Camino Frances. Dan 12: Espinosa del Camino - Atapuerca.

 Sončno, 4°C / 14°C

V zelo prijetnem albergue v mali vasici Espinosa del Camino se prebudimo v izredno mrzlo jutro. Okno spalnice je povsem zapotelo, kamin v jedilnici je že hladen. Jutranja rutina je že izdelana do avtomatizma, pospravim stvari v nahrbtnik, si skuham kavo, natočim vodo. Ko se odpravim na pot, zunaj je že svetlo.

Za Espinoso se začne rahel vzpon in celotno pot se ves čas oziram nazaj na čudovit sončen vzhod. Jutro je mrzlo,  a se takoj vidi, da bo čudovit sončen dan. Po dveh dneh megle se danes obeta sonce. Razpoloženje je 10/10!

Za naseljem srečam mojon z razdaljo do Santiago. Včeraj je bil mojon le 2 km nazaj na izhodu iz Villambiste. Vsega 2 km, a kakšna razlika v razpoloženju, se kar nasmehnem.

Preko griča v manj kot eni uri pot me pripelje v zadnje pred vzponom na goro naselje - Villafranca Montes de Oca. Pomislim, da če bi bila res kriza, do tu bi še lahko včeraj prišla. 

Ruševina s travo na strehi je ostanek samostana Monasterio de San Felix de Oca iz 9.stoletja, kjer je bil svoj čas Diego Pircelos, znan po temu, da je osnoval Burgos.

Na vhodu v naselje je odprt bar, menda ponujajo tudi prenočišča, tako bi bila še ta opcija. Po zelo mrzlem začetku poti se ustavim v baru na kavo. 

Američana sta že v baru. In kot je to že v navadi, dokler pijemo kavo in klepetamo, se v baru dobimo vsi, od tistih, ki smo spali v Espinosi - še Ida in Georgina, do vseh ostalih. Prišel je Phill, ki je spal zunaj v parku za Belorado. Pride Ria, za katero nas je še najbolj skrbelo. Pove, da ni šla naprej od Belorado, se je ustavila tam v relativno dragem hotelu. Pravi, da ji je žal, da ni imela mojega kontakta, saj bi sobo lahko delile. Se pokesa, da do tukaj se je pripeljala z avtobusom, da nadoknadi. Pove, da skupaj z njo v hotelu so bili še Tatiana in Felipe ter Joaqim. Pravi, da Tatiana spet ni dobro, ima čisto poškodovane noge in razmišlja, če morda mora prekiniti Camino. 

Dolgo debatiramo, kako je bil vsak od nas presenečen, da v Belorado nimaš prenočišča, kako lahko oddajo albergue nekomu xy in kako smo se vsi znašli... 

Kraj je zelo majhen tik pod vznožjem gore Montes de Oca. Še iz 9. stoletja je tu cerkev in zatočišča za romarje. 

V nekdanjem samostanu je sedaj urejen dober hotel, lastnik je nekdanji romar, zato vse je urejeno v duhu Camino. Ne vem pa, če je bil odprt v tem času.

Takoj za mestom se začne vzpon na hrib. Pot je lepa in široka, nekakšna makadamska cesta. Tu pa tam med drevesi je nekaj razgleda na pokrajino za nami, višje pa so samo drevesa. Gora je visoka 1120 mnv in pot gre skoraj čisto do vrha. Ker pa vasi pod hribom ležijo na nadmorski višini nekje 700 m, dejanskega vzpona spet ni toliko. Pot čez goro je razvlečena na 12 km, ko na poti ni prav ničesar. V srednjeveških časih tu je bila množica roparjev, ki so napadali romarje in so jih okradli... Mogoče zato Ria ne mara te gore, pravi, da je tu neprijetna energija.

Pot čez goro ves čas izgleda nekako tako - med drevesi. Zaradi lepega sončnega dneva gozd je lep. Nekaj časa hodimo z Rio skupaj, potem se ustavljamo enkrat jaz, enkrat ona, se prehitevamo in s tem vemo, da nismo na tej gori čisto same. Pa tudi naši sopotniki so nekje... Nekajkrat me prehitijo kolesarji. 

Na sredi gore na razpotju je postavljen spomenik v spomin žrtvam državljanske vojne, ki so bili tu množično umorjeni. Ria pravi, da jo kar srh spreletava, ko pomisli, koliko ljudem je bilo tu odvzeto življenje... Se strinjava, da je še dobro, da je sončen dan in nič ne deluje mračno. Če bi bilo megleno in temačno, res ne bi bilo prijetno... 

Po skoraj treh urah poti skozi gozd na gori se pot spusti v malo vasico San Juan de Ortega.

Čisto majhna vasica z vsega 20 prebivalci ponuja v času osnovne sezone zelo lušten albergue za romarje ter zelo velik samostan in cerkev.

Zaprt albergue:

San Juan se je ravnal na Santo Domingo, živel je nekoliko pozneje v 12. stoletju in prav tako je skrbel za urejanje romarske poti, gradnjo mostov, cerkva, prenočišč in bolnišnic v svoji regiji, ki v tistih časih ni bila prav nič peš potnikom prijazna. San Juan je bil tisti, ki je tu zasnoval avguštinski samostan, ki še dan danes ponuja špartansko namestitev za romarje, po maši pa še vedno se vsakemu postreže česnova juha. 

Trg pred (zaprtimi) cerkvijo in samostanom je zelo lep, vidim, da v rednih razmerah bi bila tukaj tudi gostilna. Po dolgi poti čez hrib nekaj časa tu počivam, se sončim in berem knjigo. Pozneje se mi pridruži kolesar Čakam Rio, a je dolgo ni, najbrž se je ustavila kje na gori. 

Za San Juan de Ortego pot se zopet vrne v gozd ter se ponovno nekoliko vzpenja. Ko gozd zapustimo in se prične sestop, pokrajina me še najbolj spominja na našo Slivnico - lepa odprta pot sredi travnika z redkimi posameznimi zelo starimi drevesi. Pokrajina je čudovito lepa in mi je žal, da pot tukaj je razmeroma kratka.

Na sestopu pod goro je naselje Ages in, če bi šlo vse po planu z nočitvijo v Belorado, tukaj bi bil konec današnje etape. 

Ages je eno tako podeželjsko naselje s čudnim vzdušjem, deluje skoraj cigansko. Na fotki je videti slikovito, a vidim ljudi se družiti pred nekaterimi hišami. Ne vem, ne znam pojasniti, ni dober občutek, način kako so gledali na mimoidoče... Se tu zopet srečamo z Rio in nekako smo veseli, da ne rabimo tu prenočiti. Mogoče pa delam kraju krivico in je vsega kriva Ria, ki tega dela ne mara... ;)

Atapuerca je samo 2,5 km naprej od Agesa. Želela sem obiskati Atapuerco tudi zato, ker je to mesto, kjer so našli najstarejši v Evropi dokazi bivanja človeka, stari kar 800 tisoč (!) let. Kraj je uvrščen na UNESCOv seznam in še pred naseljem je nekakšen kraj z različnimi kamnitimi skalami iz različnih obdobij. Vse je podpisano.  

Neposredno arheološko najdišče je nekaj kilometrov ven iz naselja, celo ga je možno obiskati, seveda je bolj priročno, če si z avtom. Ne vem, če je ravno zanimivo videti nekaj kamnov izkopanih iz glinastega terena, bolj pomembna in zanimiva je zgodba... Biti tukaj je pomenljivo, ker neskončno let nazaj so tukaj že živeli ljudje in pokrajina najbrž ni bila prav dosti drugačna... 

Drugače naselje je prav majhno, par ulic in regionalna cesta ter cerkev na vzpetini. 

Skoraj malo se lovim med hišami, da najdem rezerviran albergue, kot največkrat se izkaže, vse je v bližini cerkvi, tudi tokrat. Na zunaj albergue deluje kot mala vaška skoraj zapuščena hišica.

En del je recepcija in stanovanje lastnikov, drugi del je namenjen romarjem. Zelo prijazen lastnik pokaže, da v recepciji ima malo trgovinico, nekaj živil, da si lahko kaj pripraviš za večerjo ali zajtrk. Na vprašanje, ali je v kraju kaka odprta gostilna, pove, da ena je ob cesti in še ena je v hotelu tik pod cerkvijo, da pa nista nič posebnega. 

Notri prenočišče je prava lesena pravljica, zelo lepo z ljubeznijo do detajlov, izdelano do potankosti in z mislijo na potnika. Udobni leseni pogradi z zavesami, čudovito izdelane kopalnice, dnevna soba in kuhinja s pečjo na drva. Kuhinja je polno opremljena, na razpolago imamo čaj in kavo. In je res zelo lepo... Vsem, ki smo se zjutraj dobili v baru na kavi, sem povedala, da za danes sem že rezervirala hostel v Atapuerci, tako vsi en za drugim so rezervirali prenočišče tukaj še zase. Tako se tu znajdemo skoraj vsi, ki smo na poti, razen portugalcev. Poleg nas sta še 2 nam neznana moška, ki pa tudi nista posebej družabna.

Dolgo posedamo zunaj za mizo pred prenočiščem in lovimo zadnje sonce, s Brettom se zaklepetava o turizmu, potovanjih in kako vse to usklajevati s službo. Še pred sončnim zahodom grem do cerkvi. Ker cerkev je na vzpetini nad vasjo, si obetam razglede, a nič posebnega, samo polja. Okrog cerkvi urejajo okolico, za zdaj nič kaj lepo, polno gradbenega materiala... Z enim očesom vidim hotel in napis restavracija.

Američana se odpravita v kraj na večerjo, nato greva še medve z Rio. 

Stopiva v hotel (mala dvonadstropna hiša...), ugibava, če sploh obratuje, se vidi luč notri. V salonu poleg recepcije združene s šankom sta dva moška, gledata tekmo. Nič kaj prijazno naju ne pozdravita, na vprašanje, ali je odprto in ali se da kaj večerjati, odvrneta, da kuhinja ne dela, hotel je zaprt... In ko se bolj razgledamo, res se nama dozdeva, da sta pač doma. Hotel je njihov dom, najbrž sta lastnika ali kaj takega... 

Greva poiskati še ta drugo gostilno v kraju, komentiramo, da škoda, da nismo kaj nabavili v trgovinici v našem hostlu, zvečer recepcija in trgovinica sta že zaprti. Druga gostilna je ob glavni cesti, prazna, a na srečo odprta. V vitrini vidimo nekaj prigrizkov. Povprašamo možakarja za šankom, kaj bi lahko pojedli. Pove, da kuhinja ne dela, da je sam. Vidi naše razočarane obraze in pove, da če želimo, nam lahko speče zamrznjene pice. Kot da imamo kako drugo izbiro! Zamrznjeno pico sem že jedla v Los Arcosu. Seveda, to ni obrok, ki si ga želim v Španiji, ampak, ej, se pa naješ in sploh ni slabo.

Jeva pice, Ria spije nekaj kozarcev vina, za zjutraj si nabaviva par pakiranih maffinov za zajtrk. Ja, večer je čisto v redu...

Pozneje Brett in Carrie povesta, da sta lih tako jedla pice, samo se nismo srečali, ker smo hodili po vzporednih ulicah...

Zvečer v albergue si še kuhamo čaj in posedamo ob peči... Zelo luštno.

Danes sem prehodila 23 km v 7 urah.

Nadaljevanje: Dan 13. Atapuerca - Burgos