Kreta: vzpon na Gigilos, 2080 m

Vrhunec potepanja po Kreti je vzpon na dvatisočaka - Gigilos. Visok je 2080 m in se nahaja nad zelo znano sotesko Samaria.

Iz Paleochore štartamo še v temi, ob 6h zjutraj. Štartamo za Omalos, do tja imamo več kot uro vožnje. V Paleochore ob 6h zjutraj je že (še vedno?) 29°C: V Omalosu ob pol osmih zjutraj pa jih je le 13 °C. Tukaj smo že že na nekaj več kot 1000 m nadmorske višine v gorah Lefka Ori.

Na poti k izhodišču nas spremljajo koze, sicer pa je cesta čisto solidna, še za razmere na Kreti.

Na koncu ceste je veliko plačljivo parkirišče z razgledno teraso in barom ob parkirišču. Za barom je stavba nekega menjšega hotela, ampak ne deluje, da bi bilo odprto, zgleda bolj zapuščeno. Zjutraj je še veliko prostih mest za parkiranje, sredi dneva pa je kar precej zasedeno. Tukaj je izhodišče za sotesko Samaria in večina obiskovalcev tu gre ravno po soteski. Zjutraj soteska je še povsem v senci, zato z razgledne terase je lepši pogled na goro, kamor gremo - ja, ta ogromna skala nad nami je Gigilos (večkrat jo imenujejo tudi Gingilos).

Steza na goro se začne tik ob razgledni ploščadi mimo zapuščenega hotela. Piše, da naj bi bil izvir vode na poti, ampak jaz se ga ne spomnim. Mogoče pa sem samo spregledala. Pot je markirana 3h do vrha. Mi smo hodili izredno počasi, nas je bilo več, niso vsi bili v formi, pa smo porabili nekaj manj kot 3h, prej bi rekla 2,5 h. Za sestop v miru potrebuješ nekje 2 uri.

Vzpon je po kamniti gori, sence skoraj ni, redka drevesa ponujajo malo sence, da se lahko ustaviš in narediš požirek vode. Zjutraj še ni bilo vroče, za dol pa je kar žgalo. Najprej se vzpnemo na pobočje nad parkiriščem, nato je blj položen del, celo nekoliko se spustimo, ko prečimo pobočje gore in pridemo do melišča pod prelazom. Vzpon po melišču je v več serpentinah, precej strm. S prelaza pa še vzpon po čisti skali (palice niso več potrebne, ne potrebujemo niti nobene dodatne opreme) do predvrha in nato še na vrh.

Pred nami je cca. 1000 metrov vzpona. 

Ko se vzpenjamo na goro nad parkiriščem, spodaj vidimo dolino, ki smo jo prevozili, ponekod se vidi cesta, po kateri smo se pripeljali, ter gore v okolici. 

Višje kot smo, lepše se vidi Soteska Samaria pod nami. Ker je zjutraj soteska še v senci, lepše slike nastajajo ob sestopu.

Pot na goro je tehnično nezahtevna, niti ni preveč strma, ima pa par skalnatih kreacij ob poti, ki ponujajo motiv za fotografije. 

Položni del poti po pobočju gore:

Na enem delu gremo pod naravnim mostom, zelo lep delček:

Vzpon po melišču v več kljukah je precej dolg in strm, imeli smo srečo, da smo prišli zgodaj, ko je še melišče v senci, pa malček je vlekel vetrič s prelaza. Popoldan, ko smo se že spuščali, melišče je bilo v celoti na soncu in navzgor bi bilo prav mučno. Sonce septembra je še zelo zgoče.

S prelaza se odpre pogled na Libijsko morje. Sploh ni tako daleč:

Gigilos je od prelaza na levi strani, tu se začne pravi skalnati vzpon, mičkeno je potrebno uporabiti udi roke, a povsem ni nič nemogočega ali nevarnega.

Gora na drugi (desni) strani od prelaza:

Še zadnji koraki do vrha, oz. predvrha:

Predvrh, kakih pa metrov nižji od vrha:

Gigilos ima 3 vrhove. Pot gre čez prvega, nato se moraš malce spustiti dol in nato se po skalah (še več plezanja, moraš biti že malce bolj spreten, ker ni nobenih oprijemal-varoval) pride do tretjega, najvišjega vrha.

Pogled od predvrha na vrh Gigilosa (tisti z štango na vrhu):

Od predvrha do vrha je še kakih 15 minut v glavnem plezanja po skalah. In je vredno narediti še ta kos poti.

Vrh, Gigilos 2080m:

Razgled z vrha:

Nekaj časa uživamo na vrhu, vreme je top, na vrhu ni prevroče, malce pihlja, a ni tistega neprijetnega vetra... Nato pa sestop. Gre hitreje in lažje...

Spet skale in naravni most, tokrat v obratnem zaporedju:

Pogled v sotesko Samaria, popoldan že obsijano s soncem:

Top gora, ni pretežka, razgibana, dostopna za vse, čudoviti razgledi. Zelo lepa izkušnja, vesela sem, da smo to izpeljali. Celoten pohod nam je vzel okrog 5 ur. 

Iz Omalosa (naselje najbližje Samariji in Gigilosu) se zapeljemo do Chanije, ker pri enem od rentanih avtomobilov je nehala delati klima in so nam avto menjali. Je cca. 40 km, ampak ker so vse ceste po otoku tako speljane, da se moraš vračati na sever, skoraj ne naredimo nobene dodatne poti.

Iz Chanije se vračamo nazaj v hribe, proti jugu in bolj na vzhod. Spotoma se ustavimo ob sladkovodnem jezeru Kournas. To je cca 70 km iz Chanije. 

Naselja ob poti:

Nekje se cesta zelo približa morju:

Se vozimo od Chanije proti Rethimno, to je glavna povezovalna cesta po severni strani otoka. Jezero Kournas je zelo blizu te ceste, kraj je zelo lep. Če ste tu na poti, vredno je zaviti par km s ceste in narediti postanek. 

Jezero se nahaja on obronkih gora, na eni strani je manjše naselje v številnimi gostilnami in trgovinicami. Čista turistična točka. Jezero ni tako majhno, mogoče se lahko primerja z Blejskim, ali nekoliko manjše. Ob vodi je tudi plaža z ležalniki, senčniki. Glavna atrakcija tu je vožnja s pedalinom, čolnom na pedale; izposojajo tudi SUPe. Jezero je zelo priljubljeno pri domačinih, prihajajo sem, ko si želijo pobeg v naravo. Veliko jih se odloči za sladkovodno jezero, ne pa plažo ob morju. Tudi lokacija je priročna za oba večja mesta. 

Izkoristimo čas za kosilo v taverni ob jezeru, malce poležavamo na plaži ob jezeru, zmočim noge, kopamo se pa ne. V gorah se čudno oblači, vleče hladen veter in sploh ni čutiti tiste vročine, ki nas spremlja ves čas na otoku. 

Zaradi že popoldanskega sonca nad gorami direktno v objektiv, slike so nič kaj prida; zjutraj je tu gotovo lepše z vidika fotografije.

Od jezera se vozimo do Rethimno in dalje na jug, do pokrajine Sfakija, ki jo bomo raziskovali v naslednjih dneh. 

Približen track naše današnje poti:

Uberemo serpentinasto cesto z razgledi, obstajajo manj zavozlane, a niso tako zanimive :) 

Prečkamo gore in se spustimo po slikoviti cesti skoraj do samega morja. Tukaj smo spet ob Libijskem morju. 

Poskušam slikati številne ovinke naglo spuščajoče se ceste kar med vožnjo, a se slabo vidi, rabili bi drona. S prostim očesom smo videli tudi do 10 ovinkov. Cesta je noro slikovita, je pa lepo vzdrževana in s par nasproti vozečimi avtomobili smo brez večjih zapletov šli narazen. Sicer si ne predstavljam, da bi se tu vozili z večjim kamperjem ali avtobusom. Vožnja že tako je adrenalinska in panoramska. Top!

Se spustimo s hriba na planoto med morjem in hribi, tu so v glavnem oljčniki, naselja so zelo majhna in razpršena. Ta pokrajina se imenuje Sfakija in je redko poseljena, to je najmanj naseljen del Krete. 

Naša nastanitev nocoj je čisto ven iz vsakega naselja, smo med oljkami. Apartmajska hiša ima zelo lep bazen, kjer si privoščimo osvežitev in nekaj zabave po celem dnevu. Če bi koga zanimalo - Apartmaji "Capitan Hook". Do morja od tu je cca. 50 m po makadamski cesti. Lahko kar z avtom. Nam je bilo v redu, ker je dobro izhodišče za raziskovanje pokrajine. 

Naslednji post: Soteska Imbros