Camino Frances. Dan 36, zadnji: O Pedrouzo - Santiago de Compostela

 Spremenljivo oblačno, +5°C / +9°C

Vlažno in megleno jutro. Hladno je in po malem rosi. Saj to sem tudi pričakovala, Galicija pač. Ampak želim si, da bi bilo vreme lepše. Danes je dan, ko zaključim Francosko pot, dan, ko pridem v Santiago.

Santiago de Compostela

Zapustim albergue v O Pedrouzo in že po 100 metrih povlečem dežno pelerino ven iz nahrbtnika. Dež. Pot gre čez meni že znani gozd, čez vasice in spet gozdove evkaliptusa, ki so ga pripeljali sem iz Porturgalske, tja pa iz Avstralije. Ker smo "vsi" prenočili nekje v O Pedrouzo, na poti nas je res veliko, hodimo ves čas eni za drugim, skoraj vedno nekoga vidiš pred seboj ali zadaj. Morda hodijo samo današnji etapo. Se mi ne zdi mogoče, da bi vsi te ljudje hodili vsaj zadnji teden, bi jih že kje srečala. 

Gozdovi evkaliptusa, diham na vsa pljuča...

Vzpon na hrib... Vzpon v oblak.

Vedno več nas je. Se ustavim najprej v enem baru - ravno ko tako zelo naliva. Notri se srečam z "mojimi" španci in Fabrizio. Poklepetamo, si rečemo - se dobimo na trgu pred katedralo. Vedno je bilo tako in se vedno srečaš.  

Samo še 10 km do Santiago:

Cel dan hodim sama med ljudmi, zelo sem čustvena, večkrat priteže kaka solza od občutkov. Skoraj se čudim sama sebi - že četrtič prihajam v Santiago in še vedno tako zelo sem ganjena. Ampak očitno to rabim...

Pred vzponom na Monte do Gozo se zopet ustavim v nekem baru na kavo in cheesecake. Bolj zaradi tega, da malce naredim pavzo, pa da se skrijem dežju. In, sreča, - ko stopim ven, dež poneha. Ko pridem na Monze do Gozo, nebo je skoraj modro in se prebijajo sončni žarki.

Spomnim se kapele na Monte do Gozo, mi pa manjka (in se mi ne zdi mogoče, da je zmanjkal) - velik spomenik obisku Papeža. Ampak ga res ni... Večkrat se ogledam, če je isti kaj - je isti, spomenika pa ni. Zadnjič smo se vsi ob njem fotografirali. 

Mala kapelica pa je še vedno tu:

Ko se spuščam s hriba mimo velikanskega albergue na Monte do Gozo, se spomnim, da zadnjič nismo videli spomenika romarjem, ki kažejo na katedralo, ker je spomenik nekoliko odmaknjen od začrtane poti. Se razgledam, že skoraj v soncu in ga res vidim na tistem hribčku pred gozdičkom. Skoraj se mi ne ljubi tja hoditi, pa potem nazaj se vračati, a si rečem - kdaj pa bom zopet tu. Ali sploh bom še kdaj? In grem pogledat, dobrih 500 m vstran.

Od spomenika se res odpre pogled na Santiago in se vidijo zvoniki katedrale (zelo približam posnetek, do mesta je še 5 km hoje...) Ganljiv trenutek. 

Spomenik romarjem, ki prvič uzrejo katedralo v Santiago:

Se vrnem na glavno pot in točno po oznakah (zelo pazim, zadnjič zaradi gradbišča ob glavni prometnici smo nekaj časa krožili kar po cesti...) vstopim v Santiago. Naredil se je krasen sončen dan! Prav pri znaku za Santiago se srečam z azijci, ki jih poznam še "iz časov" O Cebreiro. Smo se vedno pozdravljali, ko smo se srečali, kaj več spregovorimo šele tukaj, na poti po Santiago. Sta iz Južne Koreji in hodita od Leona. Se poslikamo pri znaku. 

Razveselim se mavrične oznake za mesto:

Najbrž zadnji mojon pred koncem poti, do katedrale je še 2 km. Pot po mestu je kar dolga, veliko se je spomnim. Iz te strani najbrž je najbolj dolg vstop v mesto.

In vedno bližje je center, za hišami se že vidi katedrala. Solze mi na trenutke kar tečejo in se prav nihče tukaj temu ne čudi. Kdaj pa kdaj kdo reče Buen Camino, drugače pa vsi hitijo po svojih opravkih.

Samostan za katedralo in že vstopam na trg. V podhodu tokrat nihče ne igra na tisto irsko piščal, ki je skoraj simbol vstopa na trg... Mi manjka. 

Praza do Obradoiro! 

Trg pred katedralo v Santiago. Sem zares ganjena. V spominu imam tiste prve trenutke, ko sem brala potopise drugih 10 let nazaj, kako so se mi v srce usidrale slike in nazivi mest na poti - Saint Jean Pied de Port, Pamplona, Belorado, Santo Domingo della Calzada, Puente della Reina in ostali... Se spominjam, kako se mi je zdelo neverjetno, da bi lahko kdaj kaj takega naredila sama. 800 km peš čez vso Španijo, čez vsako mesto in vas, čez hribe in meseto, čez gozdove in pašnike... Vsak korak sem šla peš, vse sem videla na svoje oči. Res, da sem se morala na pot 2x vrniti, a sem jo naredila in bila je čudovita. Neverjetno se mi zdi in solze mi kar tečejo.

Prvi, ki jih zagledam na trgu, so Fabrizio in španci. So prišli kake pol ure pred mano in se že odpravljajo v romarski urad. Si voščimo, oni se odpravijo dalje, jaz pa se ustavim na trgu, da uživam trenutek. 

Skoraj do zadnjega kvadratka požigosan Credencial, manjka le še zaključni žig iz urada. 

V romarskem uradu so se prilagodili času in predvsem poletni gužvi - ko prideš, vzameš listek s številko in do uradnika greš, šele ko si na vrsti. Poleti lahko moraš čakati nekaj ur. Zdaj pa sem tretja na vrsti. Mi čestitajo za prehojeno pot in dobim svojo Compostelo. 

Prijavim se v hostlu, ki je takoj poleg urada in le 100 m proč od katedrale (nalašč sem ga izbrala, ker je čisto v centru) - Hostel "0 km". Hostel je odličen, lahko bivaš tudi več kot le 1 noč - v albergue si lahko samo 1 noč, jaz pa ostajam 2 noči. 

Se odpravim v mesto, proslavljati, pa v katedralo. V mislih sem imela, da bi šla tudi na streho katedrale, a nisem našla izhoda, morda ga nisem dovolj dobro poiskala. Na spletni strani priporočajo vnaprejšnje rezervacije. Ostanem pa pri maši. Pri maši se srečamo in se vidimo vsi, ki smo danes prišli v Santiago - Fabrizio, Priscilla, moji španci in azijci, ljudje, ki sem jih srečevala zadnji dni na poti, a se nismo spoznali. Župnik pove - "slovenka je prišla iz Saint Jean Pied de Porta". To sem jaz. In še nek španec je prišel iz SJPP. Samo dvoje nas je danes naredilo celotno Francosko pot. Je pa bilo po občutku (in po podatkih urada) okrog 200 oseb, ki smo danes prišli v SdC. V sezoni, maja ali septembra jih pride po 6000 oseb. Vsak dan!!

V eni od ulic, ki gre od katedrale, je ena zelo dobra restavracija s tapasi. Tam se vedno rada ustavim, tudi danes - si naročim par tapasov, pa kozarec vina. Klepetam z američani poleg. So hodili Portugalsko pot. Kar tako z ljudmi tukaj navežeš stik.

Dokler sem čakala, da bo maša, sem šla do parka Dveh Marij, kjer še nikoli nisem bila. Popoldan se je zopet pooblačilo in na trenutke je mičkeno rosilo. Samo za čas, ko sem bila na Monte do Gozo in ko sem prišla v Santiago je posijalo sonce... 

Iz parka je lep razgled na mesto in katedralo, z druge strani:

Zvečer se sprehodim še po trgu pred katedralo, ljudi skoraj ni več... Toliko krat sem bila že v Santiago in še vedno mi je tako zelo pomemben ta kraj. 

Danes sem zaključila mojo Francosko pot, moj Camino Frances. Potrebovala sem 36 dni, par dni več, kot je splanirano v vodnikih; trikrat sem potovala v Španijo, da sem pot zaključila. Ali bi jo raje prehodila v enem kosu - ja, vsekakor! In mi je žal, da nisem imela te možnosti ter da nisem imela sopotnikov od začetka do konca. Ampak sem vesela, da sem jo naredila, čeprav po kosih. In pot v zimskih mesecih je čudovita, morda še najboljša! Začela sem novembra, potem sem hodila februarja in zaključila sem sredi marca. 

Razmišljam naprej. Camino Inverno. Ali morda Camino del Norte. Poti "po kosih" se več ne bojim...

Danes sem prehodila 22,7 km v 6 urah.

Rezervni dan, ki ga nisem izkoristila na poti, sem porabila za izlet na Costa do Morte in do Finisterre in Muxije.