Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Obala Smrti

Po zaključenem Camino Frances mi je ostal en prost dan v Santiago de Compostela. Ko se je bližal zaključek Camino in ko je postalo jasno, da imam res še en prost dan, sem ga želela izkoristiti za obisk Finisterre ali Muxije. Oba kraja sem obiskala 10 let nazaj, ko sem prvič hodila Camino. Takrat smo prišli peš vse do obale Atlantika, post o temu je tukaj. Kraja sta mi ostala v najlepšem spominu in sem želela vsaj enega videti ponovno.

Ponte Maceira

Do Finisterre in Muxie vozi redna avtobusna linija iz Santiago. Ker pot je razmeroma dolga in avtobus gre le nekaj krat na dan, lahko bi obiskala le 1 kraj v enem dnevu. Ko na deževen popoldan v O Pedrouzo sem brskala po internetu, na Tripadvisorju sem našla fantastičen izlet po Obali Smrti - Costa da Morte, ki zajema poleg Finisterre in Muxie še dodatnih 4 kraja za ogled. Vse v enem dnevu. Cena je bila zelo ugodna, jasno mi je, da bo vse zelo na hitro, a hkrati mi popolnoma ustreza, da ne rabim se sekirati zaradi urnikov avtobusov in videla bom več, ko bi videla v lastni režiji. Izlet sem si rezervirala 2 dni vnaprej in, če prehitevam, bila je res TOP odločitev.

Izlet opravlja agencija Galicia Travel, ki ima pisarno na trgu Porta Camino, ravno tam mimo prihajaš v mesto, ko hodiš Francosko pot. Na izbiro sicer imaš več možnih točk vstopa, ko se gre na izlet, ena od teh je ravno tu, poleg agencije. Jaz sem se ustavila v agenciji že dan prej, ko sem vstopala v mesto in jih vprašala za meeting point, da sem mirna. Nasproti agencije je bar, kjer sem tudi zjutraj pila kavo, dokler sem čakala uro odhoda.

Na avtobusu nas je kakih 15 oseb, presenečena in vesela sem, ko zagledam Priscillo. Nič se nisva menile, a obe enako se odločile. Na poti se spoznamo in spoprijateljimo še z irko naših let, ki je hodila Portugalsko pot. Še nekaj drugih udeležencev na izletu so prehodili Camino, vsaj polovica ljudi na izletu pa so "običajni" turisti ter ena družina z otroci.

Agencija obljublja 7 postankov in tako je tudi bilo.

Prvi postanek je pri Ponte Maceira, dobrih 20 km iz Santiago.

Ponte Maceira je srednjeveški obokan most čez reko Tambre. Ob mostu so starinski mlini, nekaj hiš, cerkev in veliko grajsko poslopje. Vasica velja za eno najlepših vasi v Španiji. Žal, imamo res slabo vreme, ves čas po malem rosi, včasih mičkeno več, včasih manj, a je megleno, hladno in sivo.

Kljub vsemu se razgledamo. Imamo kake pol ure postanka, več tudi ne potrebuješ. Tukaj sem bila, ko sem šla peš Camino Finisterra. Takrat smo imeli srečo in je bilo res lepo vreme, se spomnim čudovite slikovite pokrajine.

Ne glede na slabo vreme, je vseeno lepo.

Naslednji postanek je v mestu Carnota. Ki je sicer simpatično malo mestece, podobno kot mnogo drugih v Španiji.

Je pa tu ena velika atrakcija - v mestu je namreč najdaljši v Galiciji horreo. Dolg je dobrih 30 m (nisem 100% v ta podatek, mogoče sem si kaj narobe zapomnila, morda je celo 50m, vsekakor je nekaj takega). Vodič pove, da včasih je veljalo, da večji kot je horreo, bolj je bogata družina. Ponekod so se družine ali skupnosti združile in so naredili en večji horreo. Dan danes horreo zares uporabljajo le še na vaseh, tam, kjer se še vedno ukvarjajo z živinorejo in kmetijstvom. Horreo pa po stari navadi so še vedno okras marsikaterega dvorišča. Tukaj poleg je še okrogel golobnjak, tudi ena taka lokalna posebnost.

Poleg najdaljšega horreo pogledamo še manjšega, pa cerkev in sosednje pokopališče. Pokopališča v Španiji so kar drugačna od naših, mrtve ne (vedno) pokopavajo, temveč shranjujejo "na police", zaprte, seveda... Kot bi jih zlagali v omare, podobno kot so pri nas žare. Na izletu z nami je več američanov in azijcev, pa so kar spraševali vodiča...

Vozimo dalje, že ob obali Atlantika. Kljub meglicam in dežju so čudovite pokrajine, plaže in skale. Si želim, da bi se še kje ustavili. Naš postanek je v mestecu Muros.

Muros je manjše obmorsko mesto, ki pa je bilo v srednjem veku glavno pristanišče za Santiago. Mestece ob zalivu je zelo simpatično. Hiše tukaj imajo značilne z okni zaprti balkoni. Se razveselimo, ker dež je ponehal in celo sonce se trudi se prikazati iz oblakov.

V Galiciji in pa sploh ob oceanu je pogosto oblačno in vlažno, jutra so zelo pogosto meglena, popoldan pa se večkrat naredi lepo vreme. Tako ne izgubljamo upanja.

Pristanišče Muros, sicer sedaj samo še za lokalna in turistična plovila, se razteza skoraj čez ves zaliv.

V mestu imamo čas za ogled centra ter za kako kavico.

V centru je nekaj domačinov, pa smo mi, turisti iz avtobusa. Kljub temu, da je mesto tako blizu Camino, prav Camino tu ne gre skozi in je skoraj čudno, da nihče od pohodnikov ne pride v to simpatično mestece, mesto pa nima nobenih zmogljivosti, namenjenih romarjem. Tako je povsod vzdolž Camino - naselja, ki so točno na poti, imajo prenočišča, trgovine, gostilne. Sosednja vas, ki je morda večja in bolj razvita, pa nima nič od tega, ker tja ni speljan Camino.

Sonce? Držimo pesti!

Glavni trg in mestna hiša:

Na priporočilo vodnika gremo do lokalne cerkvi Collegiata Santa Maria. Cerkev menda je posebna. A jaz sem jih videla že toliko, da se mi ne zdi dosti drugačna.

Posebnost cerkvi je v tem, da je kamnita tudi notri.

Meglice se počasi iz mesta umikajo na hrib za mestom:

Galicija, predvsem priobalni del, je zelo hribovit. Ker je tako megleno, sploh ne vidimo, kako so hribi visoki. Pogled na Muros iz avtobusa:

Dalje se vozimo ves čas ob obali zaliva Corcubion, ki je zelo izrezljana. Zaradi skal in čeri tik pod vodo je obala zelo nevarna in prav zato se imenuje Obala Smrti. Na čereh se je že razbilo veliko bark...

Deževna plaža:

Naslednji ogled je slap Ezaro. Slap je v manjšem ozkem zalivu, sicer pa velja za edini slap v kontinentalni Evropi, ki se izliva direktno v ocean. Na izhodišču je par hiš, turistični info center, javno stranišče (zelo čisto in urejeno), parkirišče in otroško igrišče. Oblak je skoraj do tal in hodimo v dežju. Ampak niti se več ne obremenjujemo, dobro, da ni naliv.

Fervenza de Ezaro, slap Ezaro - pokrajina je čudovita, ob zalivu je speljana peš pot, najprej asfaltirana, nato po lesenem podestu skoraj vse do slapa. Je kakih 5-10 minut peš od parkirišča, od tiste bele hiše še malo naprej je razgledna ploščad skoraj tik pod slapom::

Pokrajina ob poti:

Z razgledne točke se slap vidi nekoliko postrani, ker pada po skalah direktno v zaliv. Lepše bi se videlo z nasprotne strani, a na drugo stran ne moreš priti, morda le s čolnom, ali če se ustaviš kje veliko prej ob cesti in greš peš preko hriba.

Kraj je zelo lep, celo v takem vremenu. V lepšem vremenu ali poleti je vsekakor čudovit, nekje bi se dalo tudi kopati, ker voda v bližini slapa je čisto plitva. Na več mestih je prehod, da se lahko gre iz podesta kar na skale in teoretično do vode. Mi po mokrih skalah nismo hodili, ker je že tako bilo dovolj vlage ;)