Camino Frances. Dan 3. Zubiri - Villava.

Oblačno, 9°C / 17°C

Tretji dan na poti začnem v albergue Rio Arga Ibaia tik ob reki v naselju Zubiri. V sobi skoraj se sliši žuborenje reke, taka tišina je okrog. Kraj je prelep. Ob sedmih ali malo prej se začnemo vsi zbujati in vstajati.

Drugi dan in kako sem prišla do Zubiri sem opisala tukaj. 

Današnja etapa po planu in po vseh načrtih vodi v Pamplono, veliko in zelo znano špansko mesto. Mene tako boli in skrbi boleče stopalo, da razmišljam, da jutri v Pamploni naredim prost dan za počitek. Ali morda se ustavim v enem od dveh prenočišč nekaj kilometrov pred mestom. Bom videla, kako bo na poti.

Pot iz Zubiri gre po pobočju hriba nad zelo veliko magnezijevo tovarno. Današnja pot se bo včasih malo vzpenjala, včasih spuščala, brez posebnih klancev. Večinoma hodimo v naravi, skozi manjše gozdove, med polji in predvsem preko gričev. Pot začnem takoj za malezijskim parom. 

Na poti danes bo par manjših naselij, zato upam, da bom popravila skromen zajtrk v prenočišču.

Vsake toliko se spomnim, da hodim po baskovski pokrajini, nikjer pa ne uspem uporabiti edine besede, ki jo v baskovščini poznam - Eskerik Asko, hvala lepa. Nikjer ni ljudi.

Nekaj več kot uro hoje in sem že pri Larrasoanji, naselju z eno glavno ulico. Označeno, da tukaj živi 200 prebivalcev in da premorejo 2 gostilni poleg cerkvi in številnih novembra zaprtih prenočišč. Na vhodu v mesto je zelo lep most XIV stoletja. Reka je, kaj pa drugega, Argo. 

Edino ulico, ki le ni tako kratka, verjetno kakih 500-700 metrov, prehodim prav do konca, ampak gostilna je zaprta... Kaka žalost. Gremo dalje. 

Pot je zelo lepa, tudi enostavna. Še eno naselje brez odprtega bara, Akerreta. Stara baskovska vila na hribu kraljuje nad pokrajino in je videti zelo lepo. Bolj kot na slikah.

Akerreta center ;):

Do tu že spet čutim, kako boli stopalo, vsak korak je boleč. Poskušam stopati na prste, pa na pete, pa postrani, nič zares ne pomaga. Pogosto se ustavljam, grem počasi in razmišljam, da se bom ustavila v prvem odprtem prenočišču na poti. Jutri pa bom šla le še do Pamplone, da se noga spočije. 

Zelo lepa pot ob vznožju hriba:

V vasici Irotz bar je zaprt, imajo pa delujoč avtomat s pijačo in nekaj prigrizki. Naredim pavzo kar na klopi pred cerkvijo. Recimo, da je bilo tu kosilo. V vasici nikjer ni nikogar, samo romarji. 

Počasi nadaljujem. Kljub majhnim višinskim razlikam in poti pretežno v bližini ceste, ki gre v bližnjo Pamplono, Camino vodi iz hriba na hrib z zelo malo asfalta. Običajno to imam raje, a danes tako trpim ob hoji, da bi raje videla gladek asfalt. 

Se dvignem na naslednji hrib. Dokler počivam in občudujem razgled, za mano komaj pride Tatiana. Šepa kar na obe nogi.Tatiana tudi danes trpi z žulji in nasploh komaj premika noge, ima grozen muskulfiber. Felipe, ni kaj, hodi zraven. En čas hodimo skupaj in se sprašujemo, kako bomo prišli do Pamplone. Povem, da najbrž se bom ustavila že prej, če bo kaj odprtega. Naporen prvi dan se še vedno pozna skoraj pri vsakemu od nas.  

Danes je oblačno, nekoliko bolj hladno kot včeraj, ampak suho. Za jutri napovedujejo dež, tako se tolažim, da je lih prav, da bom naredila kratko etapo in izkoristila rezervni dan. 

Lepa pot v hribih:

Arleta, mala vasica tik pred predmestji Pamplone:

Sem že čisto blizu Pamplone, mesto je veliko 200 tisoč ljudi, predmestja segajo precej daleč. Pot skozi mesto se razvleče na 10 km. Vhod v mesto je možno "izboljšati", če greš po alternativni poti ob reki. Jaz grem strogo po označeni poti. Je najkrajša, ima možnost dveh prenočišč še pred mestom. In, ja, v mestu so asfaltirane ulice.

S hribov v mesto stopim pri mostu in albergue Trinidad de Arre. Zelo lep kraj, čudivit sredneveški most Puente de Arre. 

Stavba ob mostu je samostan in cerkev Sv Trojice. V samostanu so tudi prenočišča za romarje na poti. Pokukam, a je še prezgodaj, albergue je še zaprt. Odtisnem zelo lepo štampiljko, malce se odpočijem. In se odločim, da grem dalje, do cca kilometer oddaljenega municipanega albergue v Villavi, že v  predmestju Pamplone. Tukaj bi morala čakati še vsaj 3 ure, da se albergue odpre, v bližini ne vidim niti gostilne, niti trgovine, pomislim - v samostanih je vedno tako mrzlo... Grem dalje. 

Pozneje izvem, da sta se tukaj ustavila malezijca in sta bila zelo zadovoljna. 

Od samostana dalje smo že praktično v mestu, pot hitro zapelje na glavno peš ulico s trgovinami in lokali. Predmestje je živahno. V pekarni takoj kupim nekaj za pod zob, si pa obetam kavo in prigrizek že v albergue. Albergue v Villavi je kakih 150 m vstran od glavne ulice. Že ko bi skoraj zavila, malo naprej po ulici vidim utripajoč zeleni križ lekarne. Prišepam do tja, kupim mazilo za vnete sklepe ali kaj pa vem... V polomljeni španščini povem, da boli stopalo, infiamacion. Farmacevtka, najbrž vajena romarjev, mi pomoli Voltadol gel. V redu, bomo mazali... 

Ko se vračam v albergue, na glavni ulici lih srečam Ido in takoj za njo še Tatiano in Felipeja. Povem, da se bom tu ustavila in jutri nadaljevala le do Pamplone. Se poslovimo, oni gredo že danes do Pamplone, čeprav Tatiana tudi trpi ob vsakem koraku. Mi je žal, da bom izgubila svojo družbo, lih smo se spoznali... 

Municipalni albergue v Villavi je tik ob reki, zelo je velik, notri je zelo toplo, kako sem vesela. V albergue sem sama z mlado receptorko. Seveda, vsi nadaljujejo pot do Pamplone. Receptorka najprej pove, da v ceno spanja je vključen tudi zajtrk, a okrog 6. ure popoldan mi pove, da žal, zajtrka jutri ne bo. Razlaga, da mi ga ni dodano računala, je pač vključen v ceno, se pa je nekaj zalomilo in pač ne bo. Ha, kaj naj naredim, ne bom se izselila. V redu, rečem. Tudi večerje nimam. Najbrž se jim ne splača ne ljubi delati zajtrka za 1 osebo. Takoj poleg albergue je bar, na reklami piše, da ponujajo neke pice... Stopim notri, žal, ne, samo pijača. Četudi se mi ne ljubi hoditi okrog, se nazaj obujem in oblečem in grem do glavne ulice. Nek fastfood je zelo blizu, pripravijo mi pečenega piščanca in veliko solato. Super je. Vseeno se sprehodim še do supermarketa, kupim zajtrk za jutri pa nekaj prigrizkov za tolažbo. 

Sama sem v celotnem albergue, čuden občutek, me spomni na Angleško pot, ki sem jo hodila januarja 5 let nazaj. Cel popoldan mažem in masiram stopalo, drugače pa počivam in berem knjigo. Ko se že spravim spati, zaslišim korake pred sobo, nekdo stopi noter - nek moški, si rečeva samo "Hola!". Ura je 22h. Jaz sem že v postelji, on se tudi takoj uleže nekje na drugem koncu sobe... Ne vem, če sem vesela, da nisem čisto sama, njega sploh nisem uspela spoznati, da dobiš vsak malo občutek o osebi... A spiva celo noč vsak na svojem koncu. Se zbudim in odidem, še preden se on zbudi.

Danes sem prehodila 19 km v 6 urah.

Nadaljevanje: Dan 4. Villava - Pamplona