Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Camino Frances. Dan 2. Roncevalles

Oblačno, 11°C / 20°C

Drugi dan na poti Camino Frances (prvi dan je bil tukaj) se začne v odličnem gostišču La Posada de Roncevalles. Postrežejo nam dober zajtrk pred začetkom dneva, spet smo zbrani skupaj, se že skoraj poznamo, vsaj tisti, ki smo za eno mizo.

La Posada de Roncevalles

Ob 8h zjutraj sem že zunaj, se je ravno zdanilo. Na višini skoraj 1000 nadmorskih metrov je sveže jutro, manj kot 10 stopinj, hribi v ozadju so oviti v meglo. Tako je bilo celotno pot na Camino v novembru - zelo sveža jutra, ko si oblekel vse plasti, kar si jih s seboj vzel, čez dan pa se je naredilo toplo in je velikokrat bila dovolj samo tanka majčka.

Ker smo že v Španiji, takoj na začetku današnje etape nas pozdravi mojon, ki kaže smer. Jih je pa še zelo malo na poti, daleč od tega, kar vidiš nekje v Galiciji.

Roncevalles ostaja za mano, za njim so tudi gore, kjer smo se včeraj vzpenjali. Danes nas čaka v glavnem sestop. Prvi del ni tako strm, zadnji pa kar precej. Zubiri, cilj današnje etape, leži na kakih 400 m nadmorske višine.

Začetek poti vodi skozi prelep gozd. Uživam v svežem jutru. Včasih poslušam glasbo in celo pripevam zraven. Dobro, da ne berem 7 let nazaj kupljenega v Santiago vodnika po Francoski poti (se ne bi počutila tako prijetno) - kasneje preberem, da v 16. stoletju so verjeli, da v teh gozdovih se skrivajo čarovnice. In tiste, ki so jih ujeli, so bile zažgane na trgu vasice, katero bom prečila uro pozneje - v Burguete. Boge ženske...

Polje je skoraj za domač zaslon za Windowse... Skozi oblake vzhaja sonce, vse je obarvano roza.

Burguete je manjša vasica vzdolž ceste, popolnoma brez ene same osebe. Pred naseljem je še vedno postavljen beli križ, ki naj bi vaščane ščitil pred "čarovnicami". Hišice so zelo lepe, nekatere kot iz pravljice, skoraj ne verjameš, da je tu tako mračna zgodovina. V kraju je večkrat bival Ernst Hemingway in se kar sprašujem, kaj je tu počel... No, tišine in mira za pisanje knjig najbrž tu ne manjka.

Cerkev San Nicolas de Bari je na glavnem trgu vasi. San Nicolas de Bari je znan pokrovitelj romarjev, ni pa nič pomagal ubogim ženskam, ki so jih obtožili čarovnije. Prav na tem trgu so jih sežigali.

V vasi ~~po pričakovanjih~~ sta oba bara zaprta, pravzaprav sem sita še od zajtrka, tako pot kar nadaljujem naprej. Stezica prečka reko in nato čez mestoma razgleden hrib do naslednje vasi. Espinal je oddaljen še skoraj eno uro hoje.

Grmovja posuta s pink cvetovi poživijo sicer bledo pokrajino. Pozna se, da je še jutro in da sonce nikakor se ne prebije iz oblakov.

Široka steza skozi gozd gre skoraj vzporedno z lokalno cesto, večkrat slišim avtomobile, a na srečo nikjer ne gre prav po cesti. Polagoma se spuščam.

V glavnem hodim sama, kdaj pa kdaj srečam koga od romarjev, ki smo bili včeraj skupaj v Roncevallesu - če se ustavim jaz ali kdo od njih... Se že skoraj poznamo, se pozdravimo, kakšno rečemo in gremo naprej vsak svoj tempo... Tako mi še najbolj ustreza in sem res želela sama na pot.

Pot se vzpenja preko vzpetine Alto de Mezquiriz na višini 930 m, nato pa dol, spet skozi gozd. Čez reko Erro je urejen zanimiv most - prečkaš reko po betonskih kockah, voda pa prosto teče med njimi.

Pot danes ne ponuja osupljivih razgledov. Ko stopim ven iz gozda, okrog so zeleni griči in pašniki. Pokrajina je zelo umirjena.

Še pred poldnevom sem v majhnem naselju ob lokalni cesti - Viscarret. Naselje ni z ničemer zanimivo, razen tega, da v načrtu je označeno, da poleg cerkvi je bar. In - veselje! - bar je odprt! Na terasi srečam Ido, mlado norvežanko, se poznamo že od včeraj. Se strinjava, da na poti novembra ne moreš ravno biti izbirčen - kdaj in kje se boš ustavil, kaj boš jedel ipd. Pač, sprejel boš tisto, kar je na voljo. Danes se vsi ustavljamo tukaj. Bar v Viscarrete ponuja tudi hrano, več vrst tortille, sendviči bocadillo pa nekaj prigrizkov. Tortilla s sirom ne izgledala ne vem kako lepo, je pa bila božanskega okusa, vroča, pravkar narejena. Kava je odlična, in, kot vedno v Španiji, naročim KAS od limone, ki zagotovi dozo mehurčkov ter najbrž tudi sladkorja ;)

Dolgo, najbrž eno uro, posedamo na terasi. Prihajajo "naši" - Carrie in Brett sta prišla za mano, potem se zaklepetamo z dvema angležema, eden je zelo izkušen, prehodil je vse mogoče poti Camino, Francosko pot gre že tretjič ali četrtič. (Zdaj, ko pišem, se zavedam, da se spomnim imen vseh žensk, ampak moških - komaj... Angleža tudi ne morem se spomniti, pa smo se srečevali celotno pot...) Se že odpravljam iz bara naprej, ko pride tja Franz, 24-letnik iz Stuttgarta. Pojamra, kako ga boli hrbet in ramena in kako je nasploh že utrujen. Pomislim - saj si tako mlad, videti je športno, ne vem od kje je ta utrujenost. Mene po malem moti to, da boleče stopalo ni prav veliko boljše, čutim bolečino v loku, vsakokrat ko stopam, pazim na korak in celo poskušam stopati po strani, da ne obremenjujem stopala še bolj.

Grem naprej. Za ovinkom se obrnem - se odpre pogled na Viscarreto. Bar je tam pri cerkvi, kje pa še...

Od tu do kakih 10 km oddaljenega Zubiri, kjer danes planiram prenočiti, ni več naselij. Pot gre skozi gozd in čez hrib. Proti koncu dneva dolg in precej strm sestop nas pripelje direktno do naselja. Debate pri večerji včeraj in pogovor glede prenočišč sta me spravila do tega, da sem preko WhatsUpa rezervirala posteljo v albergue v Zubiri. Albergue ni zelo velik, še vedno nimam občutka, ali nas je veliko ali ne glede na število odprtih prenočišč. Sicer drugih opcij skoraj da ni in današnja etapa 20 km je za danes kar prav. Drugi del poti včeraj je bil zelo naporen in posledice danes čutimo prav vsi.

Sonce ves dan se ni pokazalo, mogoče le za kratek hip. Tako danes je oblačno in mi je kar prav, včeraj je bilo skoraj pretoplo...

Skoraj na vrhu hriba pred sestopom v Zubiri naredim manjšo pavzo, stopalo me že res boli in se sprašujem kako bom hodila naprej. Ravno pride Franz in sestopava skupaj. Klepetava, priznava, da včeraj je bilo preveč - mene boli stopalo, njega hrbet in ramena. Ker greva skupaj, ne popuščava na tempu, si dajeva korajžo, na koncu je Franz povedal, da če bi bil sam, bi se kje ustavil in bog ve kdaj bi prišel do dol... Med debato malo pozabiš, da te že vse moti. Franz je prišel na Camino, ker je ravno zaključil študij v neki business šoli, ne ve pa kaj bi počel, kje bi delal, pravzaprav, ne ve, zakaj je študiral, vse skupaj ga prav posebej ne zanima. Je rekel, upam, da do Santiaga bom ugotovil, kaj naj sam s seboj dalje... Vidim, da ima res velik nahrbtnik, prizna, da nosi na hrbtu vsaj 16 kg. Ni čudno, da ga vse boli. Upa, da v Pamploni bo lahko poslal kaj domov ali v Santiago. Obute ima težke visoke gojzarje, v rucaku ima superge, pa tudi zimsko bundo, pa več parov kavbojk in debel pulover... Skratka ful preveč stvari. Med debato sestavimo skoraj seznam, kar ne bo rabil...

Med klepetom sva kar hitro prišla do Zubiri. V mesto (majhno naselje) prideš po srednjeveškem mostu čez reko Argo, ki jo bom prečila še veliko krat na poti. Tak most stoji tu že stoletja, res so mi všeč, imajo svoj čar in lepoto.

Alberue Rio Arga Ibaia je v stavbi tik ob reki - tista kamnita stavba z okni takoj za mostom na sliki spodaj. Albergier je zelo prijazen in simpatičen, ko ugotovi, da sem se najavila, me hitro poštemplja, vse pokaže, se zmeniva, da ko se namestim, bo razložil, kje je market, saj obrokov tu ne dela. Ima pa odlično opremljeno kuhinjo, tako da danes je na planu samostojna kuha. Albergue je zelo prijeten, v spalnici smo samo 4, jaz, Ida iz Norveške in oba angleža (zdaj me že jezi, da se ne morem spomniti imen...). V sosednji sobi sta Carrie in Brett ter Tatiana in Felipe. Tudi Tatiana se je skoraj celotno pot danes pritoževala, kako jo vse boli od včeraj, ima tudi neverjetno velike žulje, zalepljeno ima skoraj celotno stopalo. Tudi Katarina je nekje tu in Franz. Pozneje v kuhinji srečam še par iz Malezije, ki sem jih srečala prvi dan. On ima ves čas profesionalni fotoaparat pri sebi, pozneje ga začnem spremljati na Instagramu, je res dober fotograf, čudoviti posnetki. Insta je dober tudi zato, da končno razumem in zapomnim njegovo ime - Goh. Ona je See Yen. Azijska imena so za nas res komlpicirana.

Ne vidim italijanov, mogoče so šli naprej ali so našli drugo prenočišče.

V albergue je kopalnica, taka, kot bi jo imeli doma, kuhinja skoraj še boljša. Pogradi so kvalitetni, tako da albergue zelo lajkam. Pozneje lastnik me skoraj za roko odpelje do mini marketa, ki je sicer v ulici za vogalom, a je vhod tako neopazen, da bi lahko res šla mimo. Izbira ni pretirana, a vseeno nakupim dovolj za današnjo večerjo, zajtrk zjutraj in celo nekaj malega za na pot jutri. Odprt bar v malih vasicah na poti je še vedno bolj sreča kot pravilo.

Še pred sončnim zahodom grem ven, toliko da pogledam malo okolico in fotografiram ta prelep most z vseh strani. Most se imenuje Ponte Rabia. Zgodovina pravi, da nekoč je veljalo, če bolna steklino žival trikrat obide okrog sredinskega stebra mostu, se bo bolezni ozdravila. Prav gotovo poleg mostu, ravno ob vhodu v kraj nekoč je bil leprozarij za romarje. So jih vedno gradili pred vhodom v mesto.

Sicer Zubiri ima 400 prebivalcev, 2 ulici vzporedno in ena počez. Nisem niti šla do trga v kraju, cerkev se vidi že od albergue... Nisem niti pogledala, če je v kraju kaka obratujoče gostilna. Mogoče je, a želela sem si kar se da spočiti nogo, da bom jutri lahko hodila.