Kreta: Matala in tržnica v Mirosu

Počitnice na Kreti nadaljujemo z obiskom tržnice v mestecu Miros, nato gremo obiskati še najbrž zadnjega hipija v Matali ter pričakamo sončni zahod na Rdeči plaži za Matalo.

Zjutraj imamo ponovno enak kot dan prej protokol za zajtrk, nato se odpravimo v bližnje mestece Miros. 

Naš hotel:

Samo zase mesto ni nič posebnega, je malce v zaledju, nobenih znamenitosti ali lepot tam ni. Posebnost mesta je ta, da vsako soboto tam priredijo veliko tržnico čez celo mesto, vzdolž celotne glavne ulice. Prodaja se čisto vse - od lokalnih kmetijskih izdelkov, sadja, zelenjave, oljčnega olja in medu do izdelkov lokalnih obrtnikov in kitajske robe. Ob tržnici, seveda, obratujejo lokali, bari in kavarne, je živahno in pristno. Tako tržnica v Mirosu je prav posebno doživetje.

Tržnica se odvijia vsako soboto dopoldan, nekje do 12h-13h. Si ogledamo stojnice, spijemo kavo v lokalih in nato še kozarec vina (se vsi strinjamo, da postrežba je noro počasna, kot povsod. Tukaj vsaj to ne moti, ker se ne mudi nikamor), kupimo nekaj malenkosti in zavijemo v vzporedne ulice, pogledati mesto. Noč posebnega, le pri cerkvi je simpatičen park.

Se vrnemo v hotel, kjer imamo eno težko uro... Vsi smo v stresu - izgubimo ključ od enega avtomobila, ki se je k sreči našel v nekaj urah. Ena sopotnica, ki se že par dni slabo počuti, gre narediti hitri test in je covid-pozitivna. Seveda, vsi smo pod pritiskom, hočeš-nočeš se družimo in smo v stiku. Tudi ostali delamo test, na srečo so negativni. Čez par dni moramo domov na letalo in to bi bila ovira. V dveh dneh se še lahko okužba razvije so testi lahko pozitivni. Poleg tega nihče noče zboleti, itak... Ponovni test prehlajene sopotnice kaže, da je negativna.

Ura stresa, potem se nekako "vdamo v usodo", v teh časih je tako. Se odpravimo v Matalo, v mesto.

Parkiramo se ob makadamski cesti, kjer se začne steza čez hrib k Rdeči plaži. Ja, potrebno bo prečkati tisti prelaz, smo že navajeni, da so najlepše plaže težje dostopne.

Nad parkiriščem, malce za hišami Matale je v jami v hribu je nastanjen Ule, najbrž še zadnji pravi hipi v Matali. Gremo ga obiskati, saj ga Gregor pozna še iz prejšnjih obiskov. 

Včasih, kakih 50 let nazaj, v Matali je bilo veliko hipijev, ki so živeli v jamah okrog mesta. Milo podnebje je to omogočalo praktično celo leto. Jame so precej podobne tistim v Kapadokiji, le da Ule ima v jami prenosni računalnik, ki ga polni v sosednjem hotelu - elektrike tukaj seveda ni. Preživlja se s prodajo soli, ki jo nabira na skalah b morju. Ule živi v tej jami že 18 mesecev, tu v Matali pa je že več kot 10 let. Pozimi zna biti kdaj pa kdaj hladno, temperature se lahko spustijo tja do 10°C. 

Par sopotnikov kupijo sol pri Uletu, poklepetamo, naredimo skupinsko sliko... 

Se vrnemo v mesto, si ga pogledamo še pri dnevni svetlobi. Gremo na kosilo, pravzaprav v Grčiji giros je vedno dobra opcija, nekaj nakupujemo v trgovinah. Potovanje se bliža koncu, nakupujemo darila in vse mogoče, kar smo odlašali. Opazimo poslikave po tleh čez celo centralno ulico:

Flower-power:

Poslikave po tleh:

Mestna plaža v Matali, prijetna in simpatična, a ni najlepša v okolici:

V hribu, ki omejuje plažo že iz mesta se vidijo luknje, jame, kjer so živeli hipiji. Sedaj se lahko hrib obišče, lahko se pogleda, kje in kako so otroci cvetja živeli...

Nekdanja domovanja hipijev:

Razgled na mesto iz jam pa je res čudovit, skoraj vreden nekaj neurejenosti bivališča...

Pozneje popoldan se odpravimo na dobro znano Rdečo plažo, Red beach. Ob glavni ulici je tudi oznaka poti. Mi že vemo, da bomo morali v hrib. Pogled s hriba nazaj na mesto, jame hipijev v steni nad plažo in makadamsko cesto, kjer se parkiraš, če želiš na Rdečo plažo:

Ob cesti:

Ko se vzpnemo na vrh prelaza, se odpre pogled na drugo stran in Rdečo plažo pod nami:

Na vrhu hriba je ograja, zaprta z vratci, na vratih je polno ključavnic. Vrata so ves čas odklenjena, predvidevam, da ograja je bolj namenjena kozam, da ne prihajajo na plažo... Steza pa je kar hribovska, redko plažo na Kreti smo lahko obiskali v japonkah, najlepše plaže so dostopne preko hribov, potrebna je športna obutev.

Že vnaprej vemo, da je na plaži bar, katerega "reklama" je na vsakem kamnu ob poti. Najbolj oglašujejo mojito (ki ni nič boljši ali drugačen od mojito kje drugje, le dražji je... Medtem, ko cene ostale pijače so povsem običajne...)

No, prav pri baru Jannisa prideš na plažo, moraš mimo bara, drugače ne gre. Bar je res pisan in hipijevsko urejen. Krasen kraj za kaj spiti na plaži, a cena mojita je pretirana. Naročite si kaj drugega :)

Plaža je precej velika, z eni strani je povsem zaprta s skalo, na drugo stran je še kar dolga, gotovo 300 metrov, mogoče več... Oranžna mivka, ki je še bolj temna v času sončnega zahoda. Krasna plaža, uživamo v soncu in toplih valovih... 

Plaža je res slikovita, kot nalašč za pričakati sončni zahod, saj gledamo sonce, kako zahaja v morje... Seveda, naredimo številne slike, nekdo povleče ven zvočnik, tako celo plešemo in se sicer zabavamo... Krasen večer. 

Plaža je označena kot FKK, nekaj ljudi je bilo res slečenih, večina pa je v kopalkah, vsaj delno... Skratka, kakor komu ustreza...

V žarkih zahajajočega sonca je plaža res bolj oranžna kot rdeča. Pogled na plažo s sipine nad plažo:

Pogled na drugo stran plaže:

Še preden se zares stemni, se vrnemo nazaj. Pot čez hrib ni dolga (15-20 minut), a v temi ni dobro tam hoditi, ponekod je krušljivo, pa kamni so... Pogled nazaj na plažo:

Še preden se vrnemo v mesto, opazimo kako nad goro lesketajo zvezde, kot da so bolj svetleče se tukaj, čudovito! Gremo še na en drink in po zadnjih nakupih. Ugotovimo, da restavracijo, kjer smo žurali včeraj, inšpekcija zaprla. Kaka škoda...

Naslednji post: Preveli gorge & beach