Costa da Morte: Finisterra & Muxia

 Iz Santiago de Compostela sem šla na enodnevni izlet po Obali Smrti - Costa da Morte. Izlet je tako dobro sestavljen, da zelo veliko vidiš, povsod imaš ravno dovolj časa. Popoldan je namenjen obisku Finisterre in Muxie. 

Še v megli in rahlem dežju se pripeljemo do "Konca Zemlje", Finis Terra - na sam rt. 

Bila sem tu že 10 let nazaj, tudi takrat ni bilo prav jasno nebo, ampak vseeno se je videl ocean in je bilo nekaj od sončnega zahoda. Danes se vozimo skoti kraj in mi je res žal, da je tako deževno.

Prav tu na rtu Finisterre se zaključi Camino Finisterre, tu je mojon z oznako 0 km. Ta kraj je tako simboličen in toliko pomemben za vse, ki so prehodili Camino de Santiago. Če se ne ustaviš v Santiago, greš še do Finisterre, do simbolnega konca sveta, ko je naprej še samo ocean in Amerika. Včasih so na tem rtu romarje sežigali odrabljene med potjo oblačila in obutev, sedaj je to prepovedano. Kraj je še vedno zelo pomenljiv, v navadi je, da se pride sem v času sončnega zahoda. Kot en zares zaključek romanja, poti k sebi. 

Tokrat, na žalost, komaj vidimo svetilnik na rtu. Kljub temu s Priscillo in irko, katere se ne spomnim več imena, se sprehodimo vse do konca rta, se fotografiramo ob "nultem" kilometru... Malce se razgledamo. Kljub res slabemu vremenu, je na rtu vseeno nekaj ljudi. Po poti, kot smo se vozili, smo videli nekega romarja hoditi sem peš, visoko nad obalo, v dežju in ledenem vetru. 

Rt je tako visoko nad oceanom, da le v enem trenutku se megla dovolj dvigne, da se vidi malo morja.

0,00 km: 

Že zadnjič se mi je zdelo lepo, da bi šla malo hoditi tu po hribih na rtu. Ena pot na hrib se dviga takoj za parkiriščem. Ker imam še nekaj časa, grem malo raziskati. Saj ne grem daleč, a toliko da se odmaknem od asfalta in ljudi ter dobim pogled na drugo stran rta.

Narava tukaj je čudovita. Ravno ko hodim po stezi, se megla nekoliko odpre in vidim ocean in čeri pod malo. Zelo je lepo, pohodnih poti je kar precej in so speljane najbrž čez ves hrib vse do mesta. Jaz se povzpnem na delček, ki se mi je zdel najvišji. Grmovje je zelo mokro, skale, po katerih hodim, so res spolzke in mokre, zato sem previdna in res ne grem naprej, niti do roba. A sem vesela, da sem prišla vsaj do sem. Narava je čudovita.

Pogled nazaj na rt in svetilnik:

Pot nad robom:

Se vrnemo v mesto, v Finisterro. Finisterra kot mesto ne morem reči, da je kaj posebnega. Pristaniško mestece, z  več zmogljivosti za turiste in pohodnike. V centru imamo čas za se sprehoditi, za kosilo in celo pozneje za kavarno in sladico.

Se ustavimo v odlični restavraciji kar v pristanišču: Si naročim hobotnico. Tu jo pripravljajo s pirejem in je ne režejo na krogce, dobiš celo lovko. Okus je božanski! Pogrešala bom hobotnico po-galicijsko...

Po kosilu se sprehodimo še do "madžarske" slaščičarne, ki sta jo pred nekaj leti odprla madžarska romarja. Sta zaključila Camino v Finisterri in sta se tako zakljubila v mesto, da sta tu ostala in sta odprla zelo dobro slaščičarno. Ponujata odličen domač sladoled in pecivo in pa pristno Camino-vzdušje v lokalu.

Že po sladkem, ko stopimo ven, končno se vreme zares spremeni, posije sonce in vse je videti veliko bolje.

Celo mavrica je za pristaniščem:

Finisterra:

Cruceiro ob plaži Langosteira:

Iz Finisterre se odpravimo v Muxio. Pol ure vožnje, s puncami pa pred leti smo šli tja peš in je bil cel dan hoje, dolg in naporen. V Muxio je tudi speljana pot Camino, tudi to mesto je zelo pomembno za vse romarje. In je čudovito mestece.

V centru mesta se niti ne ustavljamo, se odpeljemo takoj na rt Muxie, do svetilnika. Moč oceana je tu neverjetna, te začara. Skalnata obala je taka, da lahko prideš zelo blizu vode, visoki valovi se razbijajo tik pred obalo o podvodne čeri in se voda samo peni ob robu. Ta kraj ima tako neverjetno energetiko. 

Skoraj nad vodo:

Svetilnik na rtu nasproti se skoraj dobro vidi. Pot tja po kopnem pa je zelo dolga, obala je neverjetno izrezljana.

V Muxiji tik nad obalo stoji cerkev Virgeh Della Barca. Cerkev je posvečena Devici Mariji in je zavetnica pomorščakov. Legenda pravi, da naj bi ravno tu Devica Marija se prikazala apostolu Jakobu.  Lokacija je čudovita. Sprašujem se, kako je biti tukaj v času neviht...

Na rtu imamo čas za se razgledati, za sprehod, za se naužiti morskega zraka in šumenja valov. Čudovit kraj.

Legenda pravi, da tisti, ki spleza pod kamen 9x, bo ostal vedno mlad. Kamen naj bi bil okamneli ostanek čolna Device Marije. 

Notranjost cerkvi:

Se povzpnem na hrib nad cerkvijo:

Tu na hribu je spomenik ljudem, ki so umrli na tankerju, ki je potonil ravno pred to obalo in je tedaj povzročil veliko naravno katastrofo, ker se je v morje izlilo ogromno nafte. 

Tudi tukaj je mojon z oznako 0,00 km. Tudi ta kraj velja za konec Camino.

Še malo razgledov, Muxia imam zelo rada. Tudi sem imela srečo, da oba krat sem imela tukaj lepo vreme.... 

Proti večeru se vrnemo v Santiago. Se poslovim od Priscille in irke. Za nami je lep dan, s Priscillo smo se zelo lepo ujele na poti in sem vesela, da sva se spoznale.

Se sprehodim čez večerni Santiago. Se sprašujem, ali se bom še kdaj sem vrnila. Camino te zasvoji, ugotoviš, da to potrebuješ...

Zvečer se poskušam prijaviti na let naslednji dan in kljub uspešni prijavi mi aplikacija ne izda boarding pass. Začne me skrbeti, ker ne vem, ali sem se prijavila, ali ne ter ali bom imela kake zaplete na letališču... Se prikazuje sporočilo o napaki in ne vem, ali bom lahko jutri v miru letela. Se kar primem in grem do postaje avtobusov, ki vozijo na letališče. 45 min. z avtobusom in sem že na letališču na šalterju Iberije. Povem situacijo, me potolažijo in natisnejo boarding pass za oba povezana leta že za jutri. Avtobus na letališče stane 1 €, naredila sem izlet in v miru grem spati. Dobro, da je to tukaj, kje drugje ne bi tako enostavno prišla do letališča. Ampak to se mi še nikoli ni zgodilo, da ne bi kreiralo boarding pass... 

Zjutraj imam še dovolj časa pred poletom, da nakupim nekaj malenkosti za domov - lokalni sir (ki mi ni ne vem kako dober) in tarta de Santiago. Grem še nekam na kavo in croissant. Še tu na "zadnji" kavi se spoznavam z romarji - sta dva američana in španec v isti kavarni, ki so prehodili Portugalsko pot in razmišljajo, da bi se zapeljali nekam in prehodili vsaj del Francoske poti... Ljudje kar ne morejo nehati...

Za mano je zaključena Francoska pot in misli že uhajajo naprej... Morda pa še kdaj.