Najslabši albergue, vendar sem spala najboljše do sedaj. Že
zvečer sem taktično zamenjala sobo, namesto tiste, ki ima okna na hrupno
avtocesto, sem prestavila prtljago v tisto, ki gleda na reko. Tako je bila vso
noč tišina, postelje so tudi v redu.
Zjutraj se zbudimo kot običajno, zunaj tema počasi odstopa,
v albergue v kuhinji in dnevni sobi pa ni luči. Si pripravljam zajtrk v temi, v
temi se tudi pakiramo. Poleg nas so tri starejše kanadčanke, tudi jamrajo, da
kako lahko sploh ni elektrike, samo v kopalnicah. Pride gospa, ki čisti
albergue, na naše pripombe pove, da se albergue po pravilih zapusti do 08.00
ure, da zdaj pa je že skoraj devet in da je elektrika tukaj nastavljena na
avtomatski izklop ob 08.00 uri. Kako to, da smo vsi (!) tako dolgo spali? Običajno
ob 08h smo že na poti. Enostavno – včeraj smo prečkali mejo med Portugalsko in
Španijo, v Španiji se dan začne 1 uro prej, naša notranja ura pa še deluje po
portugalskem času. Prav nihče si ne nastavlja budilke. Danes zapustimo albergue
ob 9h.
Zjutraj v kavarni poleg albergue se poslovimo od Elke, ona
gre danes na vlak, mora ujeti letalo. Mislila je že v Tui zapustiti našo
»ekipo«, vendar se je tako dobro ujela, da je vztrajala z vsemi nami dokler
lahko.










