Kreta: pokrajina Sfakia in samostan Preveli

 Na izhodu iz soteske Imbros se znajdemo ob priobalni cesti, ki vodi skozi razpršeno naselje. Peš, kar po cesti, se odpravimo do najbrž najlepšega kafiča na Kreti z enim najboljših razgledov - Cafe Restaurant Ostria:

Priobalna cesta ne gre čisto ob morju, je višje na hribu, zato morje samo vidimo, pokrajina je skoraj nam znana, podobno kot bi bili kje na hrvaških otokih. Od tega ni nič manj lepa! In pa fajn pihalo!

Še vedno nahajamo se na področju Sfakije, precej odročne in malo poseljene pokrajine na jugu Krete. Razen nekaj gostiln in apartmajev so samo še hiše domačinov. Narava je glavni biser Sfakije.

Gostilna Ostria

Kafič s teraso in notranjostjo kot v prospektih za potovanja v Grčijo. Z gostilno upravlja starejši par. Gospa dela v šanku, gospod streže. Gospod hodi zelo počasi, malce se mu tresejo tudi roke. Sta pa izredno prikupna in simpatična, sta skoraj sramežljiva in skoraj nič ne znana angleško, ali slabo... Mogoče tudi slabo slišita, ker težko smo se zmenili, ampak vse je šlo... Razen nas v gostilni je še par ljudi, zato sčasoma zavzamemo čudovito teraso za fotografiranje in naredimo cel kup slik tukaj, vsak zase in skupinske...

Ker smo tukaj še pred poldnevom, naročamo v glavnem grško kavo ali frape-kavo (neke vrste ledena kava, vendar brez sladoleda, ampak z ledom in spenjeno kavo, razen na Kreti, nikjer še nisem videla tako pripravljati kavo...), sveže stisnjen juice in pivo.

Lastnik bara, žena je zadaj v šanku:

Vhod v bar in notranjost:

Obisk bara nam vzame kar nekaj časa, če ste na tem območju, obvezno morate priti sem. Nato se odpravimo malce naprej, do "centra" naselja - še vedno so samo nekaj hiš ob glavni cesti.

Nekaj hiš je starejših in najbrž zapuščenih. Najbrž ljudje se tudi izselijo, razen turizem in kmetijstvo, ne vem, od česa tu lahko še živiš. Je pa vse slikovito. Za obiskovalca je fantastično, vse je pristno.

Center naselja prepoznamo le po cerkvi, sicer zaprti:

Hiša z apartmaji v enakem slogu kot prej obiskan lokal. Mogoče sta ista lastnika oz. oblikovalec. Prelepo.

Nekoliko ven iz naselja pridemo do zelo velike restavracije s teraso. S terase se odpre dih jemajoč pogled na okolico.  

Ker nas je veliko in se nismo najavili (tukaj res imajo radi, da se najavite na obisk restavracije...), natakar nam pove, kaj vse lahko dobimo relativno hitro - v glavnem so to predjedi. Glavne jedi bi bilo potrebno dolgo čakati. Se odločimo, kot je svetoval - razni namazi, solate, bruschette, nekaj pic in - sfakijska pita. Ta pita ne izgleda ne vem kako privlačno - skoraj podobno veliki lepinji testo, samo bolj tanko, rahlo in puhasto, je nadevano z lokalnim svežim sirom, medom in mogoče smetano in maslom. To je tako božansko okusno!! Še do zdaj imam v spominu ta okus!! Najboljše, kar sem na Kreti jedla! Ampak jaz imam rada vse, kar je s sirom ali skuto :D

Obala Sfakije je zelo skalnata, plaž je zelo malo. Le 5 minut vožnje od restavracije, kjer smo bili na kosilu, najdemo v Googlu neko plažo in se ustavimo jo pogledati.

Od parkirišča do male plaže vodi kamnita steza, je par minut sestopa. Pogled na plažo s pečine nad plažo: 

Pri parkirišču opazimo oznako, da je plaža FKK. Obiskovalcev skoraj ni, dva para in pa mi... Skale ustvarjajo zanimivo obalo, kljub vetru valov sploh ni... Škoda, da se je skrilo sonce, slike niso tako lesketajoče, kot bi lahko... Očitno oblak s dežjem iz hribov se spušča vse bližje obali.

En čas se ustavimo na plaži, ampak bolj kot se kopati, raziskujemo okolico, plazamo po skalah, fografiramo, uživamo v naravi... Chill out!

Morje ustvari podhode v skalah, dostopne tudi z obale, noro lepo in zanimivo...

Odpravimo se po lokalnih cestah v smer Matale, kjer bomo bivali naslednjih nekaj dni, tako, da se ne vračamo na sever na glavno povezovalno cesto. Uberemo pot večinoma v bližini morja. Ob obali je še vedno sonce, v gorah malce proč od obale pa je že čista tema. Ugibamo, kdaj nas bo začelo zalivati.

Po poti se ustavimo ob trdnjavi Faracastello. Vse, kar je trdnjav v Sfakiji, so vse ob morju, da so lahko branili pristop z morja. S kopnega so zelo dobro zaščiteni z gorsko verigo. Nekoč edina cesta, ki je vodila v Sfakijo z notranjosti otoka, je bila mulatjera preko soteske Imbros. Trdnjava je lepo obnovljena, takoj pod njo je plaža in taverna ob plaži.

Pogled na čudovito mivkasto plažo od trdnjave:

Plaža je čisto prazna...

V trdnjavi je nekakšen razstavni prostor in kulturna ustanova, nismo preverjali, mogoče je bilo celo zaprto... 

Se odpravimo dalje, da poskušamo ubežati dežju, nekatere ceste pred nami so še kar zavozlane in speljane po hribih. Prometa pa je zelo zelo malo.

Pokrajina:

Nekaj kapljic dežja vseeno ujamemo, a nič kaj dosti, imamo srečo, da se dež ni spustil do obale oz. do priobalne ceste. 

Čudovita obala Sfakije:

Čim se cesta odmakne od obale, se vzpne med hribe, pokrajina je res gorata in zelo malo poseljena. Le nekaj manjših naselij.

Na poti naredimo še en postanek in sicer pri zelo znanem samostanu Preveli, v bližini plaže in soteske Preveli. Vasica s samostanom se nahaja na res odmaknjenem področju.

Gremo pogledati samostan, zaračunajo neko vstopnino. Presenetljivo je kar precej obiska, smo se že skoraj razvadili, da tukaj ni turistov...

Samostan je pravoslavni, tukaj imajo shranjen košček križa iz Jeruzalema. Večji del samostana je sedaj turistični, v zgornjem delu pa je še vedno delujoč samostan.

Samostan je bil zgrajen v času Beneške republike, nekje okrog 16. stoletja, točnih datumov se sploh ne ve. Se pa ve, da kasneje je bil samostan čisto uničen v napadih turkov. V času druge svetovne vojne so se v samostanu skrivali okrog 5000 tisoč vojakov, tako jih niso fašisti ugrabili za talce, ker so jih uspeli spraviti na Bližnji vzhod. Nemška vojska se je maščevala s ponovnim uničenjem samostana. 

Cerkev je bila odprta, lahko se jo obišče. Nasploh v samostanu se shranjuje veliko ikon in starinskih knjig. Ob samostanu je tudi manjši muzej in trgovinica s spominki.

Fenomenalno lepo drevo na terasi samostana:

Pri vstopu v samostan tistim, ki imajo prekratka krila ali hlače dodelijo luštna pisana krila... Najprej smo se skoraj izognili temu, da bi nas oblekli, potem pa je bilo kar zabavno v tistih krilih, tudi to ustvarja vzdušje... Celo zaplesali en sirtaki :)

Še malo po samostanu:

Vodnjak s pitno vodo. Kot v vseh takih krajih, tudi za tega pravijo, da je voda blagodejna... 

V bližini samostana je zelo znana plaža Preveli in zanimiva soteska, ki smo jo planirali obiskati. A zaradi vetra in nestabilnega vremena prestavimo, saj pot po soteski gre kar po vodi, po potoku... Plaža Preveli velja za TOP 3 plaže na Kreti in zato se še zagotovo vrnemo sem. Danes samo uživamo v razgledih nad plažo:

Na koncu ceste se vidi parkirišče nad plažo, plaža pa je v tisti razpoki pod parkiriščem:

Mi se odpravimo naprej, cesta zdaj gre skoraj vzdolž soteski Preveli, se vzpenja vije in višje...

Po poti se ustavimo ob starem benečanskem mostu, je lokalna turistična točka. In - o groza! - ob mostu pozabimo eno sopotnico. Enostavno se damo vsi po avtomobilih, se ne preštejemo in odpeljemo. Tako ena ostane zunaj, celo brez telefona, ta z vsemi dokumenti in denarjem ostane v avtu. Še sreča je, da naslednji postanek čisto kmalu, vsega 10-15 minut vožnje, tam pa smo že ugotovili, da ena manjka in se ponjo vrnili... Sopotnica se je vseeno malo sekirala, kako hitro se bomo ponjo vrnili :)

Zgornji del soteske je že visoko v gorah:

Cesta nad sotesko, soteska spodaj se spušča proti morju:

Naslednji postanek pa je v zgornjem delu soteske Preveli, tu so eni zanimivi slapovi in mala cerkvica. Če bi se po soteski odpravili dol, bi prišli vse do morja in plaže. 

Čez sotesko, vsaj v tem delu so speljane cevi za vodo, ki izredno kvarijo sliko, a očitno jih potrebujejo za vodo. Pokrajina okrog je kar neprijazna...

Slapovi se lepo vidijo z malega mostička čez potok in še z ene terase nad njimi, vendar zelo težko to lepo fotografiraš, ker slap ni čez reko, ampak z vsakega brega se zliva v sredino. Precej je podobno kakim koritom na Soči, le da je bolj zeleno. 

Cerkvica na poti k slapu, ki se ga vidi pod grmovjem za malim mostičkom:

Ko zapustimo sotesko, se odpravimo po cesti še višje v hribe, nato pa počasi se spuščamo proti morju.

Od tu nadaljujemo pot že vse do Matale, po poti se ustavimo v neki vaški slaščičarni in pekarni, nakupimo slaščic. Slaščičarna je res da vaška, ampak izbira je tako bogata, da nimajo v vsakem mestu take. Delajo vse sami in mi je žal, da ne vem povedati, kje to točno je... So pa slaščice zelo podobne turškim...

Pada noč, se bližamo Matali, mestecu na jugu Krete, pravzaprav to je najbolj južno mesto na Kreti. 

Večina hotelov v Matali je ven iz strogega centra, ki je tik ob morju in ob mestni plaži. Tam so restavracije, lokali, trgovine in podobno, večina hotelov pa je ven iz mesta, v notranjost, center mesta je ujet med hribi in plažo. Naš hotel je super lušten je pa kakih 2,5-3 km ven iz centra, zato se v center zapeljemo z avtomobili. Mesto je bilo nekoč noro priljubljeno pri hipijih, ki so živeli celo v luknjah v skalah, podobnih kot v Kapadokiji. Se sprehodimo po mestu, ujamemo utrip "flower power", najdemo restavracijo ob morju za večerjo. Ugotovimo, da ta ista restavracija po 23.uri se spremeni v klub z DJjem, glasbo in koktajli. Danes smo malce prezgodaj in nismo pripravljeni na nočno rajanje, jutri se pa gotovo vrnemo. Restavracija je skoraj zadnja na promenadi, se imenuje Hakuna Matata ;). Vsem priporočam.

Naslednji post: Soteska in plaža Afiofarago