Camino Frances. Dan 13: Atapuerca - Burgos.

 Sončno, 4°C / 13°C

Danes je moj zadnji dan na poti, tokrat pot zaključim v Burgosu. Kako se j vse začelo in seznam postov o moji Francoski poti je TUKAJ. Malo me je žal, da ne morem iti z ostalimi še naprej. Zdaj telo se je že povsem navadilo, sem čisto padla noter v življenje na Camino, imam krasno družbo z lih pravšnjim razmerjem druženja in samote... Še z vremenom imam neverjetno srečo.

Mrzlo jutro ne bi moglo biti lepše. 

Za Atapuerco se začenja zame še zadnji vzpon na poti, ne preveč dolg in ne preveč naporen, na 1080 m visok Alto Gruz de Matagrande. Atapuerca ostane za menoj:

Celoten vzpon se tudi danes oziram nazaj na čudovit sončen vzhod. Sonce se dviga izza hribov na obzorju in vse obarva v lepo oranžno barvo. 

Ko pridem na vrh, ki ga oznanjuje veliki leseni križ, se pozdravimo v Georgino, ona gre naprej, jaz pa dolgo ostanem tu pri križu. Spremljam, da sonce končno pride ven, občudujem razglede, se fotografiram. Se ozrem nazaj, tudi v sebi, na svojo prehojeno pot. Tukaj nekako se zavem, da se danes zame pot zaključi. 

Na križu in ob njem je so številni spominki, ki so jih pustili romarji, predvsem so to kamenčki, ki jih nekateri nesejo s seboj, trakci, zapestnice, zastavice... Z roke potegnem trakec, ki me je spremljal celotno pot, in ga pustim tukaj z mislijo, da si želim čim prej nazaj, da nadaljujem.

"Don't dream your life, live your dreams!"

Na vrhu:

Na drugo stran, čim začnem se spuščati, se že odpre pogled na Burgos v daljavi. 

Ko se spustim s hriba, skozi nekaj manjših naselij hitro bližam Burgosu. Današnja etapa je precej kratka, zaradi tega, ker sem bila prisiljena podaljšati etapo tisti dan, ko smo iskali prenočišča. Tako se res sprehajam, uživam v razgledih in vremenu. Novembrsko sonce v Španiji je prav prijetno.

Vasica Villaval se začne z ruševinami nekdanje cerkvi. Vasica kot bi ostala 50 let nazaj, nič ne kaže na moderni napredek, kot da se ne želijo povezati s svetom okrog sebe... 

Na tem delu je več razpotij, ene poti te vodijo kar ob regionalni cesti, druge čez polja, originalna pot gre preko vrste naselij, tako grem tudi jaz. Naslednje naselje, zelo prijetno, je Cardenuela Riopico. Celo srečam nekaj prebivalcev, a oba bara na poti sta zaprta. Mogoče je še kje kaj, a mi ne pride na oči... 

Kmalu zatem je že naslednje naselje, Orbaneja in mala simpatična cerkev. 

Pot preči avtocesto in železnico. Burgos je že zelo blizu. Takoj, ko sestopim z nadvoza, se na avtobusni postaji kar ustavim in študiram vodnik in oznake. Odkar sem spregledala razcep in pomotoma šla v hrib, na vsaki etapi že vnaprej pogledam, če me čaka kje kak razcep in če mi je pomembno, kam grem.  In tu, pred Burgosom, je res pomembno, da si pozoren. 

Takoj za nadvozom ob moderni stanovanjski soseski se pot razcepi - ena pelje v mesto po nekoliko krajši poti ob živahni regionalni cesti skozi velikansko industrijsko cono. Oznake, vsaj tiste, ki jih najprej opazim, vodijo ravno tja. 5 km ob cesti in ob tovarnah si res ne želim, zato pozorno pregledam vodnik in zemljevid v telefonu. Originalna pot pelje najprej skozi polja ob letališču Burgosa. Pot ni posebno zanimiva, a je pot v naravi in lahko spremljaš, če se kaj dogaja na letališču. (Sploh nisem vedela, da je v Burgosu letališče. Povezano je v glavnem z Madridom in drugimi španskimi mesti...)

Pot ob letališču je dolga 3,5 km in se zaključi ob naslednjem razpotju v kraju Castanares, predmestju Burgosa. Tudi tukaj pot lahko nadaljuješ ob živahni mestni vpadnici skozi predmestja ali prečkaš naselje počez do reki Arlanzon, ki teče skozi Burgos in pot nadaljuješ čez park ob reki. 

Ko prečkam cesto, nekoliko vstran opazim napis bar-restavracija na stavbi in odločno zavijem tja, danes res pogrešam kavo, pa že čas je za malico. Zajtrk je bil res skromen, le pakiran maffin, zaloge iz marketa pa so že tudi pošle. Ko vidim prazno teraso, kar prekrižam prste in pošljem prošnjo v vesolje - prosim, naj bo odprto. Potegnem vrata in se res odprejo. Notri je nekaj ljudi, domačini, nikogar od "naših". Si privoščim pošteno malico. 

Nadaljujem pot. Ravno na trgu za cerkvijo, srečam Philla, angleža... Pove, da je bil v pekarni, tam je srečal Georgino, ki je že šla naprej. Ostalih pa ni videl, najbrž so za nami. Na Camino je podobno kot v hribih, osebe za ali pred teboj so lahko le par minut proč, nekaj sto metrov, a če jih ne vidiš, zdi se ti, da si popolnoma sam.

Greva k reki. 

Pot ob reki je sicer najdaljša, od Castanaresa do centra je skoraj 8 km, a je tudi najlepša. Čas imam. 

Na začetku hodiva skupaj s Phillom, nato on gre naprej. Jaz se dobesedno sprehajam skozi park.

Pot čez park je čisto enostavna - na desni ves čas imaš reko. Reka zase ni nič posebnega, večinoma zaraščena, včasih se pot nekoliko odmakne od vode, včasih greš tik ob reki. Bližje kot je centru mesta, več je ljudi. Tečejo, kolesarijo, telovadijo, sprehajajo pse... Čez reko že vidim bloke in mestni promet.

V mesto kljub vsemu zavijem malce prezgodaj, puščice so ves čas ob reki, pa tudi čez vsak most. Vseeno je kako greš, a skozi moderne predele ni tako zanimivo. Burgos je eno večjih mest na poti, 180 tisoč prebivalcev. V Pamploni se tega skoraj ni opazilo, ker pot me je pripeljala takoj v center, tukaj pa začutiš utrip mesta še preden prideš v strogi center.

Ravno prav se znajdem na trgu Piazza Lesmes, kjer poteka originalna pot camino, od tu dalje grem strogo po puščicah. V stari center stopim skoti mestna vrata Arco San Juan. 

Stari center je tu nepričakovano velik, mnogo večji kot je v Pamploni in Logrono, ali vsaj pot je tako speljana. Številne ulice v vse smeri. Presenetijo me hiše z zasteklenimi balkoni, takšno gradnjo pričakuješ kje v Galiciji ob oceanu. 

Dolge ulice v času kosila so polni zasedenih lokalov, lepo vreme privablja obiskovalce na terase.  

V Burgosu prenočim v velikem municipalnem albergue La Casa del Cubo Lerma. Pri vratih albergue sem točno ob 14. uri, ko albergue ravno odprejo. Na vhodu se dobimo z Georgino, Phill pride par minut kasneje. Albergue je velik in moderno in udobno urejen, spet imamo vsak svojo "kabino" za pograde. Super je, vse kar manjka je vzdušje, ni domačnosti, vse je sterilno. Presenetljivo, v albergue nas je zelo malo. Razen nas treh pozneje pridejo še 3-4 moški, ki jih niti ne poznam... V Burgosu je obilica nastanitev, lahko samo izbiraš.

Municipalni albergue ima zelo veliko prednost (poleg tega, da je zelo ugoden) - nahaja se vsega 100 m od katedrale Burgosa. Se namestimo in gremo ven. S Phillom se sprehodiva do katedrale. Sem videla že veliko različnih, je pa ta res velikanska... Je druga največja v Španiji, za tisto v Sevilji. 

Si narediva en drugemu slike, dokaz, da sva tu bila, nato greva vsak svojo pot. Jaz bi rada šla na kosilo, Phill pa je pojedel, dokler je čakal, da se albergue odpre. 

Ob katedrali Santa Marije je več trgov, z vsake strani eden. Ne moreš reči, da je katedrala stoji na trgu... Neverjetna je. Gradili so jo v 13. stoletju in od takrat so samo dodajali dele... Katedralo lahko obiščeš, zaračunavajo (za moje pojme) drago vstopnino. Šla sem samo v preddverje pa prilegajoč prostor z razstavami in trgovino. Tam lahko dobiš uradno štampiljko katedrale v credencial. 

Opazim ljudje na terasi eni od restavracij na trgu, imajo postreženo hrano. Ura kosila je skoraj mimo, a me sprejmejo in dobro nahranijo. 

Po kosilu raziskujem mesto. V eni od ulic naključno srečam Joaqima ter Tatiano in Felipeja. Se toplo objamemo, veseli, da se le srečamo, preden jutri krenem na pot domov. Tatiana pove, da iz hotela v Belorado šla z avtobusom v Pamplono, ker je nujno potrebovala dan počitka. Da pa ne bi zgubljali dnevov, se je odločila, da ta del pač preskoči. Moška nista želela ta del poti preskočiti, zato sta včeraj prehodila peš 47 km, od Belorado do Burgosa. Hodila sta ves dan. Danes so vsi v Burgosu v hotelu, vsi trije po malem šepajo in zunaj so kar v natikačih... Jutri planirajo nadaljevati s hojo "po planu". 

Se srčno poslovimo, jim zaželim srečno pot.

Jaz še se sprehajam po mestu, spotoma se spomnim, da moram pogledati, kje je avtobusna postaja. Jutri namreč imam namen iti v Madrid in na poti se ustaviti v Segoviji in nekaj ur nameniti ogledu tega zanimivega mesta. Iz Burgosa gre v Segovijo direkten vlak, žal pa, železniška postaja v Burgosu je daleč ven iz centra, skoraj ven iz  mesta. Iz centra vozi tja avtobus. Še dobro, da sem šla pogledati danes, kje je avtobusna postaja, ker tista, ki sem jo našla, ni bila ta prava. Zjutraj bi se lovila in bi lahko izpustila svoj avtobus. Namreč avtobus št. 11 ima še dodatne oznake in vsak ne pelje do železniške, temveč se ustavi prej. Neka starejša domačinka, me je kar prejela za roko in peljala na pravo postajo, ki je bila praktično za vogalom. 

Pri vseh potovanjih, mestni promet je zame vedno največja uganka... 

Se dvignem na razgledno točko nad centrom.

Zvečer mesto je še bolj živahno, čeprav ulice polne lokalov so mičkeno nazaj. Tja niti ne grem. Burgos je čudovit, pogrešam le našo družbo. A ko se vrnem zvečer v albergue, si priznam da veliko več kot velika mesta mi ležijo mala naselja... Se bolje počutim. 

Poskušam spraviti katedralo v eno sliko:

Arco Santa Maria:

Zadnji dan na poti sem prehodila 21,6 km v 6 urah.

Zvečer sem pogledala seštevki v aplikaciji - v 13 dneh poti sem naredila 307 km. Bila je čudovita izkušnja in upam, da se vrnem čim prej. 

Iz Burgosa do Santiago je še okrog 500 km poti, to je dobrih 3 tedni na poti. V mojih še ne izdelanih načrtih se to razbija na 2 kosa po 10-12 dni: Burgos - Leon ali Astorga, ter nato do Santiago. Iščem, seveda, tak kraj, kamor lahko enostavno pridem, najbrž preko Madrida. 

Kako sem se špilala turistko in v naslednjih dveh dneh še obiskala Segovijo, Toledo in Madrid bom napisala naslednjič.

V zimskih mesecih in predvsem v novoletnem obdobju se porodijo skoraj novoletne zaobljube - želim nadaljevati Camino čim prej in si splaniram pot že konec januarja. Še tri dni doma in nato letim v Španijo, se vračam v Burgos. Pot preko mesete bom nadaljevala sredi zime. Meseta zna biti kar izziv, tako poleti kot pozimi z ekstremnimi temperaturami. Kako mi bo šlo, se lahko sproti spremlja na instagramu (link je desno zgoraj, če berete na računalniku), bom pa podrobneje zapisala, ko se vrnem in spet zberem voljo za pisanje bloga.