Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Camino Frances. Dan 10: Najera

Megleno, 10°C / 13°C

Deseti dan na poti, jutro v albergue El Peregrino, postrežejo nam odličen zajtrk, sveže pečena jajčka, kava, kruh in namazi... Na Camino je to pravo razkošje.

Najera

Ker albergue, kjer sem danes spala, se nahaja na samem začetku mesta, kak kilometer pred centrom, mesta včeraj sploh nisem videla. Bila je dolga etapa, albergue je bil prijeten z dobro kompanijo. Sploh nisem šla ven. Ampak Najera pravzaprav si zasluži vsaj površen ogled! Sem vedela, da bom mičkeno videla mesto, ker pot gre vedno čez center. Vsekakor, če bo kdo imel dovolj moči, zaradi ogleda mesta je fino priti do prenočišč v centru.

Najera je nekdanja prestolnica Navarre, nekje v 11.-12.stoletju se je tu odvijala burna zgodovina, vedno tesno povezana v Camino. V centru mesta je zelo velika cerkev Sv. Marije, v bližini je res velikanski samostan in kraljev pantheon. Samostana nikakor nisem mogla fotografirati. Ozke ulice nikakor niso dovolile zajeti vsaj dela teh stavb... Zdi se neverjetno, da je tako velika stavba, vredna papeških krajev, se nahaja v relativno majhnem kraju sredi Španije.

Zgodovinski center mesta je ujet med slikovito skalo iz rdečega kamna in reko Najerillo. Na vrhu skale so ostanki nekdanje trdnjave. Ker samostan in cerkev so zgrajeni takoj pod skalo, menda notri je neka jama, ki je del cerkvi. Skratka, mora biti zelo zanimivo in malce mi je žal, da nisem mestu namenila več pozornosti.

Jutro je hladno in megleno. Sem vesela, da ne ne dežuje. Pot iz mesta gre v rahlem vzponu preko skale, ki je nad mestom. Sredi vinogradov in polj je skoraj presenetljivo, da je tu takšna skala.

Pot iz mesta gre med vinogradi in kar dolgo hodim s tremi španci, predvidevam, da so na kakem dnevnem pohodu, jih nikoli še nisem srečala. Oni ves čas se pogovarjajo med seboj, se samo pozdravimo.

Pred mano je ploska ravnina, med polji in vinogradi. Zaradi goste megle se skoraj ne vidi, kam pot gre, zdi se, da pelje v nikamor. Poslušam podcaste in glasbo, včasih kar pojem zraven. Tik ob poti sproti pobiram grozdje, to je res tak dobrodošel bonus.

Kakih 6 km iz Najere pridem v mestece Azofra. Ga vidim kar daleč pred sabo. Mesto v megli se ni z ničemer vtisnilo v spomin, razen z odprtim barom, kjer dolgo pijem kavo in jem tortiljo. V baru je prav živahno, veliko je domačinov, tu se srečamo skoraj vsi, ki smo tu na poti. Prideta Tatiana in Felipe, pa Ida in Ria, anglež Phill se že odpravi naprej skupaj z azijsko gospo iz včerajšnjega albergue. Carrie in Bretta srečam ravno, ko bar zapuščam.

In je pot spet sredi polj v čisti megli. Kolikor je nezanimiv dan in brez razgledov, a razpoloženje je vseeno odlično...

Zemlja je skoraj rdeča, podobno kot v Istri.

Še vinogradi (zaradi grozdja sploh nisem lačna!):

Hodim v megli, običajno vidiš, kam gre pot, kakšne so razdalje, nekako imaš občutek, kako napreduješ. Danes ta občutek je izgubljen, sredi ničesar hodim v nikamor... Med Azofro in Ciruenjo, naslednjim naseljem na poti, je 8 km megle...

Razgledi:

Dohitim včerajšnjo azijko, ki pri 46 izgleda na 25. Ženska poleg nahrbtnika na ramenu nosi še veliko nakupovalno torbo od Liddla. Jo vprašam, če jo ta torba ne moti, le kaj ima za nositi notri. Pove, da tako ji je še najbolj komot, ker v nakupovalni torbi ima vse kar potrebuje na poti pri roki in ji ne rabi dajati nahrbtnika vsakokrat dol, ko rabi rokavice ali pijačo ali še kaj...

Dohitim še Felipe in Tatiano. Ona končno hodi brez bolečin, čeprav še vedno nekoliko šepa, žulje prvega dne so se počasi zacelili, tudi telo se je navadilo na vsakodnevno hojo.

Pred mestecem Ciruena hodimo ob golf igrišču. Čez ograjo vidim lepo vzdrževana polja... Pri vhodu je restavracija, nisem vstopila, morda bi sprejeli. Mogoče pa je samo za člane golf kluba, nekaj avtomobilov je parkiranih pri vhodu.

Takoj za golf igriščem se začne naselje Ciruena. Nizozemka Ria je že tukaj bila prej in je že prej, v baru v Azofri, je povedala, da Ciruena je zelo čudna, vzbuja srhljiv občutek, kot da je mesto duhov. Res je, to je neka bolj na novo zgrajena spalna soseska samostojnih hiš, nikjer ne srečam prav nikogar. Nekatere hiše so očitno prazne, nihče v njih ne živi, na eni je tudi oznaka "Naprodaj". Skozi naselje vodita 2 poti, morda sem izbrala napačno, na moji ni bilo niti najavljenega bara... Čisto mogoče, da je vseeno zaprt. Če Ria ne bi povedala, mi ne bi bilo tako čudno, da nikjer ni ljudi... Haha, v vseh vasicah, ki smo jih že prehodili, prav tako le redko kje smo koga srečali.

Na izhodu iz mesta ob pipi z vodo je urejen lep kraj za počitek. Pojem tukaj svojo malico, se malce spočijem. Me prehiti Phill (kaj pa je on tu, sem bila prepričana, da je že veliko pred mano...). Pravi, da zadnji dan s Franzem v Logrono sta razstavila celoten njegov nahrbtnik, sta vzela vse stvari ven in mu je on zložil, kaj naj nese naprej in kaj naj pošlje v Santiago. Da sta poslala kakih 4 kg nepotrebne opreme naprej.

Mlaka ob poti:

Še 6 km poti in pridem do cilja današnjega dne mesta Santo Domingo de la Calzada. Je malce večje mesto (haha, "večje" na Camino pomeni cca 6,5 tisoč prebivalcev), najprej hodimo skozi bolj moderno predmestje, kjer opazim ta pravi supermarket Dia (registriram za kasneje), nato zgodovinski center.

Mesto je staro približno 1000 let in je povezano s Sv.Domingo Garcia, rojenim v začetku 11. stoletja v vsaici poleg mesta. Domingo je celotno svoje življenje namenil krščanstvu, romarjem in gradnji ter izboljšanju njihove poti (pot = calzada), predvsem v svojem rojstnem kraju. Takrat je bila postavljena cerkev in bolnišnica v kraju. Tukaj je tudi grob Santo Domingo.

Municipalni alberge tukaj je zelo velik, gospa na vhodu je dokaj stroga, takoj napoti v sobo, kjer pustiš čevlje. Čim stopiš v albergue te prijetno segreje. Imajo gretje in ga ne šparajo! Za 8 ali 9 € je to čudovito prenočišče v samem centru, postelje niso na pograde, so tako sestavljeni, da vsak ima nekaj zasebnosti. Kopalnica ni prav vrhunska, a se urediš. Majhna kuhinja premore vse kar potrebuješ in ponuja razgled na katedralo:

V albergue se znajdemo vsi, ki smo danes tukaj in ki se že poznamo od prej, ter nekaj ljudi, ki jih ne poznam.

Se namestim, dokler je še svetlo izkoristim čas za kratek ogled mesta ter se sprehodim do supermarketa. Glede zajtrka in malice naslednjega dne moraš vedno razmišljati vnaprej. Zjutraj, ko zapuščamo mesto, največkrat bari so še zaprti. Španci so zvečer dolgo pokonci, dan pa začnejo pozneje kot mi.

Za večerjo se dogovorimo z Ido in Rio, da gremo v restavracijo tik poleg albergue - na tabli piše, da imajo dnevni meni že od 18. uri dalje. Dobro so se spomnili, najprej pridejo pojesti romarji, ki radi večerjamo malo prej, nato imajo restavracijo prosto za domačine.

Naročimo steklenico domačega vina, še vedno smo v Rioji. Obrok je čisto korekten, izbira predjedi - juha, solata ali testenine, ter glavna jed - meso/riba/nekaj vegetarijanskega, in sladica. Vse je super.

Prijeten dan, dobra že znana družba, kljub megli prav lepa pot, odličen kraj za nočitev, trgovina in restavracija na voljo. Boljše skoraj ne more biti.