Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Camino Frances. Dan 8: Los Arcos

Spremenljivo oblačno, 3°C / 10°C

Prvi teden na poti zaključim v Los Arcosu, danes moja pot gre v Logrono.

Si skuham kavo, vsi se počasi odpravljamo. Nekaj pred osmo uro se že zdani. V preddverju albergue sopotniki puščajo nahrbtnike, da jim jih pripeljejo v naslednje prenočišče. Se mi skoraj čudijo - ne boš pustila nahrbtnika? Res ne, nahrbtnik me sploh ne moti...

Los Arcos

Zelo mrzlo jutro, pomislim - ponoči temperatura je bila gotovo pod ničlo, zjutraj preverjam telefon - vsega tri stopinje. Mesto zapustim skozi kamnita vrata Portal de Castilla in pri prvi klopi se ustavim in se dodatno oblačim - kapa, rokavice, baff. Jakno si oblečem že takoj, preden zapistim albergue. Samo teden dni nazaj je bilo v Pirenejih 24˘C. Druga pokrajina...

Zjutraj gremo skupaj z malezijci. Goh je še vedno ves čas s fotoaparatom v rokah. Ga sledim na instagramu, ne vem, kako mu uspeva vsak dan sproti objavljati čudovite fotografije in videoblog... See Yen pa samo hodi. Njen nahrbtnik danes se pelje v Logrono.

Danes je pred nami dolga etapa, a si ne obetamo nič težkega, čeprav čisto vsak dan nas čaka vsaj nekaj vzponov in sestopov. Pokrajina je še vedno gričevnata.

Jutranji razgledi:

Spet hodim mimo oljčnikov, prelepe stare oljke novembra še niso obrane.

Današnja pot v glavnem poteka v bližini regionalne ceste, ki pelje v Logrono, a večinoma jo samo prečkamo. Del poti tik pred Sansolom gre po lokalni cesti. Naselje se že vidi pred nami malce na vzpetini.

Goh in See Yen sta že za menoj:

Za Sansolom se samo spustimo dol in se dvignemo na naslednji grič, na vsega 1 km razdalje je že naslednje mesto - Torres Del Rio. Na razgledišču se dobimo malezijci in Čžan s Kim, se fotografiramo. Azijci se vedno držijo skupaj, mogoče podobna kultura, ne verjamem, da imajo enak jezik, čeprav nikakor ne morem ujeti v katerem jeziku se pogovarjajo med seboj. Čim sem blizu, govorijo angleško.

Pogled na Torres Del Rio, mestece s 150 prebivalci:

Iz Sansola smo se morali spuščati vse do doline, ker je tam reka, rio Linares, ki smo jo prečkali po starinskem mostu. Nato vzpon v mesto, Goh in See Yen pred mano:

Lepa kamnita stavba z obokom pred nami je hotel, za vogalom je terasa, na terasi nikogar. Si rečemo - ah, najbrž je vse zaprto, tako majhen kraj. Kljub vsemu potegnemo kljuko in se vrata odprejo. Veselje! V hotelu je bar, v baru je že eden od naših angležev. Bolj, ko pišem blog, bolj se mi dozdeva, da je Phill, tisti izkušen, ki je prehodil že veliko poti... Naj bo Phill. Smo veseli, da je bar odprt in da je Phill tukaj. Pravi, da nas čaka, da v resnici čaka Franza, ker sta zmenjena, da skupaj prepakirata Franzev rucak in nekaj stvari le pošljeta v Santiago. Danes v Logrono pošta naj bi zares delala.

V baru, pravzaprav skoraj v vsakem baru na poti, če je le bil odprt, poleg pijače je na voljo še vsaj nekaj prigrizkov in odličnih sendvičev bocadillo z različnimi nadevi. Povsod so lahko sendvič še malo zapekli, da je bil res božanski. Naročim kavo, Kas in bocadillo. Notri v hotelskem baru je toplo, vsi ostanemo tukaj kar nekaj časa. Zunaj, kljub skoraj soncu, je še vedno zelo hladno.

Ker vsi spimo v istih krajih in štartamo ob približni enaki uri, hodimo več ali manj skupaj, nekdo malce naprej, nekdo malce zadaj. A če se kje ustaviš, si siguren, da nekdo, ki je za tabo, bo še prišel. Takoj za nami v bar pride Ida in nizozemka Ria. Tudi Franz je takoj za njima. V baru naredimo pravo gužvo...

Izbira sendvičev:

Nasproti hotela je čudovita oktagonalna cerkev Santo Sepulcro, 12. stoletje. Cerkev je nekako povezana s cerkvijo Holy Sepulcro v Jeruzalemu in tudi Templarji. Menda notri je čudovita akustika.

Torres Del Rio:

Cerkev na hribu v daljavi je Sansol:

Za Torresom se začne dokaj strm v goro, na Alto del Poyo. Ta vzpetina je tako poseben kraj, s Goh-jem sva kar dolgo časa tukaj, on fotografira, jaz berem napise na kamnih in trakcih... Nekateri ganejo do solz... Sem kar en čas tukaj, zgradim tudi jaz mojega malega možiclja.

Za vsakim kamnom tukaj, za vsakim napisom je zgodba ljudi... Ganljivo.

Smo na vrhu ne pretirano visoke gore. Malce naprej je majhna cerkev Senora del Poyo s čudovitim razgledom v dolino. Ne vem, zakaj nisem slikala...

Z vrha je prav tako strm sestop do naslednje reke, ki jo prečimo.

Na sestopu se dobimo z nizozemko Rio. Zaradi nedavno operiranega kolena, sestop jo še najbolj mantra. Grem zraven, če bi rabila pomoč in "moralni suport". Klepetamo, mi veliko pove, kako je bilo voditi albergue... Težek kruh, a ji je prinesel veliko veselja.

Pot med polji in vinogradi.

Spet poberem nekaj grozdja, čisto vsega niso pobrali in nekaj grozdja je še prav dobro.

Zelo prijetna podeželska pot vodi v naslednje mesto - Viana. Mestece je lih prav veliko, kot imam rada. Vodnik priporoča prenočiti tukaj, če je komu današnja etapa predolga ali ne želi v velik in živahen Logrono.

Na sliki se toliko ne vidi, pot gre precej dol in se potem strmo vzpne v mesto. Tisti klanec te kar utrudi, sploh pa ker je danes za nami že 20 km. Vhod v mesto skozi vrata Trinidad:

Zgodovinski center mesta je še vedno ohranjen, skoraj takšen, kot je bil 500 let nazaj, ko je mesto bilo zelo pomembna točka na poti romarjev. V tistih časih so tu obratovali 4 bolnišnici za romarje (sprašujem se, le koliko ljudi je romalo v tistih časih, zdi se, da več kot sedaj...). V tem času je tudi Cesare Borgia (sin Papeža Rodrigo Borgie) je bil povezan s tem krajem in njegovo razburkano srednjeveško zgodovino.

Na trgu pri cerkvi spet srečam Rio. Še en hotel, še en odprt bar. Danes je naš srečen dan! Čeprav še nisem lačna, počitek bo prijal, zasedem mizo na soncu in nekaj spijem.

Iz Viane do Logrono je skoraj 10 km, v glavnem ob regionalni cesti, ki pelje v mesto. Naprej pot gre skozi res prijeten redek gozd, nato pa pridemo do predmestij.

Tabla me spomni, da sem prečkala Navarro in prišla do Rioje, deželi vina.

La Rioja, la tierra del vino:

Od tu naprej je zelo dolg in prav nič kaj zanimiv vstop v mesto po neki jaz bi rekla zapuščeni cesti sredi ničesar. Zdi se, da hodim mimo mesta, ves čas na desni v daljavi vidim bloki in tovarne. A prednost Camino je ta, da te vedno pripelje v sam center.

Končno se spustim s hribčka v mesto skozi nič kaj prijetno skoraj cigansko sosesko in mimo krematorija... Haha, ne bi rada tu hodila v temi... Čim se spustim do reke Ebro, sem že v mestu in je veliko lepše. V parku ob reki spet srečam Rio, greva skupaj do albergue. Ona ve za nek zaseben albergue, ki je v centru in je zelo lušten. Municipalni baje ni tako prijeten. S težavo se spomni imena albergue, čeprav ga vodi španec, ima skoraj nemško ime - Winederland.

Prečimo most in smo v strogem centru. Mesto ima 150 tisoč prebivalcev, tako niti center ni tako majhen in se skoraj lovimo. A Ria kraj pozna, je bila tukaj že nekaj krat. Ji slepo zaupam.

Ria na poti v albergue:

Albergue je res odličen. Jaz, Ria in pozneje še norvežanka Ida dobimo sobo za 6, vsaka svoj pograd, pogradi so tu tudi vsak v svoji "kabini" za zavesico za zasebnost. Spet imamo prave rjuhe in brisače ter moderno kopalnico samo za nas 3. Uživamo! Malezijski par in obe korejki so v naslednji sobi. Še eno sobo zaseda Franz, Phill in francoski upokojenki. Malo sem ju izgubila iz vidu, tako danes sem vesela, da se srečamo. Se zmenimo, da gremo zvečer vsi skupaj jesti ven, receptor nam priporoča neko restavracijo.

Center mesta je zvečer noro živahen, ulice so polni ljudi, pred vsakim lokalom je gneča. Enako kot je bilo v Pamploni. S težavo najdemo "našo" restavracijo, a je še zaprta, se odpira čez dobrih 20 minut. Si rečemo, se razgledamo okrog, če nam nič ni všeč, pridemo nazaj. Povsod je podobna situacija - veliko odprtih lokalov, kjer lahko kaj spiješ in naročiš pintxos, kuhinje pa še ne delajo. Se vrnemo do prve restavracije. Ob uri se res ZAČNE odpirati, mlad fant komaj odpira vrata, nosi stoli ven, nekaj pripravlja... Ga vprašamo mizo za 10 oseb, pove, naj počakamo, bo preveril... Čez 10 minut, ko je kolikor toliko pripravil lokal (sicer zelo lep...) na sprejem strank, odpre računalnik, pregleda rezervacije za danes in pove, da žal, nas ne more vzeti, je že vse rezervirano... Kaj, resss?!

En čas krožimo po mestu, restavracije sprejemajo stranke šele ob 20.00 - 20.30 za večerjo, prej samo prigrizki... Naposled se nekaj najde, a je vse skupaj za nas res prepozno... Ob tem času mi že skoraj spimo...