My red map


visited 46 states (20.4%)
Buy Douwe's Machine Learning Book

nedelja, 4. december 2022

Ciper. Nikozija - eno mesto, dve državi

Ciper je že skoraj 50 let ločen na dva dela - "grški" del, Republiko Ciper, ki je član EU in je uradna država. In Severni Ciper, ki ga je zavzela Turčija v 70. letih. Zraven spada Nikozija, vse od takrat čez mesto poteka militarizirana meja kar čez center mesta. Tako je Nikozija še zadnja z mejo razdeljena evropska prestolnica. V času bivanja na Cipru en dan namenimo izletu v Nikozijo. 

Iz Larnake do Nikozije je vsega 46 km, večji del po hitri cesti oz. avtocesti. Smo že skoraj navajeni voziti po levem pasu. V manj kot uri smo v Nikoziji. Nikozija je največje mesto na Cipru, zato že vnaprej poiščemo parkirišče v centru na navigaciji, da ne krožimo po mestu. Pri obzidju v bližini Mestne hiše je označeno veliko parkirišče, pravzaprav več parkirišč. Na licu mesta se izkaže, da enem od parkirišč je lunapark, potrebovali smo 2 kroga okrog tega dela mesta, smo ugotovili, da smo na pravem kraju, le parkirati tu ne moremo. Tako v ozkih enosmernih ulicah moramo krožiti in iskati pristop na sosednja parkirišča. Sosednje parkirišče je le 200 m proč, je skoraj prazno in je brezplačno. Smo na grškem delu mesta in se od tu odpravimo peš v center.

Že vnaprej smo se odločili, da na turški del Cipra ne gremo z avtomobili, enostavno zato, ker imamo premalo časa. Sicer na več mejnih prehodih je to mogoče, moraš le dokupiti neko posebno zavarovanje za vozilo. Bomo pa prečkali mejo v mestu. Malce se sprašujemo, ali bodo lahko šli čez mejo tisti, k s seboj imajo samo osebno izkaznico in ne potni list, a se izkaže, da to sploh ni problem, čeprav teoretično zapuščaš Evropsko Unijo. 
Center mesta v bližini meje je peš cona, glavna je ulica Ledro, ki vodo direktno do mejnega prehoda Ledro. Je klasičen center mesta s peš ulico z lokali in trgovinami. Malo raziskujemo ta del mesta. 
Šola:
Zelo lep in prijeten trg pri cerkvi Phaneromeni:
Grške zastave samo poudarjajo, da smo na grškem delu. Stopimo tudi notri v cerkev, začuda je odprta, a notri ravno nekaj prenavljajo in večji del je je zaprt zaradi zidarskih odrov. Je pa cerkev zelo svetla in "pozitivna".
Je pa poleg cerkvi zelo prijeten lokalček s krasno teraso pod velikim drevesom in z noro prijaznimi in odštekanimi kelnaricami. Se ustavimo tu z izgovorom, da moramo tu spiti kavo, ker ne vemo, če na turški strani sprejemajo Evre (haha, na turški strani sprejemajo vse!):

Na trgu pred cerkvijo, barček je za nami:
Na ulico Ledro se vrnemo že v bližini mejnega prehoda in ga dejansko že vidimo na koncu ulice, je tista morda tenda pri zastavah:
V stranskih ulicah smo videli, kako je mesto dejansko razdeljeno in so fizično zaprti prehodi na drugo stran. Če gledam po zemljevidu v Googlu, se sredi mesta razteza ena "siva" cona, nikogaršnje območje, kjer stavbe propadajo, meja med dvema državama. Nikozija je prestolnica Cipra, Severna Nikozija je prestolnica Severnega Cipra, a priznava ga le Turčija. Uradno mednarodna skupnost šteje Ciper kot eno celotno državo, de facto pa je otok ločen ne samo z mejo, temveč fizično, na dva dela. 
Na meji se ravno naredi kolona, pred nami je prišla skupina, a se premika zelo hitro, poskenirajo čisto vsak dokument najprej na grški strani, nato je cca. 50 m nikogaršnjega območja, tabla nas opozori, da smo že v Turčiji, dokumenti nam poskenirajo še turški policisti in smo že na turškem ozemlju. Prehod čez mejo pa ni bil vedno enostaven, od leta 1974, ko so mesto dejansko ločili z mejo vse do leta 2003 (!) prehod meje ni bil mogoč!! Torej šele 20 zadnjih let je režim bolj sproščen. 
Čim stopimo v severni del Nikozija, se evropsko / grško mesto spremeni v turško. Sprememba je tako zelo očitna. Slaščičarne polne turških slaščic (se takoj zmenim za popust za celotno skupino ;)) in pa trgovine s turško robo. Tu se še naprej nadaljuje peš predel mesta. Celotna pritličja so dodeljena trgovinam, roba je izpostavljena neprekinjeno vzdolž cele ulice. Enako kot če bi bili kje v Turčiji.
Se sprehajajo peš po centru, razen številnih trgovin je res malo  (ali jih mi ne najdemo) za turista zanimivih točk. Prijeten trg:
Najbolj zanimiva točka je Buyük Han, trenutno kulturni center, nekdanji karavanseraj, star že skoraj 500 let, trgovinski center in prenočišče za trgovske popotnike, ki so lahko na potu po Cipru se tu ustavili, prodajali svojo robo, se tu odpočili in okrepčali. Zanimiva arhitektura, tipično turška (arabska, muslimanska) sedaj gosti res prijeten center s številnimi trgovinicami obrtnikov, delavnice, par restavracij. Zelo zelo luštno in je zelo blizu glavne peš ulice.
Nikozija je naseljena neprekinjeno že 4500 let, in je že več kot 1000 let prestolnica Cipra. Tu se križa vsa zgodovina otoka.


Razen Buyük Hana v severni Nikoziji je vredno pogledati mošejo Selimiye Camil. Mošeja prvotno je bila zgrajena kot cerkev Sv. Sofije, kasneje preurejena v mošejo kot mnogo cerkva na takih območjih. Trenutno je mošeja glavno versko središče Severnega Cipra. A ravno v času našega obiska je mošeja z vseh strani ograjena z zidarskimi odri. Zdi se, da dela tečejo povsod, kamor pridemo. S ceste mošeja je skoraj neopazna, se skriva med stavbami. Mogoče se da priti bližje, a se ne počutimo, da bi se prebijali mimo namrščenega vratarja ob ozkem prehodu do mošeje pri zidarskih ograjah. 
Le par ulic stran iz vrveža trgovinskih ulic centra je slika mesta zelo drugačna. Veliko stavb je zapuščenih in propadajočih. V času, ko se je mesto razdelilo na dva dela, se je veliko ljudi selilo na svoja "etnična" območja. Prav gotovo veliko vprašanj glede lastnine in nepremičnin je ostalo nerešenih oz. ljudje ne vlagajo sredstva v prenove na območju, na katrem ne živijo oz. nemara do katerega težje dostopajo. Zelo komplicirano. Tako sredi mesta, pravzaprav v centru je več sicer lepih a že razpadajočih ali zapuščenih stavb.


Pogled na minarete mošeje, vse se prenavlja:
Ven iz peš cone nakupovalnih ulic je bolj urejen del mesta, centralni trg je Sarayönu, srce Severne Nikozije. Za severno Nikozijo se nismo prav posebej pripravili glede ogleda turističnih znamenitosti in posebnih predelov mesta, zato se samo sprehajamo "za nosom" in prav gotovo izpustimo nekaj zanimivih točk. 
Ulice Severne Nikozije:
Zelo lepa vila, zdi se, da je privat, mogoče kak butični hotel:

Nekdanja katedrala, sedaj tudi spremenjena v mošejo. Zdi se nam, da lahko stopimo notri, gremo vse okrog stavbe, da poiščemo vhod in opazimo, da za nami hodi že nekaj 10 metrov neki možakar in mrko opazuje, kod se potikamo in kaj počnemo. Ob nekdanji katedrali sta še 2 moža, ki kadita in opazujeta, kam gremo. Dve ženski na sicer praznih ulicah se kar naenkrat počutimo neprijetno in se dosti hitro obrnemo nazaj proti živahnim ulicam polnih trgovin in slaščičarn.
Stara vladna stavba in trg:
Ko, da smo zares v Turčiji:

V živahni mestni vrvež se vrnemo spet nekje pri mošeji Selimiye, stopimo do pokrite tržnice. Trgovanje na mestnih ulicah pod odprtim nebom je bolj živahno, a tržnica deluje bolj pristno, tu so delavnice, galerije, male avtentične trgovinice in tudi veliko stojnic s sadjem zelenjavo in podobnimi zadevami, ki res spadajo na tržnico. 
Za velikimi okni in odprtimi vrati na zadnjo stran tržnice vidimo zaprto mejo, ograje in bodečo žico povrh. Te hitro spomni na dva dela mesta. 

Tržnica in potem trgovine nas, seveda, premamijo, prodajalke (presenetljivo, je veliko tudi ženskih prodajalk, iz Turčije sem navajena, da so to skoraj vedno moški) ponujajo popuste. Ne moremo se upreti, nakupimo nekaj zadev, cene so dobre, kvaliteta je na nivoju. Pravzaprav je težava le izbira, ki jo je ogromno, se težko odločiš, kaj bi. Ogromno je robe znanih blagovnih znamk in modnih kreatorjev po 50-80% nižjih cenah. Ponaredki, ja, oz. oblačila zašita na najbrž ta istih fabrikah, kjer delajo originalne izdelke, le da so prodane na "levo". Sam se moraš odločiti, kaj ti pomeni originalna znamka, pogledati kvaliteto, model... Celotna Turčija se s tem ukvarja. 
No, dodam samo to, da sopotnica, ki je kupila trenirko priznane znamke, popolnoma enake kot dražje različice iz uradne trgovine, na izhodu iz mesta na mejnem prehodu je morala pokazati, kaj je kupila, jo je ustavil carinik in ji je rekel, da če se zaveda, da je kupila ponaredek in da praviloma bi ji ga moral odvzeti, saj vnos v EU je prepovedan. Sopotnica se je naredila neumno, češ, da ni vedela, da zadeva ni original in so jo spustili čez. Mogoče tudi zato, ker je imela samo 1 kos oblačil, ne pa cele vrečke. Nikogar ostalih izmed nas niso ustavljali, čeprav več nas je nosilo vrečke z nakupi. Brala sem tudi na popotniških blogih, da znajo biti grški cariniki pikolovski in komplicirati zaradi takih zadev, nekako ne marajo, da ljudje hodijo čez mejo.  

Skoraj še največ sem zapravila v slaščičarni tik ob mejnem prehodu za nakup turških slaščic. Obožujemo jih, neke vrste lokum, a ni tisti želatinast, ki ga dobiš v Bosni, prave okusne slaščice. Kupujemo jih v Istanbulu, pa v kaki res dobri turski trgovini kje po svetu. Zelo redko jih najdemo. Tako sem tukaj naredila kar solidno zalogo. Poleg mene tudi marsikdo od mojih sopotnikov. Natakar nam je dal dober popust pa še so nam častili kavo in nekaj slaščic za h kavi. Tudi lokacija je simbolna, smo se kar nekaj časa tu obirali, poskušali slaščice in spremljali vrvež mesta tik ob meji. 
Mejni prehod le par metrov za mizico lokala:

Slaščičarna:
Zapustimo turški del mesta in se vrnemo na grški del Nikozije. V bližini ulice Ledro je nebotičnik Shacolas Tower, na zgornjem nadstropju (12. nadstropij, nebotilnik je visok za razmere Nikozije, kjer so stavbe večinoma 2.-3.-4.nadstropne) katerega je manjši muzej in razgledna ploščad na celotno mesto. Seveda, gremo pogledati. 
Pogled na moderen predel južne Nikozije:
Pogled na pravoslavno cerkev Agios Antonios v grškem delu mesta:


In pa pogled na sever, na turški del in hribe za mestom. Za hribi je že morje, severna obala Cipra.
Se vidijo oblečene v zidarki oder minareti mošeje Selimiye:
Na pobočju hriba je zelo velika turška zastava oz. zastava Severnega Cipra. Ponoči je razsvetljena in se svetlika.
Iz stolpnice se odpravimo skozi zgodovinski predel mesta do obzidja in Paphoških vrat. Hodimo ves čas skoraj vzporedno z mejo, ki se celo vidi med stavbami, kako so zaprti prehodi z ograjami in bodečo žico. Fizično ne moreš na turški del mimo mejnih prehodov.
Katoliška verkev Svetega Križa že na "sivem" medmejnem območju, a se da do nje priti z grške strani, čeprav mimo ograj in barikad.
Tik ob cerkvi, nekdanja ulica na sedaj turški del mesta. Vse je zabarikadirano:
Policije ob meji ali kake vojske ali kontrole ob meji v mesu nismo nikjer videli, razen na samem mejnem prehodu Ledro. Je že vse tako zagrajeno, da ne moreš mimo, pa tudi najbrž ni potrebno, saj toliko spet ne komplicirajo.. 
Nekdanja stražarnica ob meji. 
Stara Nikozija je imela zelo mogočno obzidje iz časov beneške republike. Obzidje je imelo (in so še vedno dobro ohranjena) tri vrata. Mi smo prišli do Paphoških vrat, tu je bila cesta proti Paphosu. 
Na vrhu starinskega obzidja in mestnih vrat stojijo belo-modri sodi, ki ločijo mesto na dva dela, težki sodi so posptavljeni povsod, kjer je potrebno fizično zapreti ulico ali nek prehod na turško stran. Fizična ograja, sicer prav tu je brezpredmetna, ker se okoli Paphoških vrat da se sprehajati, mogoče je bila meja oz. obmejne ograje malo zamaknjene, tako lahko prideš do vrat in katoliške cerkvi. 

Stavba nekdanje obmejne stražarnice, se vidijo še UN-jeve oznake. Trenutno zapuščeno.
Obzidje nad nami že ima turške zastave:
Obzidje ob Paphoških mestnih vratih, grški del:
Na obzidje ne moreš niti splezati ali se po njemu spustiti, že spodaj je bodeča žica. Tu obzidje res služi svojemu starodavnemu namenu.
Znotraj mestnega obzidja ostaja zgodovinski del mesta, ven iz meja obzidja pa je moderna in mogoče celo lepša Nikozija. Prav v bližini lunaparka in parkirišča, kjer smo pustili vozila je glavni mestni trg Eleftheria (trg Svobode). Zelo lep moderen trg, poleg je Mestna hiša in le ulico proč je predsedniška palača, ki smo jo videli s strehe nebotičnika in pozneje iz vrtiljaka. Iz tega trga prideš na moderne in prestižne ulice Stasikratous in Makarios, v čisto drugačno Nikozijo.
Trg Eleftheria:



Rumeno obzidje na desni je ravno beneško obzidje, zelo lepo vpeto v ureditev trga in parka ob njem:
Pot do parkirišča leži preko lunaparka, se spomnimo otroških let in se zavrtimo na vrtiljaku :)

Z vrha imamo čudovit razgled na mesto ob že zahajajočem soncu:




Konec novembra, mi smo v kratkih rokavih, tu pa že vse spominja na božične praznike... To nam ne gre skupaj. 
Na povratku iz mesta očitno je prometna konica, se premikamo po polžje, dokler ne zapustimo mesta. Kmalu smo v Larnaki. Gremo na suvlaki-kebab v lokalni gostilnici v bližini hotela. Gostilna je na Tripadvisorju ocenjena med najboljšimi v Larnaki glede hitre hrane, tudi poceni je. 
Zvečer še proslavljamo rojstni dan sopotnika, pa malo obravnavamo kako smo se imeli. Naslednji dan se že vračamo domov.
Ciper je bil super, počutili smo se varno, razen mogoče momenta na praznih ulicah Severne Nikozije, cenovno je podobno kot pri nas, vreme pa je neprimerljivo boljše. Novembra je tu še skoraj poletje, oktobra pa je najbrž še najboljša sezona za na plažo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar