Camino Frances. Dan 5: Pamplona - Puente La Reina.

Dan v Pamploni mi je dobro del in nadaljujem pot skoraj brez bolečin, odlično razpoložena in motivirana. Francozinji se odpravita na pot 10 minut pred mano, se pozdravimo. Receptor še včeraj mi je pokazal, da ima cel koš pozabljenih pohodnih palic, pravi, naj si izberem, če potrebujem. Zjutraj si izberem dve približno podobni palici, ki sicer se ne zložita več in sta različno visoke, a nekako mi še najbolj sedejo. Sem oborožena za v hrib danes!

Pamplona na nedeljsko jutro je še povsem prazna, ne srečam nikjer nikogar, nosi pa sledi sobotne dolge in pestre noči. Po ulicah so še prazni lončki, ogorki cigaret in ostanki raznih smeti, ki jih pusti za seboj množica ljudi. 

Tako kot je bil vstop v mesto kratek, takoj si se znašel v centru, tako izhod iz mesta je zelo dolg - najprej skozi ves center in naprej skozi novejši del in bolj moderne predele. 

Skoraj neopazno mestna ulica se spremeni v podeželjsko makadamsko pot, ki se zelo polagoma  vzpenja v hrib. Nedelja je, pojavljajo se številni športniki, ki tečejo, kolesarijo in koristijo vikend za izlet v naravo. Se vidi, da je pot zelo priljubljena, ker jih je res veliko. Dohitim francozinje. Danes hodimo tako, da prehitevamo ena druge. Ena zna nekaj angleščine, tako izmenjamo nekaj besed.

Pokrajina je tu zelo drugačna glede na to, kar je bilo do Pamplone. Polja, griči... Pot pa nas vodi v hrib, ki ga imam vedno bližje.  

Oznake številnih peš poti v predmestju Pamplone:

Tiste vetrnice so Alto del Perdon, nekje tam se prečka gore.

Na vzpetini nad potjo opazim ruševine obkrožene z gostim grmovjem - nekdanja palača Guendulain iz 16. stoletja, poleg je cerkev in romarska bolnišnica. Vse je zdavnaj zapuščeno in že razpadajoče. Niti pot več ne gre tja. 

Razgledi, v glavnem nazaj proti Pamploni:

Pred vasico Zariquiegui se pot začne strmeje vzpenjati. Vasica je nekakšen vstop na goro. 

Glavno križišče in trg v vasi gosti cerkev Sv. Andreja, trgovino, ki še najbolj spominja na kako trafiko, gostilno in albergue. Albergue je zaprt, trgovina pa je začuda odprta. Gostilna je le par metrov naprej, a nimajo zunaj niti ene table, niti enega stola, opazila sem jo šele, ko sem šla mimo. Bila pa je odprta. Gospa v trgovini mi skuha odlično kavo, ponudi 2 piškota, ki jih delajo še od Halloweena. Na kljukici "me gleda" lepa usnjena zapestnica c kovinsko školjkico, Camino tematika, kupim še to... Gospa je zelo prijazna, malce poklepetamo. Kavo pijem na kamniti klopi ob cerkvi, ravno se zaključuje nedeljska maša. Nekaj domačinov, kar precej v letih, me pozdravijo in zaželijo srečno pot. Ta vasica mi je ostala v res lepem spominu. 

Poleg cerkvi je tukaj izvir vode. Legenda pravi, da nekoč v starih časih romarji so prišli do tega kraja, so bili že zadihani in žejni. Tukaj pa jih je srečal preoblečen v romarja hudič in je ponujal vodo, če se romar odreče bogu. No, in kar naenkrat se prikaže Sv. Jakob (Jakobova pot!!) in pokaže romarjem, kje se nahaja izvir. In so lahko pili, tako, da so uporabili školjko - Jakobovo pokrovačo.

(Legenda! Če hočem biti sarkastična, se bom vprašala, od kje naj bi francoski romarji imeli v hribih Navarre školjko?) No, izvir je le tukaj!

Od vasi naprej se pot strmo vzpenja v hrib, je prava planinska pot, razgledi nazaj so zelo lepi. Se kaj kmalu sliši šumenje vetrnih ventilatorjev.

Alto del Perdon na višini 790 m (Pamplona je na 400 mnv). Alto je zelo simbolni in ikonski kraj na Camino. Eden teh, o katerih sem praktično sanjala, ko sem želela hoditi Frances - Roncevalles, Alto del Perdon, Puente La Reina ter O Cebreiro. To je moj pravi highlight na poti.

Se razveselim, ko le nekaj metrov pred vrhom se obrnem in za seboj zagledam Franza, mladega nemca s pretežkim nahrbtnikom. Oba sva vesela, da se srečava. On si je tudi vzel prost dan včeraj v Pamploni in danes nadaljuje pot. Ga povprašam, če je poslal kaj prtljage domov, se začne smejati - ne, ker je vikend in je pošta zaprta... Pa tudi se ne more sam odločiti, kaj bo lahko pogrešal. 

Na vrhu srečamo še enega znanca - angleža, ki je prehodil že skoraj vse poti. Sem vesela, da srečam stare znance, včeraj sem se počutila skoraj osamljeno. Moška gresta kmalu naprej, na vrhu zelo piha. Jaz pa ostanem še malo, uživati v trenutku in v razgledih. Se vidimo pozneje, danes vsi gremo v Puente La Reino.

Sestop na drugo stran gorske verige je dokaj strm in je manj prijeten. Kamni so veliki, se kar kotalijo in stopati moraš res pazljivo ob vsakem koraku. Zelo hitro dohitim in prehitim Franza. On je mlad in celo nekje v svoji Nemčiji tudi hodi v hribe, a pravi, da takega terena ni vajen, zato gre res počasneje. 

Se spustimo v prijetno podeželje, pot gre naprej med polji, vreme se izboljša, imamo celo nekaj sonca. 

Pogled nazaj na Alto del Perdon:

Pot me pripelje v Utergo, manjše naselje ob lokalni cesti. Na glavnem trgu celo najdem odprto gostilno, a notri je taka gneča, da pomislim, tu je neka lokalna fešta. En gospod me opazi, kako se lovim na vhodu, pove, da lahko stopim in da celo mi lahko zrihta prost sedež. Notri je galama, vsi se poznajo, natakarica v šanku je zasuta z naročili in name niti ne dvigne pogleda... Pomislim - ah, saj mi ni toliko do tega, nekako mi ni sedlo biti tam in sem šla dalje.

Drugače naselje je popolnoma prazno, brez ljudi. hehe, najbrž so vsi v gostilni.

Nadaljujem pot dalje, med polji in skozi res majhna naselja. Stopalo res da ne povzroča več takih težav, a čutim, da rabi počitek... Do konca etape je še kakih 7 km. 

Pot gre skoze manjše mestece Obanos. Ob poti je označen odcep do zelo lepe cerkvi Santa Maria de Eunate, ki jo povezujejo s templarji. Cerkev  je kakih 1,5 km od poti. Videla sem slike, vsekakor je vredna ogleda, a glede na že boleče stopalo se odločim, da grem direktno v albergue. Tu nekje dohitim angleža, spet sta dva (en čas sem mislila, da sta par, tako sta bila v vsem usklajena, a potem se izkazalo, da sta se spoznala tu na poti in sta samo sopotnika). Angleža zavijeta prosti cerkvi, jaz nadaljujem proti centru Obanosa. 

Čudovita neogotska cerkev San Juan Bautista in stavbe poleg nje tvorijo zares lep trg v sicer nič kaj posebnem kraju. A tako je na Camino - poleg povsem običajnih stvari se srečaš tudi s tako čudovitimi zadevami, da samo občuduješ. 

Trg v Obanosu:

Iz Obanosa do Puente La Reine pot gre med vinogradi, na katerih najdem še nekaj grozdja. Ah, kako paše! Rioha je že blizu!

Na vhodu v Puente La Reina se malček lovim, najbrž spregledam kako oznako. Sama pot ni vprašanje - samo ob cesti skozi naselje, ne vidim pa albergue. A naposled ga le najdem. Albergue Padres Reparadores spada h cerkvi, opremljen je bolj osnovno. Čeprav imamo vse, kar potrebujemo, ni domač, ni tistega udobja, pa tudi mrzlo je. Celo bolj kot mrzlo, je vlažno. V sobi pozdravim dve punci iz Južne Koreje, pa, na moje veselje, Ido iz Norveške. Tudi ona je naredila pavzo v Pamploni. Samo se nismo srečali. Franz je prišel kmalu za mano, si je albergue ogledal in je šel pogledati še drugega, na drugem koncu mesta, bolj pri izhodu. Naposled se je preselil tja, pravi, da je veliko bolje. Pozneje sta prišle še francozinje, ki smo bili skupaj v albergue v Pamploni.

Albergier, mlad črnec, ha, si kar presenečen, nam razloži kaj in kako v albergue ter kje je restavracija, ki je odprta ves dan in ponuja korekten dnevni meni skozi ves dan.

V Španiji velikokrat je tako, da so restavracije odprte za kosilo, recimo do kake 15.-16.uri, nato pa šele po 20.00 uri za večerjo. Morda, če imaš srečo, bo večerja že ob 19 h. Skratka odprta cel dan restavracija pride zelo prav. Na poti se skoraj vsi zbujamo okrog 7 h, ob 8 h smo že na poti, do 15 h - 16 h si že v prenočišču v novem kraju, zelo redko imaš kosilo na poti, bolj nek prigrizek. Se urediš in okrog šestih ti je že noro prav (in si tudi lačen), da bi bila večerja. Ob devetih, najkasneje desetih, zvečer smo že vsi v posteljah. Tudi če ne zaspiš takoj, se pač pripraviš za jutri, kaj prebereš ali pogledaš splet. Tako danes gremo v restavracijo, ki je od prenočišča oddaljena kakih 400 m, je prišel prav napotek receptorja. 

Angleža srečam po poti, sta ravno pojedla, povesta, da je zelo v redu. Še enkrat pojasnita, kje je. V restavraciji se pridružim korejskim gospodičnam, pozneje pride še Ida. Hoditi je super, da si sam, greš svoj tempo in imaš svoj mir. Za večerjo ali na kavo, pa je kar fino, da je družba. Vidim, da so ljudje večinoma ali sami ali v paru, samo italijani so bili v večji družbi. 

Prijetno mestece, malo večje za razmere Camino. Do mosta, ki si ga zelo želim videti, danes še ne pridem, je na drugem koncu mesta, na izhodu. 

Po večerji se vrnem v albergue, čas je za počitek in za masažo stopala. Kjub temu, da čutim neko bolečino, sem v redu hodila. Dan v Pamploni je res pomagal. Pa tudi v albergue "izposojeni" palici. Eno danes zapustim tukaj v prenočišču. 

Danes sem prehodila 25 km v 8 urah.

Nadaljevanje: Dan 6. Puente La Reina - Estella