Camino Frances. Dan 16: Castrojeriz - Itero de la Vega

 Sončno, -3°C / +6°C

Albergue v Castrojerizu je bil res prijeten. Ker je danes pred mano kratka razdalja, prenočišče zapuščam med zadnjimi. Zunaj za hribi že kuka sonce. Ravno ko pridejo oskrbniki prenočišča, se odpravim ven. Vsi so že šli, za mano ostaja samo še Sara, mlada španka, ki je včeraj prehodila kar 2 etapi - 40 km in danes jih ima v planu 28 km... Dobra je.

Castrojeriz

Šele ko stopim ven, se zavem, kako mrzlo je zunaj. Telefon kaže -3°C, ulica se kar svetlika, tlakovci so čisto pomrznjeni. Sem se že navadila, da zjutraj se moraš obleči v polno opremo, čisto vse, kar imaš - kapo, rokavice, puhovko... Pozneje, ko se dvigne sonce in ko se od hoje segreješ, se postopoma slačiš. A ne veliko. 

Cerkev San Juan:

Zapustim mesto ob hribčku, brez da bi koga srečala, in odidem preko dolge doline v meglice. Polje je skoraj srebrno od inja.

Pogled nazaj na Castrojeriz. Ostanki trdnjave na vrhu hriba se še skrivajo v nizkem oblaku, ujamem nekaj sončnih žarkov ravno pod oblakom. 

Pogled naprej, k hribu pred mano. Danes prečkam hrib Alto de Mostrelares, se povzpnem na višino 900 mnv. Ker celotna meseta in ta dolina ležijo nekje na višini med  700 in 800 metrov nad morjem, vzpona pravzaprav ne bo veliko. Se pa veselim hriba in prihajajočega sonca. Zjutraj lepo hodim, me še nič ne muči. Se tudi tolažim, da kratko etapo danes tako ali bom prehodila, lahko sem čisto počasna in uživam v naravi.

Še pogled nazaj, na mesto. Sonce se dviga:

Vse je ledeno:

Dolina se spušča k reki, tam se zadržujejo meglice. Tudi sonce se še ne prebije skozi. Pravzaprav zadnja leta sem začela uživati v megli, vse je kot začarano in je zelo lepo... Haha, res pa, da nič ne vidiš, kaj je naprej...

Pot čez polje, ki je verjetno po dežju kar močvirje, je nekdanja rimska cesta, vodi vse do manjše reke. Čez reko je simpatičen rimski most. 

Širši del struge prečkam po modernem lesenem mostu. Nad reko se dvigajo meglice. Mrzlo je, a je zelo zelo lepo. 

Takoj za reko se začne vzpon na hrib. Pot ni zahtevna in ne preveč strma. Prav kmalu se znajdem nad meglo in vidim tudi hribe v daljavi - za mano. Se dela čudovito lep dan... 

Pogled nazaj na pot za mano:

Postopoma se vzpenjam na vzpetino. Zgoraj je čisto ploska in je kar velika, kot bi gori odrezali špico. 

Razgledi:

Ko pridem do vrha, za seboj zagledam Saro, me je dohitela. Se pofotkamo in si izmenjamo wow od razgledov.

Prihaja Sara:

Si vzameva nekaj minut za počitek po vzponu in za občudovanje panorame. Poleg je zelo priročen nadstrešek s klopjo za počitek, v grdem vremenu nudi zaščito pred dežjem in vetrom. Sem pa vesela, da sem tu v tako lepem vremenu. 

Skupaj s Saro prečkava vzpetino do sestopa na drugi strani. Sara hiti, ima danes še dolgo pot pred seboj, jaz pa ostanem še malo na robu in občudujem neskončna polja spodaj pred mano. Se poslovimo s Saro, najbrž se več ne bova srečale. Čeprav na Camino se marsikaj lahko dogaja in te lahko kar preseneti, ko niti ne pričakuješ. Danes vem, da najbrž "izgubljam" večino mojih sopotnikov, ker gredo naprej.

Sestop z vzpetine - kar 18% klanec. Spodaj je pot, ki jo bom še danes prehodila, vse tja v oblake.

Pogledi pred seboj:

Selfie?

Zelo hitro sem dol in grem kar med polji. Nikjer nikogar, sama sem in mi je tako lepo. Na trenutke kar na glas pripevam in res uživam. Tudi noge za zdaj še ne bolijo. Jih pa poskušam čuvati in res vsako uro trudim se vzeti vsaj 10 minut pavze in se usesti, da se stopala spočijejo. Hmmmm, prav veliko opcij za se usesti nimaš... Trava je ledena, polja so čisto blatna, tudi, če še vedno nekoliko pomrznjena... Sem se morala kar znajti.

Prečkam polje vse do oblakov. Dokler pridem tja, meglic ni več... Ta potka sredi polja je dolga približno 3 km. Kljub temu, da razen polja in vzpetine zadaj ni skoraj ničesar, bilo je zelo zelo lepo... Je pa to eden od izzivov mesete, ko moraš prehoditi dolge razdalje, ko nimaš ničesar, na kar bi se oko oprijelo... 

Na koncu polja me čaka počivališče, nekaj klopi, mizice. Zraven je cesta. Prečkala sem hrib in zdaj sem že skoraj v Palenciji, se bližam mojemu cilju dneva.

Pogled nazaj, v oblaku se skriva moj hrib, ki sem ga prečkala.

Pot pod noge. 

Dokler pridem do prve stavbe danes je za mano že kakih 10 km in že čutim, da sem se prav odločila, da naredim danes kratko etapo. Noge me že spet bolijo, stopala so spet čisto boleča, se vname nek sklep ali kaj pa vem... Na stopnicah cerkvi San Nikolas si (spet) privoščim počitek. 

Nekdanja cerkev iz 13. stoletja v poletnem času nudi bolj špartansko prenočišče. Nimajo niti elektrike, kaj šele wifija ali kakih modernih naprav. Imajo pa tuš, postelje in pripravljajo skupinsko večerjo. Vse skupaj vodi neka italijanska religiozna bratovščina. Tisti, ki so tu uspeli prenočiti, puščajo zelo pozitivni vtisi...

Od cerkvi se že vidi velik most preko reke Pisuerga. Reka je naravna meja med Castillo in Leonom, prihajam v Palensijo. Grem malce s poti, da lahko pridem do reke, želim videti most. Bregovi reke so kar zaraščeni z grmovjem in travo, težko najdem neko točko, kjer se kolikor toliko v redu vidi most. Ampak za slikco bo. Se vrnem k mostu. 

Dokler pridem na most (cerkev, kjer sem bila malo prej, se še vidi za mano), me že spet bolijo stopala, tako, da se komaj premikam. Si pomislim - saj sem prehodila mogoče 300 m. Na ograji mosta si oddahnem par minutk. Pred mano je še približno 2 km hoje. A kaj, ko trpim bolečine čisto vsak korak.

100 m za mostom je zgodovinska oznaka Palensije, poleg spomenika dve klopi. 

Se kar uležem, dvignem noge, uživam na toplem soncu, se sončim, tudi pojem malico. A predvsem - čakam, da se stopala spočijejo. Trikrat se ustavljam na razdalji manj kot  500 m! Tako je bilo tudi včeraj - zadnjih par kilometrov je bilo najhuje in sem komaj prišla do konca. Seveda, me skrbi tudi za naprej. A danes računam samo počivati ves popoldan, jutri pa tudi imam krajšo razdaljo. Grem do Fromiste ali Poblacion del Campo. Eno dnevno etapo razbijam na dva dela. Upam, da bo pomagalo. 

Poležavanje res pomaga in do mesteca, mojega cilja za danes, pridem že brez težav. 

Itero de la Vega je majhno naselje, skoraj vas. V maps.me najdem najkrajšo pot do mojega prenočišča, da ne bi kje krožila po naselju, tako ne pridem niti na glavni trg.

Mestece je čisto prazno, nikjer nobenega. Pomislim - če ne bi srečala Sare na vzpetini, ne bi videla čisto nikogar danes od začetka hoje in do novega prenočišča. Na poti ni bilo niti naselij, niti ljudi. 

Prenočišče v Itero de la Vega je pravzaprav privat hiša ene družine, sosednja vrata je mini market, ki ga vodi ta ista družina. Gospa me prijavi kar na blagajni marketa. Jo povprašam za večerjo, mi svetuje, da naj kar kupim nekaj v trgovini, ker v kraju je vse zaprto. Meni je prav, tako ali tako ne želim nikamor hoditi.

Prenočišče je veliko stanovanje v dveh nadstropjih. Spodaj je velika dnevna soba s kuhinjo. Lastnica zakuri peč na drva, kaj kmalu notri postane prijetno toplo. Spalnice so zgoraj, vse skupaj tu lahko prenoči 8 oseb. Zaenkrat sem sama, ampak čakamo še italijanko, ki jo je najavil Jorge. Tudi lastnica pravi, da mora še priti. In da najbrž bova samo medve, drugih najav nima. 

Elena, 30-letna italijanka, pride nekje okrog pete ure, ko je lastnico že skrbelo in ko sem se že čisto udomačila na kavču v dnevni sobi, ko sem že pojedla juho iz domačih zalog (v omarah je nekaj osnovnih zalog hrane, vse si lahko pripraviš) in spila čaj. Elena jih ima preko 30 km za seboj danes, jutri računa, da jih bo naredila še toliko. Hodi že od Saint Jean Pied de Porta in je že čisto v formi tudi za daljše razdalje. Zvečer si pripravljava vsaka svojo večerjo, klepetava, mi najavi, koga bom jutri srečala - več korejcev, s katerimi so hodili zadnji dni, ampak ona, Jorge in Sara so potegnili daljše etape te dni in zato naj pričakujem družbo korejcev. Se nasmeji - do zdaj so se korejci že čisto sprostili in komunicirajo z ostalimi. Res je, na Camino se vsi večinoma hitro povežemo, korejci se največkrat držijo nekoliko zase. 

Sem vesela, da bo vsaj kdo, da ne bom sama. 

Zgodaj greva spat, imava spalnico za dve osebi. Ostalih lastnica niti ni segrevala. Ona biva nekje drugje, tako z Eleno sva čisto same. 

Danes sem prehodila 12 km v 4 urah. Bil je najlepši dan na tem delu poti - zaradi pokrajine in vremena. 

Nadaljevanje: Itero de la Vega - Fromista, 16 km