Kratek obisk Segovije. Na poti iz Burgosa v Madrid.

Sredi novembra zaključim prvi del poti po Francoski poti Camino de Santiago v Burgosu. Vse o moji poti se lahko prebere tukaj. Čas je za povratek domov. Let iz Madrida je šele jutri, tako današnji dan lahko izkoristim za potepanja po Španiji, zvečer pa le moram biti v Madridu, kjer sem že vnaprej rezervirala prenočišče. Na poti med Burgosom in Madridom zelo priročno se znajde Segovia, izjemno priljubljeno slikovito špansko mesto z bogato zgodovino. 

Iz centra Burgosa z mestnim avtobusom se vozim skoraj eno uro do postaje hitrih vlakov Rosa Manzana. Skoraj povsod po Evropi so železniške postaje v centru mesta, ali zelo blizu, zato tukaj me to preseneča. Nič kaj priročno. Do Madrida je kar nekaj vlakov vsak dan; takih, da bi šli spotoma še v Segovio pa ni veliko, zato lovim tistega ob 9h zjutraj. Vozovnic nisem kupovala vnaprej, se nisem želela "zavezati", da bi ostala fleksibilna na peš poti... Zato na postaji skoraj ne morem verjeti, ko na blagajni mi povedo, da vsak je polno zaseden in kart ni več. 

Povprašam blagajnika, kakšne so opcije, pa mi najde povezavo, sicer dvakrat dražjo, da uro pozneje se peljem v vlakom v Valladolid, tam imam eno uro za prestop na vlak do Segovije. Iz Segovije do Madrida pa gre vlak skoraj vsako uro. Saj lahko bi šla direktno v Madrid, a zdaj si že res želim v Segovijo, kjer še nisem bila. 

Tako kupim karte za vse 3 vožnje, da slučajno spet ne bi kje ostala.

Valladolid je eno tako povsem neturistično mesto, je pa to veliki križ železniških poti v Španiji. Mesto je srednje veliko, postaja vlaka je praktično v centru, zato prosto uro izkoristim za sprehod po trgu pred postajo in zajtrk v prijetnem lokalu. Valladolid je ostal v lepem spominu.

Na obisk Segovije nisem prav v nulo pripravljena, sploh nisem vedela, ali jo bom lahko res obiskala. Na maps.me imam označenih nekaj najbolj osnovnih točk, vem, da zgodovinski center ni prav velik, lih prav za površen ogled in nekaj ur v mestu. Že med vožnjo na vlaku pogledam, kje točno je železniška postaja v Segoviji, ker na vozovnici mi piše Segovia Giuomar. 

Ups, Segovia ima 2 železniške postaje. Ena je dokaj blizu centra, druga pa je čisto ven iz mesta. Guiomar je več kot 5 km ven iz mesta, sredi ničesar! Sem malo v šoku, kako sem se lahko tako zafrknila. Ker jutranja vožnja z vlaki se je zavlekla, v mestu bom vsega 4-5 ur, dodatni prevozi mi samo vzamejo čas. Kaj kmalu ugotovim, da od železniške do centra redno vozi avtobus. In itak sem že tukaj. 

Res je, avtobus št. 11 se ustavlja ravno pred izhodom iz železniške postaje, vozi vsakih 30 minut. 20 minut kasneje sem že v mestu, točno pri Akvaduktu, simbolu Segovie. 

Akvadukt v Segoviji prečka veliki trg in se skriva med hišami na gričih na obeh straneh. Konstrukcija je stara skoraj 2000 let, zgradili so jo še preden so območje zasedli rimljane. Akvadukt je bil dolg 17 km in je sedaj vpisan na seznam UNESCOve dediščine. 

Takoj za akvaduktom se začne mestna glavna peš ulica, nekoliko bolj moderna, z restavracijami in trgovinami. Za obisk zgodovinskega centra moraš desno v hrib. Po mestu bolj kot ne tavam, le poskušam držati smer proti katedrali in nato naprej na drugo stran griča, kjer leži mesto, do kraljevega dvorca.

Živahen center kot v mnogih španskih mestih in prijeten glavni trg. Lepo vreme me naredi povsem srečno, kljub temu, da je v senci hladno, na soncu so temperature prav poletne in se sprehajam kar v kratkih rokavih.

Katedrala Santa Maria je bila nazadnje zgrajena gotska stolnica v Španiji, kljub temu je stara več kot  500 let. 

Ko praktično prečkam center, ki v celoti leži na hribčku, pridem do še vedno lepo ohranjenega obzidja iz davnih časov. Nekoč na Iberskem polotoku so gradili mesta na gričih zaradi lažje obrambe. Tako na tej strani se prav vidi, da je mesto zgrajeno na strmi prepadni skali. V dolino vodijo številne stopnice.

Pogled na katedralo in mesto z obzidja:

Nekoliko naprej že vidim kraljevo palačo, Alcazar de Segovia.

Ob palači je lepo urejen park, kjer so kronali kastiljsko kraljico Isabello Katoliško. Vstop v park je prost (čeprav na vhodu so vrata, ki jih verjetno čez noč zaprejo). 

Razgled na okolico je čudovit:

Nekdanjo palačo je možno obiskati, sedaj je notri muzej. Nisem šla notri, mogoče je napaka, nisem imela prav veliko časa v mestu... Rezidenca je bila izjemno priljubljena pri številnih španskih kraljih. 900 let nazaj so o palači že pisali v nekih letopisih, obstajala je gotovo že prej in je okrašena v čudovitem mudejar slogu. 150 let nazaj je bil v palači velik požar, so pa jo lepo obnovili... 

Prava palača iz pravljice:

Pogled nazaj na mesto iz parka pri palači:

Se vrnem v mesto, raziskujem ulice. Veliko je turistov, novembra bi pričakovala manj, niti vikend ni. A lepo vreme vsekakor privablja veliko obiskovalcev. V času kosila restavracije so zelo polne. 

Pogled iz centra proti novejšemu predelu mesta:

Na centralni peš ulici si privoščim posedanje na terasi z razgledom na akvadukt ob kavi in churrosih. Ne moreš priti v Španijo in ne naročiti vsak enkrat churros!

Ko pride ura, se vrnem na avtobus in do železniške postaje. V Madridu je vse po pričakovanjih. Rezervirala sem si prenočišče v samem centru mesta. Poleg trga Sol in številnih gledališč in koncertnih dvoran. Me kar zamika, da bi obiskala kako predstavo. Ampak v kavbojkah in supergah ter športni majici se odločim, da ne sodim v nobel gledališča... Se sprehajam po večernem Madridu. Center je noro živahen. Trume ljudi, kot, da je nacionalni praznik. Pomislim - kako je lepo, da živim v majhnem mirnem mestu...

Na trgu Sol že postavljajo smreko, december je že blizu.

Ta del mesta že nekoliko poznam, v Madridu sem bila nekaj let nazaj, ko smo se prav tako vračali s Camino. Kljub vsemu v temi in gužvi skoraj zaidem. 

Center Madrida je izredno lep, tudi če nimaš posebnih planov. Jutri letalo domov imam šele zvečer, tako lahko prebijem dan v Madridu ali izkoristim še za kak dnevni izlet. V Španiji železniške in avtobusne povezave so res odlične. V mislih imam Toledo. Ali, če bi bilo res slabo vreme, cel dan se lahko zgubljam v muzeju Prado. En kolega, ki tečemo skupaj, se par tednov pozneje zgraža - kako si bila v Madridu in nisi šla v Prado? Tako pač je, redko kje obiskujem muzeje, če imam tako malo časa za obisk kraja. Raje vidim kraj in okolico. Muzeju moraš nameniti čas, ne sme se ti muditi, sicer jaz ne uživam. Je pa muzej odlična opcija za primer slabega vremena.

Tako jutri, preden letim domov, grem še obiskati Toledo.