Camino Frances ali Francosko pot imam že dolgo v načrtih in jo vedno odlašam. Ker za celotno pot potrebuješ 5 tednov, dolgo čakam, ali se bom kdaj uspela dogovoriti v službi za tako dolg dopust. Ampak pri nas to ne gre, še zakonsko obljubljenih 2 tedna moram usklajevati. Lansko jesen se vse poklopi, tudi želja po Camino po prehojenih 4 poteh po Španiji je spet tu. Novembra grem na pot, čeprav ne morem je prehoditi v celoti naenkrat, jo bom pač po kosih. Ne morem več čakati (najbrž do penzije), da bom lahko 5 tednov prosta.
Z oktobrom se zaključi nekakšna "glavna sezona" Camino, se zapre marsikatero prenočišče, tudi Napoleonovo pot preko Pirenejev zaprejo natančno s 1. novembrom. Novembra je na poti precej manj ljudi, ampak tudi precej manj zmogljivosti, kar pravzaprav načrtovanje precej olajša - nič ne rabiš izbirati, uporabiš pač tisto, kar je odprto.
Bloga že dolgo nisem pisala, malo me je vse skupaj minilo. Ampak Camino je moja ljubezen in je pot v tem času vseeno posebna, zato januarski dolgčas botruje temu, da bom vse to zabeležila še preden grem naslednji teden nadaljevati tam, kjer sem novembra zaključila.
Ta del poti bo od francoskega Saint Jean Pied De Port-a v Pirenejih do španskega Burgosa, kar je v 13 dneh naneslo 307 km. Sem si vzela 1 dan rezerve in mi je prišel prav.
Blogi si bodo sledili tako (link dodam, ko blog napišem):
- Dan 0. Camino Frances in pot do izhodišča.
- Dan 6. Puente La Reina - Estrella 23,8 km
- Dan 7. Estrella - Arcos 24 km
- Dan 8. Arcos - Logrono 29 km
- Dan 9. Logrono - Najera 29,6 km
- Dan 10. Najera - Santo Domingo de la Calzada 22,8 km
- Dan 11. Santo Domingo de la Calzada - Espinosa del Camino 33,8 km
- Dan 12. Espinosa del Camino - Atapuerca 23 km
- Dan 13. Atapuerca - Burgos 21,6 km
- Predzadnji in zadnji dan "turista": Burgos - Segovia - Madrid - Toledo.
Zaradi zgodnjega leta iz Benetk od doma štartam že ob 1h zvečer (zjutraj?), poskušam spati v kombiju prevoznika (veste, da GoOpti ima vedno neko veljavno kodo za popust, samo jo moraš pogooglati?), nato še na letališču in v letalu. Vse skupaj ni nič, sovražim potovati ponoči... Let iz Benetk zamuja z vzletom, namreč v Parisu je tako gosta megla, da letalom ne dovolijo pristanka. Jaz pa imam samo 1 uro za prestop v Parisu in to moram na drugi terminal s shattle-om. To me hočeš-nočeš spravlja v stress in čeprav si razlagam, da imam dovolj časa in celo rezervni dan, mi ni vseeno. Drugače pa ta pot ima še največ "back up" načrtov - obstaja še kasnejši let iz Parisa v Biarritz in še vedno uspem na predzadnji (!) vlak do SJPP-ja. V kolikor letala prav ne bi letela, iz Parisa je več hitrih vlakov do Bayonna, tako, da še vedno ujamem vlak do SJPPja. Vse kar lahko izgubim je cca. 50-80 €.
Kljub vsemu, ko poletimo, prosim stevardeso, če mi najde sedež blizu izhoda, mi sočustvuje, ker skoraj gotovo bom izgubila povezavo, a letalo je čep polno. Po dodatnem krogu nad Parisom v gosti megli pristanemo 30 min. pozneje, 30 min. preden je predviden moj naslednji let. Se prebijem iz 20. vrste na letalu k izhodu z žalostnim obrazom in tisoč opravičili, tečem po dolgem hodniku. Kljub tekaškim treningom sapo izgubim točno pred tablo s seznamom poletov. Zadihana skoraj ne morem verjeti - moj naslednji let je prestavljen za 40 minut, prav tako zaradi megle. Dobim močno upanje, malo zadiham, kljub vsemu tečem do postaje shattle-ov (samo slediš oznakam "transit" in številki terminala). Šele tam, ko čakam avtobus, si skoraj izkašljam pljuča in zadiham normalno. Na svojem gate-u sem kakih 10-15 minut pred začetkom boardinga, uspem pojesti jabolko...
Nasvet - če imate možnost, izbirajte kaj več kot le 1 uro za prestopanje v Parisu, sploh, če naslednji let je iz drugega terminala. Zelo je naknap. Dobra plat - ker vse je znotraj EU, ne rabim ponovno opravljati varnostne kontrole.
Ura je poldan in jaz sem že nad Bayonnom:
Bayonne in Biarritz sta skoraj povezana, letališče je nekje med obema mestoma, lokalni avtobus iz enega do drugega mesta vozi okrog pol ure. Ker vlak do SJPP-ja je šele ob petih popoldan (saj so tudi prej), sem zelo želela vsaj "z enim očesom" pogledati Biarritz, pa tudi Bayonne, če bo čas.
Letališče Bayonne je najbrž najmanjše letališče, kjer sem kdaj bila, mogoče se primerja s tistim v Oviedo. Kljub temu izstopim na neki strani, kjer se lovim z iskanjem avtobusne postaje. Obšla sem skoraj celotno letališče, preden sem postajo našla. Na srečo, avtobus je že tam, preverim, če gre v Biarritz center, plačam direktno voznici in že se peljem.
Izstopim v centru in se samo spustim k morju. K oceanu! Tu je Atlantik! (No, pravzaprav je to Kantabrijsko morje, Biskajski zaliv... Je pa tako odprto, da je skoraj enako kot ocean). Wow, kaka plaža, kak zrak!!
Kako je tukaj lepo!! Ni bil čist sončen dan, ampak oblakov tudi ni bilo veliko, se je videla modrina neba, nič ni pihalo, bilo je kakih 16-18°C, čudovit dan. Se takoj zaljubim v ta kraj. In to ogromno plažo!!
Biarritz je zgodovinsko letoviško mesto, kamor so svoj čas prihajali Napoleon in Coco Chanel, v današnjih časih je še vedno priljubljeno pri "smetani", je prestižno letovišče z nobel hoteli, casinoji, dragimi restavracijami. In je to izjemno prijetno in lepo mestece.
Zelo velika Le Grande Plage je skoraj prazna. Nekaj surferjev, nekaj sprehajalcev. Jaz se odpravim k skalam na levi strani. Spotoma kupim sendvič v kiosku ob plaži in ga pojem ob takem razgledu.
Med slikovitimi skalami se skrivajo manjše plaže, kjer opazim gospo v letih, ki topless izvaja jogo, na sosednji plaži par se uči supati, nekdo plava... Umirjeno, lepo, želiš ostati dlje...
V načrtu imam se sprehoditi do rta pri Akvariju, v glavnem ob obali morja. Naprej se vidijo zopet plaže, skale in stavbe v ozadju. Pomislim - nekako tako bi izgledala pot Camino del Norte. Bilo bi lepo tudi to kdaj prehoditi. Novembrski prijeten popoldan deluje kot odličen vzorec.
Prav zelo daleč ne grem, se vrnem v center skozi mesto. Mesto je raztegnjeno vzdolž obale, zato še vedno skoraj povsod vidim morje. Na desno stran Velike plaže ne grem, čeprav me zelo mika. A res je velika, časa pa nimam na pretek. Se odpravim poiskati postajo avtobusa za Bayonne, kljub vsem informacijam na spletu, še vedno ne vem, kako zares držijo urniki in časovnice.
Internet se nič ne zlaže in dobre 2,5 h pred odhodom vlaka sem že v Bayonne-u. Zgodovinski center mesta deli na dve polovici reka Nive, ki ob mostu Saint Esprit se združi s široko reko Adour. Popoldanska svetloba reke spremeni v skoraj popolno ogledalo.
Izstopim še pred mostom, tik ob kraju, kjer se obe reki združita. Za dolgim mostom, na drugi strani reki Adour je železniška postaja.
Imam ravno dovolj časa za se sprehoditi po starem mestu, pogledati tukajšnjo katedralo, spiti kavo in prigrizniti nekaj sladkega na živahnem trgu pred tržnico, kupim par kosov sadja in plastenko z vodo že z mislijo, da jutri je pred mano cel dan hoje. Ne vem, ali bo kaj za pod zob na poti.
Mesto je zelo prijetno in živahno, slikovite "fachwerk" hiše me spominjajo na pravljice...
Trg pred tržnico in ob reki Nive:
Slikam odseve v vodi, grem še na drugo stran reke, do cerkvi Sv. Andreja. V mestu živi več kot 40 tis. prebivalcev, a center je tako majhen, da imam skoraj še preveč časa.
Cerkev Saint Andre:
Preko dolgega mostu se odpravim do železniške postaje, kamor pridem še dobre pol ure pred vlakom.
Lepa, v starem slogu zgrajena, železniška postaja Bayonne. Za noben vlak na poti nisem kupila kart vnaprej, tukaj to ni bil problem, v Španiji pa sem bila presenečena, ko na vlaku ni bilo mest in sem morala z naslednjim, tudi dražjim.
Točno ob uri se vkrcam na vlak, vlak ima vsega en sam vagon, tako kratkih vlakov še v Sloveniji ne vem, če imamo. Skupaj z mano na vlaku še kakih 6-8 ljudi pohodniško napravljenih in s polnimi nahrbtniki. Romarji. Piligrimi. Pomislim - jutri bomo skupaj na poti. Z nekaterimi morda bomo postali prijatelji. Ja, nasproti mene se usede mlajša nemka, Katarina, s katero bomo še en čas delile pot.
Na vlaku se izpiše Saint Jean Pied de Port in pomislim - zdaj se gre zares. SJPP je bilo prvo mesto, poleg Santigo de Compostele, ki sem ga spoznala, ko sem komaj ugotavljala, da Camino obstaja. To je tako simbolni in ikonski kraj za vse, ki želijo na Camino. Tu se vse začne. Sem kar malce vznemirjena in res zelo zelo vesela, da sem končno tukaj. 8 let je trajalo, da sem prišla tudi sem.
Na vlaku je kar nekaj domačinov, ki postopoma zapuščajo vlak na vmesnih postajah. V SJPP smo okrog 19. ure, ko se že skoraj temni. Postaja je majhna, si je niti ne ogledujemo, gremo v mesto.
Mogoče je kriva že skoraj tema, mogoče to, da so se vsi zanesli na nekoga drugega, pred postajo se nekaj trenutkov lovimo - kam pa moramo iti, ne vidimo oznak. Čeprav ravno sem pridejo vsi piligrimi, ki se odpravljajo na pot, ni označeno ravno v nulo. Vidimo spomenik, smernic pa ne. Vsak gledamo v svojo napravo, s Katarino skupnimi močmi najdemo pot do starega centra (mestece je res majhno, a nekako raztegnjeno med hribi, smo že v Pirenejih), za nami se odpravijo še ostali. Se še prav veliko ne pogovarjamo med seboj, samo s Katarino. Pred mestnim obzidjem opazim delujočo restavracijo - pomislim, tu bo dober kraj za večerjo, pravega obroka danes še nisem zaužila.
Jaz sem si prenočišče v SJPP rezervirala že vnaprej, samo zato, da ne rabim se v mestu loviti in skrbeti, Katarina pa ne in ji je žal. Družba mlajših italijanov je tudi brez rezervacije se lovi v kraju. Veliko prenočišč je zaprtih.
Moj Albergue du Pelerin:
Najprej zavijemo vsi skupaj v ofis piligrimov, kjer dobimo Credencial in pa kar nekaj napotkov in načrtov. Spomnijo nas, da nikakor ne smemo po zgodovinski Napoleonovi poti čez hribe, pot je od 1. novembra do 1. aprila uradno zaprta, ne skrbijo za vzdrževanje, ne ponujajo reševanja v gorah, če te tam dobijo, lahko plačaš kazen. Čeprav za jutri je res lepa vremenska napoved, že vnaprej vem, da bom šla po poti delno ob cesti skozi Valcarlos.
Se namestim v rezerviran albergue (razprodan je, še dobro, da sem rezervirala!); Katarina gre poskusiti srečo v drugem odprtem hostlu. Albergue je za razmere na Camino drag - 28 €, za odličen zajtrk doplačamo posebej; ponujajo lih tako postelje na pograd, zato pa imamo prave rjuhe in brisače, kar je na poti že luksus.
Ob osmih - pol devetih zvečer (kar za špance in francoze je lih prav ali celo prezgodaj) sem v že prej opaženi restavraciji na večerji. Naročim odličen dnevni meni, lonček vroče zelenjavne juhe, testenine z gobami ter celo sladica. V restavraciji imajo gužvo in se vse skupaj kar zavleče. Italijani za sosednjo mizo so glasni, težko se dogovorijo s francoskim natakarjem... So pa našli kraj za spanje v istem hostlu kot Katarina, samo naprej po ulici od romarskega ofisa.
Skozi starinska vrata se vrnem med ozke ulice starega mesta do svojega prenočišča. Korejske punce že spijo, portugalski par, Tatiana in ... ups, totalno pozabila ime njenega moža, se tudi odpravljata spati.
Jutri gremo hoditi! Srečna, da sem tu!!
Naslednji post: Camino Frances. Dan 1. Saint Jean Pied de Port - Roncevalles
Ni komentarjev:
Objavite komentar