po teh hribih so speljane ceste. A vse je prevozno. Nekje med hribi se ustavimo pri mali simpatični cerkvici, ko že sonce zahaja...

Pod cerkvico so panje in koze. Povsod se nekaj prideluje...

Zvečer v Paleochore gremo spet ven, mestece je živahno in čudovito za večerne izhode ven... Pade drink ali dva, sprehod. Nato se moramo vrniti domov in se pakirati. Zgodaj zjutraj zapustimo prijetno mesto... Jutri nas čaka pohod v gore.

Spalnica v našem apartmaju, luštno ne?

Naslednji post: Gigilos, 2080 m