Camino Frances. Dan 24: Villadangos del Paramo - Astorga

 Sončno, -6°C/+8°C

Bilo je eno najbolj mrzlih juter na poti. Zunaj je vse pomrznilo in je bil tak prijeten suh zimski mraz. Z nemcem štartava prva, par iz Cadiza se obira. Villadangos del Paramo prečkava en za drugim. Naselje prav ni nič zanimivo.

Prečkava naselje in se zopet znajdeva na poti ob maloprometni cesti, enako, kakor vse dni poprej. 

Danes me čaka dolg dan, že po priročniku bo 30 km, vedno je to 10% več. Ampak vreme je čudovito, jutranji mraz se prelevi v jasen sončen dan. Se mi ne mudi, ker sem si rezervirala lušten albergue v centru Astorge. Danes je moj zadnji dan na tokratnem delu poti, samo še uživam.  

Čudovit sončen vzhod in gore v daljavi:

Pot ob cesti je že prirastla k srcu. Trava in vejice zjutraj so še čisto zmrznjene. 

Za naslednjim naseljem - San Martin del Camino - srečam "moje" korejce, so prespali v tukajšnjem albergue, tistem, kjer se mi niso oglasili na telefon in nisem prehodila še dodatne ure do tu. 

Nekaj časa hodimo en za drugim, potem gredo oni počasi naprej, jaz sem počasnejša. Po skoraj treh urah hoje ob cesti pridem do malo večjega naselja na današnji poti - Hospital de Orbigo. 

Kraj je izredno zanimiv in slikovit. Na zvoniku cerkvi Iglesia de la Purificacion so našli svoj dom štorklje.

Najbolj zanimiv v kraju je, seveda, srednjeveški most čez reko Orbigo. Most so zgradili v 13. stoletju čez tedaj rimski most. Most je dandanes en najbolj dolgih in najbolje ohranjenih srednjeveških mostov v Španiji. S svojimi neskončnimi oboki res naredi vtis. 

Na poti Camino moraš prečkati most in je to pravo doživetje. Se pogosto ustavljam in ga občudujem. Imam vsaj 50 fotografij mostu. ;)

Pogled nazaj proti cerkvi Očiščenja:

Dan je čudovit, a je zimsko hladen:

Za mostom je center mesta, glavni trg, mestna hiša, cerkev San Juan Bautista. Malo stran je odprt lokal, kjer srečam celotno korejsko ekipo. Mi svetujejo tortillo, da je dobra. Naročim, ja, res je v redu. Čeprav nisem prav neka ljubiteljica tortilj. Zame mora biti res dobra. 

Pavza še kako dobro dene, ko se odpravljam ravno ob cerkvi sta se usedla Carlo z ženo, par iz Cadiza, si pripravljata malico. Jima povem, da prijeten lokal ravno zadaj za stavbo, a ste že nabavila malico v trgovini poleg in bosta pojedla kar na trgu na soncu. Tudi prav. Nihče ju ne gleda postrani. Se nasmehnemo, kako se naključno srečujemo. Grem dalje. 

Za mestom pot končno se odmakne od ceste in gre skozi manjše vasice, med griči in polji. Ja! Začenjajo se griči, pokrajina se počasi spreminja. Meseta je za mano! Za Astorgo so že gore. 

Za eno od vasic srečam starejšega možakarja na sprehodu, se zapleteva v kratek klepet - iz kje sem in podobno. Ko povem, da sem iz Slovenije, se gospod spomni - Dober dan in Kako si. Možakar je svoj čas delal nekje v Švici in je imel prijatelja in sodelavca iz Slovenije, pa tudi več znancev iz bivših jugoslovanskih republik. Mi pove, da če bi imel priložnost slišati jezik in govoriti, bi se spomnil veliko več. Pove, da tudi od tukaj so na veliko odhajali na delo v Švico in Nemčijo. Velika večina ljudi tukaj še danes živi precej skromno.

Za vasico me čaka vzpon, prvi po dolgih dnevih. Se kar veselim hribčkov. 

Prečkam hrib, tam je že nova vasica, srečam nekaj domačinov, morda je tudi odprta gostilna, ne stopim noter, ne preverjam. Grem dalje. Cerkev je zanimiva:

Za vasico je še en vzpon in dobrih 8 km čez grič, ko ni ničesar okrog, niti cest, niti naselij. Ko hodiš ob cesti, ti cesta ponuja neko sigurnost, v slučaju, da je res kaj narobe, prej ali slej nekdo se bo peljal mimo in ti nudil pomoč. Tukaj pa računaš izključno nase. 

Skoraj na vrhu vzpetine je kamnit križ, ob katerem romarji puščajo kemnčki in spominki. Poleg je klop v senci drevesa. Zelo prijeten kraj. Naredim pavzo. Kraj me prevzame, postanem skoraj čustvena, se zavem, da je za tokrat danes res moj zadnji dan na poti. Hvaležna, da sem lahko bila tukaj... Ob križu položim svoj kamen, tisti, ki sem ga vzela s seboj ob zaključku prejšnjega dela poti - na Alto Cruz de Matagrande.

Ravno, ko se od križa odpravljam, vidim v daljavi par iz Cadiza, si pomahava, jaz grem dalje. 

Dokaj dolga pot med polji in redkim gozdičkom po vrhu vzpetine. Nekje je celo delujoča premična gostilna in, predvidevam, lahko tudi prespiš. Vse zgleda po-hipijevsko, nekako v meni ne zbuja zaupanja. Sta dva možakarja, ki nekaj pijeta in debatirata. Se pozdravimo, njihov pes še en čas teče za mano. 

Na koncu vzpetine, tik pres sestopom je veliki kamniti križ - Cruceiro de Santo Torbio. Od križa se že odpre pogled na Astorgo in gore v ozadju. Dejansko vidim, da za Astorgo gore so nižje, kot nekje na severu ali jugu. 

Hiter sestop in sem že v predmestju Astorge - San Justo de la Vega.

Kljub temu, da je mesto že tako blizu imam še več kot uro do konca. V barčku se ustavim na pijačo in bocadillo. Bil je mogoče najbolj enostaven bocadillo na poti. In še vedno izredno dober. 

Za predmestjem prečkam neko zapuščeno območje. Vreme se oblači in se bojim, da bo morda deževalo. Tega pa si res ne želim. 

Mogoče, ker je za mano tako dolg dan, mogoče je res vstop v Astorgo tako dolg in se res vleče, občutek je, da nikakor ne pridem v mesto, ki ga že dolgo vidim pred seboj. Prečkam neka polja, pa predel nekih zapuščenih stavb (občutek je skoraj srhljiv...).

Moram prečkati visok zavozlan nadvoz nad železniško progo, nato ponavljam vse vijuge mestne vpadnice. Ko se vzpenjam v mesto, res začne rositi. 

Center mesta je na vzpetini, dokaj strnjen. Najprej vidim cerkev in municipalni albergue.

Ker je ravno začelo rositi, mi je skoraj žal, da sem rezervirala prenočišče bolj v centru, a do tam moram še hoditi kakih 500 m. Stavba municipalnega albergue zgleda zelo prijetno, pozneje sem srečala korejce, so povedali, da tudi notri je v redu. 

Municipalni albergue v Astorgi:

Grem naprej skozi mesto. V soboto je mesto živahno in celo kar nekaj turistov. Astorga sicer ni ravno veliko mesto, a z 12 tisoč prebivalcev premore vso infrastrukturo, ki bi si jo želeli. 

Sobota je, na glavnem trgu je ravno neka prireditev, celo nastopa orkester. Tudi njim je dež pokvaril načrte.

Najdem svoj albergue - "So Por Hoje". Je zelo lušten, družinsko voden. V enem nadstropju stavbe živi družina, zgornje nadstropje je rezervirano za romarje. Romarje lahko uporabljamo kuhinjo in dnevno sobe družine, zjutraj me je čakal zajtrk. Se namestim, pa grem še malo v mesto.

Mesto je živahno, polno turistov. 

Katedrala iz 15. stoletja:

Ob katedrali je izredno zanimiva Gaudijeva palača, Palacio Episcopal. Za le nekaj minut zamudim možnost ogleda, si pa pogledam Gudijevo umetnino od zunaj. Čudovita stavba je. 

Sprehajam se po mestu, se veselim, da se bom vrnila sem ob nadaljevanju poti. Krasno mesto. Poiščem avtobusno postajo za jutri, ko grem v Madrid. Je samo malo nižje od katedrale. 

V albergue sem danes sama. Očitno vsi ostali so se ustavili v municipalnem albergue na začetku mesta. Malce mi je žal, da se več ne srečamo, a po drugi strani, tako je slovo še najbolj enostavno.

Danes sem prehodila 32 km v 8,5 urah.

Nadaljevanje: pot domov in nedelja v Madridu