Camino Frances. Dan 1: Saint Jean Pied de Port - Roncevalles

Sončno 12°C / 24°C

Kako sem prišla na izhodišče Francoske poti Camino de Santiago sem napisala že tukaj. 

Danes je prvi dan Camino, prvi dan poti, o kateri praktično sanjam zadnjih 8-9 let. Danes štartam iz Saint Jean Pied de Port-a. Ste kdaj gledali film The Way? Poglejte!!

Saint Jean Pied de Port 

 

Jutro v albergue se začne ob 7.00, tako je bilo res vedno, na vsakem Camino, ki sem ga prehodila. Tisti, ki hodi poleti, vstaja veliko bolj zgodaj. V tem času pa res nima smisla vstajati prej, se dani šele okrog 7.30 - 08.00 uri. V albergue nam pripravijo odličen samopostrežni zajtrk. Ob 8h sem že zunaj v povsem praznem mestu. 

Na centralni ulici, kjer se najaha albergue in tudi pisarna za romarje, ni videti nikogar, dokler si oprtam nahrbtnik, pride mimo še nekdo z rucakom na hrbtu, si rečeva - "Buen Camino!". To je ulica, po kateri gre Camino, se samo spustim dol do stolpa z uro in skozi mestna vrata zapustim kraj.

SJPP leži ob vznožju Pirenejev in klima tukaj je že hribovska. Zrak zjutraj je še čisto sveži, v dolinah so meglice. Telefon pokaže 11°C, občutek, kot da je manj. Oblečem vse - od kape, buffa do rokavic in vetrovke. 

Na izhodu iz mesta večina oznak je usmerjena "čez hribe" po Napoleonovi poti, ki pa je po 1. novembru zaprta. Pozimi se hodi v glavnem ob cesti čez Valcarlos, odcep je takoj na izhodu iz mesta. Morala sem gledati načrte, oznak je zelo malo, ceste in ulice pa se kar med seboj križajo. A kljub vsemu je hitro vse jasno. Gremo!

Tudi tokrat imam nahrbtnik, ki tehta okrog 8 kg. Nahrbtnik, ki je sam zase težak 3,3 kg, a razen tega nima minusov in je preizkušen na vseh dosedanjih poteh po Španiji in gorah pri nas in okrog... S seboj imam: lahko toplo spalno vrečo, pohodne hlače in kavbojke "za v mesto", pajkice za v albergue, 2 tanke tehnične majčke na dolg rokav, športna jopa, 3 para nogavic, perilo in kozmetika. Po dolgi dilemi sem vzela vetrovko in ne puhovko; nikoli ne vzamem ven iz rucaka pelerino. Obuta sem v trail Salomonove superge, v katerih sem že prehodila in pretekla cca 300 km. Tokrat nimam s seboj niti pohodnih palic, niti dežnika. Kot luksus na poti tokrat sem vzela toplo tanko dekico, ki ti jo dajo na letalih Turkisha ;) Je topla, jo uporabim kot rjuho ali za se dodatno pokriti, lahko je topel šal ali se vanjo cela zavijem, če bo kje zeblo. 

Pot gre v glavnem po lokalnih cestah, gore so že okrog nas, a se še ne vzpenjamo. Vem pa, da na koncu dneva nas čaka vzpon na preko 1000 m. Zaenkrat uživan. Jutro je čudovito!

Po poti se srečujemo in se prehitevamo tisti, ki smo danes štartali. Pred mano hodita Tatiana in Felipe (sem se spomnila njegovo ime ;)) iz Portugalske; smo bili v isti sobi v albergue danes. 

Katarina je hitro šla naprej, večkrat se srečam z italijani, skupinica 5 mlajših moških je glasna in zabavna. V Arneguy-ju se celo vsi skupaj ustavimo in študiramo pot. Je nek razcep in sta dve opciji. Skupnimi močmi izberemo pot po vznožju hriba in ne ob cesti. Pregledamo naselje, a bar ob cesti je zaprt. Po dveh urah poti kavica bi že sedla. Prednost te poti je ta, da je na poti par naselij, čez hribe pa prav nič... 

Arneguy:

Na drugi strani hriba se že vidi slabo uro oddaljen Valcarlos. Ja, tja gremo!

Do Valcarlosa najprej moramo se spustiti dol z naše strani gore, prečkati reko in nato se dvigniti do vasi. Good news (a tukaj še tega ne veš, samo upaš) - bar v Valcarlosu je odprt in poleg bara je tudi market. Je tam poleg cerkvi, saj se vidi, a ne?

Okrog poldan sem v Valcarlosu, se zasidram na terasi bara. Kava, sendvič, banana. Pavza! Katarina je že tu. Pravzaprav tu se je ustavil čisto vsak, ki je šel danes to pot. In tako, očitno, vsak dan. Za mano v hrib prisopiha par iz Malejzije, nato še en par, američani - Carrie in Brett... Klepetamo, se spoznavamo, uživamo. 

Se ustavim v turist ofisu v Valcarlosu, je takoj nasproti cerkvi. Dobim štampiljko v credencial. Gospa prijazno vpraša - ali bom prenočila tukaj, v Valcarlosu, saj menda ne mislim iti vse do Roncevallesa že danes. Ha, ura je komaj poldan, do tu pot je bila kot v pravljici. Seveda, grem naprej. Gospa me še enkrat opomni (enako kot v pisarni v SJPP včeraj), da naj obvezno grem ob cesti, naj ne zavijam na malenkost krajšo pot skozi gozd. OK, si rečem, v redu, moje španščine je dovolj, da razumem, da je nevarno. Si mislim, mogoče je pot podrta ali kaj podobnega. 

Pridno nadaljujem pot ob cesti. Nebo je že čisto brez oblačka, toplo kot poleti, krepko nad 20°C. Zaviham rokave in hlače. Pot zgleda nekako tako, res da ni pločnika, a prometa ni veliko, so tudi lokalci vajeni, da tukaj ves čas hodijo romarji. Pomislim, kako je šele poleti, ko je ljudi ogromno. Čeprav takrat večina gre preko hribov. 

Tu nekje vzporedno hodim z američani, se pogovarjamo. Ugotovimo, da njima le niso rekli, da ne smeta krajšati poti čez gozd. Se čudimo, zakaj je temu tako. Na razcepu pot skozi gozd zgleda čudovito, senčna v barvah zlate jeseni. Poti ob cesti smo že skoraj naveličani. Američana pravita, da gresta vsekakor čez gozd, ju vprašam, če lahko grem zraven. Če pa bo kaj narobe, se bomo pač vrnili. 

S potjo prav nič ni narobe, čudovita prijetna pot čez gozd. Mestoma preči strma pobočja, mestoma se res strmo vzpenja, a je zelo lepa pot skozi gozd. Skupaj pomislimo, da mogoče so mi priporočali pot po cesti zaradi varnosti, da sama ne hodim v gozd na pot, kjer morda lahko zdrsneš ali kaj takega... Ne vem, če so lih divje živali tukaj. 

Srečna sem, da sem šla čez gozd. A pot je na trenutke precej strma, predvsem pa v relativno kratkem času se moramo dvigniti iz 300 m nadmorske višine na 1055 m na prelaz Ibaneta. Poberem neko vejo ob poti, ki mi služi kot palica. Na poti prehitim Tatiano in Felipeja, ki kar ležita zadihana na potki... S Carrie in Brettom vztrajno gremo gor. Bolj kot se vzpenjamo, bolj me moti neka bolečina v levem stopalu... Preobremenila. Ali bi potrebovala vseeno gojzarje in ne superge. Pot po cesti vsekakor se ne vzpenja tako hitro, čeprav je daljša in manj slikovita.

Prelaz Ibaneta, 1055 m.

Nekoč tu je stala cerkev in hospis San Salvador, zgrajeni 900 let nazaj, že takrat za pomoč in prenočišče romarjev na poti v Santiago. Te kar srh spreleti, koliko let ljudje hodijo to pot. Mimo teh ljudi, ki tu živijo, celotno njihovo življenje vidijo, kako piligrimi vsak dan gredo po poti v Santiago. 

Sedaj je tu moderna kapela. 

Tu smo že zares v Pirenejih, v gorah, čudovito je. Mi je žal, da nisem mogla čez hribe po zgodovinski poti, a tudi pot čez vasice je prav lepa. Rada imam te male španske vasice. Očarljive so. 

Ah ja, danes smo vsaj 3x prečkali mejo med Španijo in Francijo. Meka gre kar ob cesti oz ob reki. Roncevalles je že v Španiji. Navarra.

S prelaza se mičkeno spustimo do Roncevallesa, stopalo mi že pošteno nagaja, poskušam stopati na vse načine, da je manj boleče. 

Roncevalles je zelo majhno naselje, nekaj hiš, 30 prebivalcev, velik samostan in pripadajoča poslopja, cerkev in Posada z restavracijo. Od 12. stoletja dalje je tu glavna vstopna točka v Španijo za večino romarjev, ki prihajajo iz Francije. V samostanskem kompleksu je velikanski albergue, kjer lahko prenočijo vsi, ki hodijo pot poleti in v mesecih, ko je res na poti gneča. Trenutno so možna prenočišča v Posadi, prilagojeno za piligrime. Ob cesti nasproti Posade (gostišče) je znak z razdaljo do Santiago. Ahhh, je še cela pot pred nami. 

Ker prihajamo s strani "alternativne" poti, oznake za prenočišče niso tako jasne, mogoče na glavni poti je drugače. Mogoče se lovim, ker je ogromen samostanski kompleks zaprt, v sklopu tega so tudi hoteli, tudi turistična pisarna... Nikjer nobenega, kar naekrat se znajdem sama... Z bolečim stopalom hodim po tlakovanem dvorišču, ugotavljam kam moram, najdem oznako za albergue, ki pa je zaprt. Nato opazim neko gospo, domačinko, ki me samo pošlje naprej... Ha, pridem ravno do terase restavracije, neka romarja na terasi mi povesta, da prenočišča niso v albergue, ampak tu v posadi in najprej moram nazaj v sprejemno pisarno - do tiste tronadstropne stavbe,  tam se prijaviš in plačaš. In potem nazaj. Hm, od tam sem ravno prišla. 

Se vrnem, res prijetna turistična sprejemna pisarna s trgovino s spominki. Me vpišejo. Me je že malce skrbelo; Katarina po poti me je vprašala, če sem si kaj rezervirala - moj odgovor je bil ne, na Camino si nikoli nič ne rezerviram, vidim sproti kam bom prišla... Ona pa se je včeraj opekla in je poklicala sem, da so ji držali mesto. Zato sem nas po tihem preštevala in poskusila uganiti, koliko je lahko tu mest. 

Mest je bilo dovolj za vse, nameščeni smo v troposteljnih sobah, kot v hotelu. Vsaka soba s svojo lepo in moderno kopalnico s fenom (razkošje, ki je redko kje na Camino). Postelje niso pograd, kar je velik plus, s pravimi rjuhami in brisačami. Skratka za zdaj imam srečo s prenočišči. 

V Posadi imamo možnost se prijaviti za skupno večerjo in zajtrk, seveda to naredimo. 

Bilo je zelo lepo biti vsi skupaj pri večerji, se malo boljše spoznavamo, večina smo se že videli po poti, se predstavimo. Vidimo, da vseh skupaj nas je okrog 20 ljudi, mogoče kak več, če se kdo ni odločil za večerjo. To je to, toliko nas gre "danes" to pot. Drugih prenočišč tu ni, vsak pa mora preko Roncevallesa. Nek francoski par že mesec dni hodi iz Parisa, vsi ostali pa smo štartali včeraj v SJPP in zaključek prvega dneva je čudovit. 

Jaz edino upam, da do jutri stopalo bo manj bolelo.... Danes še komaj hodim. Pomislim - mogoče gospa v turističnem ofisu v Valcarlosu je imela prav, ko me je spraševala, če bom prenočila kar tam. Pa tudi pot po cesti, kot so mi jo svetovali, bi bila lažja, mogoče si ne bi preobremenila stopalo. A zdaj je kar je... 

Danes prehojenih 27 km, 8 ur. 

Nadaljevanje: Dan 2. Roncevales - Zubiri.