Camino Frances. Dan 14: Burgos - Hornillos del Camino

Po dobrih dveh mesecih se vračam v Španijo in nadaljujem Camino po Francoski poti natančno od tam, kjer sem novembra zaključila - iz Burgosa. Začetek potopisa in zbirnik vseh postov o moji Francoski poti se najde TUKAJ. 

Drugi sklop poti iz Burgosa vse do 10 dni peš oddaljene Astroge tako hodim konec januarja in začetek februarja, ko je na Camino skoraj najmanj ljudi, manj jih je mogoče le v času božičnih praznikov. Tokrat priletim v Madrid, direktno iz letališča imam avtobus do Burgosa. Povezava je odlična, za oknom pa so že čisto španski razgledi.

Proti večeru sem že v Burgosu, nočitev v hostlu Mola! si rezerviram že vnaprej. Lahko bi šla v municipalni albergue, a tam sem prenočila zadnjo noč, preden sem šla domov. Želela sem videti, kako je v drugih prenočiščih. Pa še zajtrk so ponudili, na Camino pa tega ne zanemarjaš.

Se namestim v hostlu, res centralna lokacija, tudi supermarket je takoj poleg. Januarja ob šestih zvečer je že tema, vseeno grem ven v mesto, malo obuditi spomine in nabaviti malico za jutri za na pot.

Burgos:

Katedrala (zvečer že zaprta, res moraš zadeti urniki, pa še vstopnina se plača):

Roza obarvana mestna uprava na plaza Mayor:

Camino jutra se začnejo (vsaj zame in za veliko večino ostalih, ki so v tem času na poti) okrog 7h zjutraj. Dokaj skromen zajtrk in malo čez osmo uro zjutraj sem že zunaj. Konec januarja se dani ravno okrog 8h. Nek dan sem stopila ven petnajst do osmih še v čisti temi. V roku pol ure je bilo že svetlo. 

Današnje jutro je hladno in oblačno, napoved obljublja tudi dež. Zunaj je res surovo, telefon pokaže vsega 4 stopinje nad ničlo. Oblečem vse kar imam, tokrat s seboj imam puhovko namesto vetrovke, hodim pa v že preverjenih trail Salomon supergah. Od mraza računam se zaščiti z dobrimi in toplimi hribovskimi nogavicami.

Pri katedrali se vrnem na z rumenimi puščicami markirano pot. Hoja se začne. Zaenkrat ne dežuje. 

Izhod iz mesta kar dolgo traja, prečkam most čez reko Arlanzon. Pred seboj kakih 100 m vidim še nekoga, ki gre z velikim nahrbtnikom naprej. Pomislim - oh, lepo, nisem sama na poti. V hostlu namreč nisem opazila nikogar, ki bi šel Camino. Ravno tu nekje začne rositi. Dokler si oblačim pelerino, tisti z nahrbtnikom že odide naprej in ga ne ujamem. 

Mičkeno skrenem s poti in pogledam cerkev in samostan Hospital del Rey. Na dvorišče je vstop prost in celo zjutraj že odprt. Noter pa ne grem. Pred mano je vsaj 20 km poti. Še dobro, da je dež hitro ponehal in na nek način hitim, napoved kaže, da bo še deževalo.

Nekje za Burgosom opazim mojon z oznako, da je do Santiaga 501 km. Bilo bi lepo prehoditi vse naenkrat. Hoja "po kosih" ni praktična tudi iz vidika, ker vsakokrat rabiš prvih 3-4 dni, da padeš notri in da se telo navadi na obremenitve. 

Pot od Burgosa in vse do Astorge je pravzaprav je eno samo dolgo prečkanje mesete. Plato leži na višini nekje 800 m nadmorske višine, skoraj popolnoma plosko je, redki so hribčki. Klima je tukaj kontinentalno surova, poleti je vroče, pozimi je res mrzlo. Razdalje med kraji so dokaj dolge, pot ni razgibana. Velikokrat greš med neskončnimi polji in se oko nima na kaj osredotočiti.

Večkrat sem slišala, da tisti, ki hodijo celotno Francosko pot v kosu, del med Burgosom in Leonom preskočijo, se peljejo kar z avtobusom. Po mojem je res velika škoda. Meni je bila meseta neizmerno všeč, res je posebna in bi mi bilo žal jo izpustiti. 

Nekje na sredini današnje etape je naselje Tardajos z manj kot 1000 prebivalci. Že novembra sem ugotovila, da v krajih z več kot 1000 prebivalcev gotovo imajo odprt bar in mogoče kak market. Če pa je manj prebivalcev, šanse na odprt bar naglo padajo z zmanjšanjem števila ljudi. V Tardajosu na srečo opazim odprt bar, je kakih 50 m proč od poti Camino, ob prometni cesti, še dobro, da pred lokalom je stal možakar in kadil, tako se je videlo, da bar obratuje. Ravno, ko zagledam bar, prične dež.

V baru je prijetno toplo, kava in bocadillo so še vedno po špansko odlični. Dolgo se zadržujem v baru, nato pa nadaljujem pot. Dežuje. Se oblečem za dež. Vem, da noge bodo kmalu mokre, superge niso nepremočljive, vse ostalo imam dobro zaščiteno in me dež skoraj ne moti. 

Na izhodu iz Tardajosa srečam možakarja z velikanskim nahrbtnikom. Pod vso zaščito deluje še večji. 

Vse dokler dežuje, naslednji dve uri, hodiva skupaj. Anton iz Bilbao je. Nahrbtnik je res velik in tudi težek - kakih 16 kg. Anton namreč spi pogosto zunaj v šotoru, v prenočiščih spi nekako vsako tretjo noč. S seboj poleg šotora, prevleke nad šotorom in dobre spalke, nosi tudi plinski gorilnik in zalogo plinskih jeklenkic, s katerimi segreva šotor in tudi pripravlja hrano. Zanimiv možakar, klepetava celotno pot, pot v dežju je veliko bolj prijetna v dobri družbi in mineva hitreje. 

Narediva pavzo pod nadstreškom ob nekem polju. Na Camino ob poti večkrat najdeš nekakšna počivališča na prostem, klopi, mizice, včasih tudi streha. V dežju še kako pride prav, saj drugače se nimaš kje spočiti. Okrog so polja in vse je mokro.

Ob prijetnem klepetu (Anton pohvali mojo španščino, ves čas se pogovarjava po-špansko!) mine skoraj 2 uri. Ne srečava nikogar drugega. Anton pove, da približno istočasno hodi nek poročen španski par "matrimonio" in pa nekaj korejcev. En korejski par je kar na poročnem potovanju. Si oddahnem - vsaj nisem čisto sama na poti. Ko sem 6 let nazaj hodila Camino Ingles konec januarja, sem bila skoraj ves čas sama. 

Znajdeva se pred sestopom dol v nekakšno dolino, v daljavi se že vidi moj cilj dneva - naselje Hornillos del Camino. Anton ima namen podaljšati etapo še za kakih 8 km, danes bo spal v šotoru. Dež je ponehal. Na klancu se pofotkava in se toplo posloviva. Predvidevam, da se več ne srečava, jaz grem počasneje in delam krajše etape kot on. Sem vesela, da sva hodila v dežju skupaj.

Anton z ogromnim oranžnim nahrbtnikom gre naprej:

Pogled v dolino in na Hornillod del Camino v daljavi:

Do mesteca je še kakih 3-4 km. Sestopam v dolino. Skozi oblake se poskuša prebiti sonce. 

Zadnji kilometer, ko je mesto že blizu, začne zopet deževati in pošteno pihati. Po več kot 20 km hoje me že pošteno bolijo noge. Spet imam težave s stopali. Ta zadnji kilometer je bil zame res težek. Albergue je, kot nalašč, nekje čisto v sredini mesta, mi samo podaljšuje pot. Mesto ni tako zelo majhno, a deluje vse čisto prazno in zapuščeno. Pod nekim nadstreškom preverim, kje točno je prenočišče. Včeraj popoldan sem kar poklicala in se najavila, da pridem. Novembrska šola iz Belorada je obrodila sadove -- takrat je bil albergue izjemoma zaprt in sem morala hoditi še 2 uri, da sem našla kraj za nočitev. Tokrat čisto vsak dan sem poklicala v naslednje prenočišče in preverila, da so res odprti in se najavila, da pridem.

Hornillos del Camino:

Albergue se nahaja takoj poleg cerkvi San Roman. Na trgu pred cerkvijo je vodnjak Fuente del Gallo. 

Ravno pod arkadami cerkvi srečam še enkrat Antona - se je za trenutek ustavil v albergue, a nadaljuje pot. V tem dežju in vetru? - Ja, ne bo mi hudega, dela. Pove - sem sporočil v albergue, da si že blizu. In gre naprej. 

V albergue je že nekaj romarjev (sem vesela, da je še kdo!) - tisti poročeni španski par "matrimonio", oba sta stara čez 50 in zelo zgovorna. Sta dva francoza, eden gre iz Santiaga nazaj v Saint Jean Pied de Port. Gre pot nazaj. Še dva mlajša korejca, ki angleško znata za silo, znata pa reči cervesa po špansko. To je to. Sedem oseb nas je. Anton je šel naprej, bil bi osmi. 

Se družimo v veliki dnevni sobi, ker je tu prijetna peč na drva. V istem prostoru lastnica ima kuhinjo in pripravlja nam večerjo. Pove, da trenutno v kraju živi 6 ali 7 oseb, ostali so v glavnem v Burgosu. Poleti je tega več. Je tudi več romarjev. Njen albergue je edina obratujoča točka v kraju. Pa še cerkev je odprta ob posebnih prilikah. Sem vesela, da imamo poskrbljeno za večerjo. 

Kak dan pozneje sem se srečala z drugimi romarji, ki so povedali, da niso marali se ustavljati v albergue v Hornillosu, ravno zato, ker te lastnica na nek način "prisili" dokupiti večerjo in ne pusti uporabljati svojo kuhinjo. Vsem so različni stvari pomembne, meni je bilo super, da je za obrok poskrbljeno. Postregla nam je enolončnico in tradicionalne krvavice iz te regije, pa solato in sladico. Ni kot v nobel restavracijah, bilo je bolj po domače, preprosto, okusno in nasitno. Bil je lep večer, dolgo debatiramo v mešanici angleščine in španščine vsi skupaj.

Mokre superge in oprane nogavice sušim kar na toplem radiatorju, čez noč vsi pustimo svoje stvari kar ob peči. Ob poti tokrat sem opazila, da gretje je bilo vklopljeno čisto v vsakem prenočišču, kjer sem bila. Nekje je bilo bolj toplo, nekje manj, a povsod se je segrevalo. Zunaj je vsako jutro bil mraz. Novembra, kljub zunanjemu mrazu, gretja še niso imeli povsod vklopljeno in parkrat je bilo res hladno.

Popoldan skozi okno ujamem sončni žarek. Francoz hodi ves čas kaditi ven, vsakokrat vabi s seboj nekoga, da mu dela družbo. Nihče drugi ne kadi, a ko opazim sonce, grem ven - pogledati, kakšno je.  

V soncu trg in cerkev videti lepše... Se veselimo, ker za jutri je napoved veliko lepša.

Za prvi dan ni bilo popolno vreme, a ta dan naj bi bil najslabši od vseh prihajajočih. Bolečina v stopalu me spet skrbi. Vem, da več kot 20 km hoje prvi dni mi je že preveč. Sem našla nekaj sopotnikov in tega sem vesela, veliko pa jih ne rabim, tako da je odlično. Sem srečna, da sem spet tukaj, na poti Camino. 

Danes sem prehodila 23 km v 6,5 urah.

Nadaljevanje: Hornillos del Camino - Castrojeriz