Camino Frances. Dan 4: Villava - Pamplona.

Dež 13°C / Oblačno 17°C 

Na koncu tretjega dneva poti  po Francoski poti pristanem v Villavi, namesto v Pamploni. Jutro v skoraj praznem municipalnem albergue. Možakarja, ki je prenočil z mano v sobi, niti nisem dobro videla. On je prišel, ko sem jaz že skoraj spala, jaz sem odšla, ko je bil on še v postelji. 

Pamplona, Puente de Magdalena

Pripravim si enostaven zajtrk - kava, biškote, banana. Skoraj nehote zapustim albergue - danes grem samo do centra Pamplone, vsega 5 km, nič se mi ne mudi, zunaj pa dežuje. Nič groznega, rahlo rosi, toliko, da vseeno potegnem ven pelerino in se odpravim. Stopalo je zjutraj spočito in hodim skoraj brez težav, čutim, da ni še v redu, ne trpim pa več ob vsakem koraku. Presodim, da dan počitka v Pamploni mi bo dobro del, da bom lahko jutri normalno nadaljevala pot.

Kljub temu, da grem počasi, v centru sem zelo hitro. Od vedno romarji vstopajo v mesto po srednjeveškem mostu Puente de Magdalena. Prelep je še v tem vremenu. 

Reka je, kaj pa drugega, - Rio Arga. 

Pred mostom je samostan hčera Sv. Jožefa. Sicer pa ob reki je prijeten park.

Od tu prav kmalu pridem do mogočnega mestnega obzidja. Celo v več vrstah. Sobotno jutro je, ljudje se zbujajo in ob  reki in pri obzidju srečujem veliko tekačev in tistih, ki so jih psi peljali na jutranji sprehod. Rahel dež jih sploh ne moti.

Vstop v mesto je skoti Portal de Francia - Francoska Vrata. Tukaj dež poneha, slečem pelerino in v mesto vstopam "kulturno" oblečena.

Čim stopiš skoti vrata v center mesta, se znajdeš na ulici Calle de Carmen, to je tista ulica, po kateri prihajajo vsi romarji v mesto. Takoj na prvih 100 metrih imam v vidu 2 prenočišča, 2 albergue - Casa Ibarrola in Irunako Aterpea. Oba sta na voljo na Booking.com, oba približno enako opremljena - pogradi, vsak v svoji "kabini", imaš zaveso za nekaj zasebnosti. Nič nisem rezervirala v prepričanju, da itak bom prva na vrsti... Prvi albergue je še čisto zaprt, na vratih je oznaka, da prijava po 12. uri. Stopim do drugega, skozi okno vidim notri družbo deklet v skupnem prostoru. Vrata so zaklenjena na kodo, a ena mi odpre vrata in pojasni, da so tu nastanjeni za več dni, receptorja zdaj še ni, naj ga pokličem, one me ne smejo spustiti noter. Mi najde telefonsko receptorja, ta mi pove, da pride ob 12h, takrat je prijava in da me bo imel v vidu in mi držal posteljo. 

Ura niti ne še 10, ne želim prav veliko hoditi, da ne obremenjujem nogo, a Pamplona je zanimivo mesto in vsaj malo ga želim videti. Na srečo, dežja ni več. Zavijem v prvo ulico, na koncu ulice se vidi zvonik katedrale. 

Gotska katedrala Santa Maria la Real iz 15. stoletja. 

Za romarje s credencialom ponujajo popust na vstopnico za ogled notranjosti katedrale. Jaz pridem ravno v času sobotne maše, tako vstop je prost, katedrala je skoraj prazna, notri v prvih klopeh je komaj 10 ljudi. Se usedem zadaj. Da jih ne motim in da se malo spočijem. Čeprav za mano je kratka pot, a sem že 2 uri na nogah, dež mi ni pustil, da bi se kje usedla in pustila nogo počivati. V katedrali je presenetljivo toplo, se ogledujem in poslušam, kako poje zbor... Nisem religiozna, a ta zbor je naredil tako prijetno vzdušje, me prevzame občutek umirjenosti in skladnosti s trenutkom. Z užitkom jih poslušam, dolgo pojejo, vsaj pol ure... Potem nadaljujejo z mašo. Ko začnejo deliti hostijo, se odpravim ven. Bilo je lepo.

Zunaj se je skoraj razjasnilo, med oblaki se vidi modrina neba.

Izkoristim lepo vreme in spočitost, grem malo okrog pogledati mesto. Za katedralo je izhod k obzidju, z obzidja so res lepi razgledi na okolico. Tu ob obzidju se je tudi rad sprehajal Ernst Hemingway. Na načrtih Pamplone se da najti označeno njegovo priljubljeno pot - Paseo Hemingway. 

Se sprehodim skozi mestne ulice, zdaj so že bolj živahne. Grem po ulicah, kjer julija se odvija tek pred biki, festival San Fermin. Festival je zelo znan, privabi številne obiskovalce, vsekakor romarjem na poti 25.julija bo težko dobiti prenočišče v Pamploni. No, novembra ulice ne zgledajo prav posebno, le fasade so potolčene, pa v vsaki drugi stavbi je trgovina s simboliko San Fermina.

Pot nadaljujem le še do Bikovske Arene, Plaza de Toros, tu se tek bikov začne in konča. S strani centra se arena skriva za drevesi, okrog ali noter pa nisem šla.

Od tu se znajdem na zelo veliki in lepi Plaza del Castillo. Na trgu je polno barov in restavracij in v enem se ustavim na kavo in croissant. Všeč mi je, kako Španci servirajo rogljiček - ga prerežejo na pol, kot za sendvič, malo popečejo v tosterju in postrežejo z maslom in marmelado posebej, da si mažeš po okusu. 

Se vrnem do razglednih točk ob obzidju, vedno lepše vreme izkoristim, da posušim mokro pelerino. 

Hribi v daljavi so pravzaprav moja pot za jutri, jutri jih moram nekje prečkati. Sem vesela, da nisem šla čez hribe danes, ko je zjutraj deževalo. Napoved za jutri je suha. 

Okrog poldan se vrnem do albergue, dobrih 20 minut čakam receptorja, vmes ga še pokličem, če se nisva razumela. Se opraviči in me pride prijaviti. Albergue je res dober, za zaveso imam dovolj zasebnosti, da spet mažem in masiram stopalo. Solidno opremljena kuhinja, zadostna kopalnica, od receptorja si sposodim fen, ki ni samo po sebi umeven v prenočiščih na Camino.

V času kosila se spet odpravim ven. Prenočišče je čisto v centru, tudi sam center je zelo kompakten, vse je blizu. Še malo se sprehajam po mestu, bi mi bilo žal, da ga ne bi videla, že če sem tukaj. V eni od številnih restavracij se ustavim na kosilo. Lokali so nabiti polni, tudi mesto je res polno ljudi. Sobota. V restavraciji me vprašajo, če sem res sama, potem prikimajo - ja, za eno osebo mesto bomo našli. Restavracija je tudi polna... Pozneje se ustavim v marketu, si kupim nekaj hrane za zvečer in za jutri. Jutri je nedelja in pa grem preko hribov, kjer gotovo ne bo gostiln... Vsak dan moraš malo misliti na jutri, ker ni rečeno, da bo zajtrk ali kosilo. 

Zvečer še enkrat grem ven, ne toliko zaradi večerje, kot zato, da začutim utrip mesta. V albergue, kljub temu, da smo v centru, je tišina. Čim stopiš skozi vrata na ulico, te udari šum od množice ljudi, klepet, glasba v ozadju... Ulica je polna ljudi, ne samo lokali so polni, temveč tudi ulice in trgi pred lokali so polni mladih in manj mladih s pijačo v rokah in s karton krožniki s pintxosi... Mesto živi. Ker živim v malem in mirnem mestecu, tega skoraj nisem vajena, pri špancih pa je to še posebej izrazito - zvečer se hodi ven in se druži. 

En čas se sprehajam, mi je skoraj žal, da sem tu sama, lepo bi bilo imeti kompanijo in se družiti zunaj. Sem pa vesela, da sem danes veliko počivala in upam, da bom jutri lahko hodila brez bolečin.

Preden grem spati, v prenočišču pozdravim dve francoski upokojenki, ki prekladata prtljago v nahrbtnikih. Jutri pričneta hoditi Camino.
 

Danes sem naredila 5 km po poti Camino. In najmanj še toliko po mestu.

Nadaljevanje: Dan 5. Pamplona - Punete la Reina