Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Kreta: soteska in plaža Agiofarago. Festos.

Sončno, 26 °C

Agiofarago je ime kratke in široke soteske, ki vodi do odmaknjene slikovite plaže na samem jugu Krete, v bližini Matale.

Ampak najprej napišem še o hotelu, kjer smo bili nastanjeni v Matali. Pravzaprav hotel je bil zelo simpatičen, iz balkonov je bil lep razgled na okoliške hribe. Kar nas je presenetilo, je to, da zajtrk v hotelu je prav posebna prireditev, no vsaj v teh časih - v času Covida. In v nobenem drugem hotelu na Kreti ni bilo nič kaj takega. Že večer prej nas opozorijo, da naj ne pridemo na zajtrk vsi hkrati. Da bo potrebno imeti maske in vzdrževati razdaljo (čeprav maske so predpisane v Grčiji v notranjih prostorih, dejansko zelo malo kje jih uporabljajo). Zjutraj se znajdemo v vrsti za zajtrk, ki se vije vse ven iz jedilnici (seveda, smo prišli skoraj vsi ob istem času), nič se ne smeš dotikati, razen svojega pribora, hrano izdajata lastnika, ti samo pokažeš, kaj bi... Skoraj nam je bilo smešno, da je vse tako strogo... Zadnji dan pa, ja, smo jim dali prav...

Pogled iz sobe:

Danes gremo soteske in plaže Agiofarago, ki je od Matale oddaljena kakih 30 minut vožnje. Peljemo se na sam jug praktično neposeljenega polotoka, tu je naravni rezervat Agiofarago.

Z asfaltirane ceste zavijemo na makdam, zadnjih 5-10 minut vožnje je po utrjenem in prašnem makadamu.

Veliko parkirišče ob vhodu v sotesko, poleg je kamper, ki je ob našem povratku že obratoval kot bar.

Še kratek napotek glede pravil obnašanja v soteski... ;)

Povsem suha široka soteska je dolga približno 1,5 km in v dobrih 20 minutah lahke hoje te pripelje že do plaže. A ob poti je še veliko zanimivega, zato če si vsaj malo raziskovalec, se pot podaljša - mi smo splezali do dveh votlin in na en hrib nad sotesko.

V soteski živijo koze, in jih je tu kar precej, pridejo tudi na plažo, kjer iščejo priboljške. Folk, smo jih razvadili.

Soteska je priljubljena tudi pri plezalcih, ko pogledaš te stene, ti je jasno, zakaj. Mi smo splezali do tiste velike votline, pot tja ni težka in ni nevarna...

Koze so stalne spremljevalke, votlina je najbrž pri njih zelo priljubljena, saj je polna kozjih iztrebkov.

Plezanje do jame je zabavno in malce popestri sicer lahek pohod. Razgled iz jame je tudi drugačen...

Pogled na veliko votlino iz dna soteske:

Vzpon / sestop iz votline:

Dopoldan stene soteske dajo še veliko sence, popoldan pa je še vse pod soncem. Tu pa tam rastejo drevesa, nekaj zelo starih oljk, grmovja oleandra, ampak vse je zelo skopo, se čuti vroče in suho podnebje...

Še vedno smo navdušeni nad zelo starimi oljkami:

Še ena votlina, skoraj prave jajčaste oblike:

Ta votlina je manjša, pristop je krajši, a skoraj napičen po skalah, moraš že biti malo spreten, hitro je lahko nevarno. Nobenih varoval ali oprijemal ni.

Pot po soteski:

Ime soteske Agiofarago pomeni "soteska svetnikov". V preteklosti v teh votlinahv duhovni osami so živeli asketi in puščavniki. Srečali so se enkrat letno, če kdo ni prišel, so domnevali, da je umrl.

Skoraj na koncu soteske pridemo do edine stavbe v soteski - cerkvi Agios Antonios.

Cerkvica iz 14. stoletja je zelo slikovita. V času našega obiska je bila zaprta, poleg pa je infotabla, ki označuje, da cerkvica spada k samostanu Odigitria.

Poleg cerkvi na drevesu je zvon "želja". Seveda, vsi smo pozvonili...

Od cerkvi naprej se soteska odpre in postane zares široka, smo že skoraj pri plaži.

Če pa za cerkvijo zaviješ levo v hrib po uhojeni stezi, se znajdeš na skali nad plažo. Čim se povzpneš po stezi malo višje, se že vidi plaža:

Še pogled s hriba nazaj proti cerkvi, se vidi, kako se tam soteska zoža:

Seveda, se vzpnemo na skalo, pot je lahka, steza je uhojena, Pokrajina skoraj spominja na otoke Kvarnerja, mogoče še bolj suha.

Pot na skalo:

Pogled nazaj v sotesko:

Na robu skal moraš biti previden, stene so navpične, čeprav povsod so neke poti in prehode, lahko se veliko raziskuje. Pogled na plažo pod nami:

Tako se to vidi s plaže proti gor:

V drugi polovici septembra na plaži ni bilo veliko obiska, a prav sami tudi nismo bili... Mislim pa, da časovno je to najboljši čas za raziskovati Kreto, še vedno je toplo, zrak in voda v morju, vročina pa že popušča...

Največja zanimivost tega, da splezaš na skalo je naravno "jezero" - morje ujeto globoko v luknji med skalami. Z očmi vidiš več, slikati vodo skoraj navpično dol ne uspeš, tudi temno je, pa še sonce odseva... Spreten plezalec pride lahko vse skoraj do vode, precej globoko v luknjo... Jaz sem se spustila nekaj metrov, a prav globoko nisem šla, krušljivo je in strmo, moraš biti res vase prepričan.

Luknja je zaprta pred morjem s tanko skalnato steno... Gregor je rekel, da pod to steno je prehod, ko lahko zaplavaš pod vodo noter v luknjo. Moraš imeti masko in si upati zaplavati pod skale... Ja, tudi plavati pod vodo moraš znati in si dozirati zrak... Ni za vsakogar, hitro je lahko nevarno.

Hoja po robu luknje:

Pogled v luknjo, zadaj je odprto morje:

Nazaj se lahko vrneš po isti poti, kot si prišel - položna steza, ali se spustiš med strmimi skalami direktno na plažo. Druga varianta je veliko bolj nevarna, čeprav je izvedljiva. Jaz sem šla po stezi nazaj, nekateri pa so splezali dol.

V bližini plaže:

Na koncu soteske je ravno ustje reke, najbrž po nalivih je tudi kaj vode...

Plaža je prodnata, dolga je dobrih 100-130 metrov v lepem loku, ujeta med skale, ki ponujajo nekaj sence.

Pogled z desne strani plaže na skalo, na katero smo splezali. Če zaplavaš okrog, pa prideš do podhoda v notranje jezero:

Pogled s plaže na sestop po skali, nekateri se še spuščajo. Pot je še kar sledljiva, na parih mestih, pa se moraš spustiti kar po gladki navpični skali na malo polico spodaj, ne smeš se spotakniti ali izgubiti ravnotežja:

Plaža s čudovito turkizno barvo vode:

Na desni strani plaže je bolj "zabavno", ker v vodi je skala in naravni most, na kateri zelo lahko splezaš in potem skačeš v vodo... Tudi super točka za fotke...

Manjši naravni most se težko fotografira s kopnega, se zlije s skalami v ozadju. A je zelo lep, lahko zaplavaš spodaj in splezaš gor.

Dopoldan preživimo na plaži, potem se pa odpravimo nazaj.

Nazaj gremo na hitro samo skozi sotesko, pot je res kratka, 20 minut. Tako je primerno tudi za tiste, ki pridejo samo na plažo...

Popoldan je že lepša svetloba...

Kratek posnetek iz tega izleta se lahko pogleda na YouTubu: Agiofarago

S paže se zapeljemo do vasice Sivas, mimo samostana.

V Vasici Sivas se ustavimo na kosilo. To je taka tradicionalna vas v tukajšnjih hribih, celo bolj kot vas, eno naselje s precej velikim trgom, kjer je več restavracij, nekaj trgovinic in lokalčkov. Naselje je v zaledju, ni čisto ob morju.

Seveda, na trgu je cerkev.

Sem, v starodavno vas na poti v pravoslavni samostan, v 70-80h letih so se izseljevali hipiji iz Matale, ko tam niso več bili zaželjeni, oz. tam se je vse skomercializiralo. V Sisavsu gremo v lokalno taverno na kosilo, nato še v sosednji kafič na kavo. Prav povsod nas vnaprej opozorijo, kaj lahko dobimo na hitro in na katere jedi bo potrebno dolgo čakati. Celo kava! Grška kava je, recimo, dolga za čakati, ker jo kuhajo vsako v svoji džezvi.

Iz Sivasa gremo v bližnji Festos, tu so ruševine minojske palače stare cca. 4000 let. To je arheološki park, zato pobirajo vstopnino. Iz Festosa je čudovit razgled na okolico, res so dobro izbrali kraj za zgraditi palačo:

Od palače so ostale res samo ruševine, vse je podpisano in označeno, celo poleg so table s prikazom, kako je to lahko izgledalo v času razcveta. In to je bilo nekje v času razcveta tudi egipčanske kulture. Ja, takrat so bili tu minojci...

O minojcih se ve zelo malo, njihove pisave še vedno niso razvozlali. So pa to bili predvsem trgovci, živeli so mirno življenje, brez vojn. Tudi zato so bili zelo bogati.

Festos je takoj za Knossosom je drugo najpomembnejše arheološko najdišče na Kreti, je drugo najpomembnejše minojsko naselje.

Sam dvorec je bil uničen v močnem potresu v 15. stoletju pred našim štetjem, mesto pa je bilo živo še vse do časov Bizanca.

Sprehod po ostankih dvorca (če je to samo dvorec, potem je bil res ogromen...):

Proti večeru se že vračamo v Matalo. Malo pred mestom zavijemo proti morju, na hrib, na razgledno točko nad zelo dolgo plažo, ki se nahaja tik pred mestom. Na drugi strani hriba, za nami, je že Matala.

Poleg razgledne točke je restavracija z noro lepim razgledom. V času sončnega zahoda je tu res lepo... Smo navdušeni.

Spodaj je dolga peščena plaža. Nismo bili na tej plaži, gotovo je čudovita...

Se vrnemo v mesto. Na mestni plaži se že vse umiri, zato pa zaživijo lokali in trgovini v neposredni bližini.

Matala je tako majhno mestece in tako živahno zvečer, da se mi zdi popolno... Ob morju je promenada z restavracijami in bari.

Že večer prej smo si rezervirali mesto v restavraciji skoraj na koncu promenade - "Akuna Matata", tik ob morju. Lokal je čisto odštekan, hrana je odlična in ni drago, po 23. uri DJ vrti glasbo, stari dobri rok, lahko se pleše. Natakar je svoj čas študiral v Beogradu, tako se spomni še nekaj srbščine, tudi sicer je faca... Naredi se super lep večer. A žal, ob polnoči (lih smo zaprav začeli plesati in naročati koktajle) večer pokvari inšpekcija. Ja, tudi tu imajo inšpekcijo, kelnarji nas na hitro vseh posedejo nazaj za mize, si nataknejo maske, na mizah se znajdejo računi, ki sploh niso naši, samo da so, glasba se stiša, ples ni več dovoljen... Ko se vrnemo jutri, ugotovimo, da so lokal zaprli... Ful nam je žel, bil je super večer, a tudi tu je Corona posegla vmes... Roko na srce, noben ukrep ni bil spoštovan, ampak kot stranko te to nič ne zanima, ti bi se samo rad imel dobro... Bil je eden lepših večerov v zadnjem letu, škoda, ker se je prehitro zaključilo.