Dnevni izlet v Toledo

 Prost dan v Madridu izkoristim za obisk bližnjega Toledo. Iz Madrida letim domov šele zvečer, zato po skromnem in dragem zajtrku v madridski kavarni se podam do železniške postaje Atocha. Vlak v Toledo gre vsako uro, vožnje je malo več kot pol ure.

Toledo

Kljub temu, da sem na postaji skoraj 20 minut pred odhodom vlaka, na vlak ne uspem. Postaja je tako velikanska (pa okrog še nekaj gradijo), da rabim precej časa, da se sploh znajdem, v katerem delu naj sploh iščem vlake za medkrajevni promet. Imajo primestni vlaki Sercanias, pa podzemna, pa še kaj...

Jutranji Madrid:

Vozovnice zopet (!) nisem kupila vnaprej, tako čakam na blagajni, ker na avtomatih enostavno se ne znajdem, je več različnih, vsak za svojo vrsto vlaka. Kljub temu, da vlak še ni odšel, karte zanj mi več ne prodajo, prepozno, tako dobim vozovnico za uro poznejši vlak. Z razlogom - na vseh postajah hitrih vlakov po Španiji je varnostna kontrola kot na letališčih. Ti skenirajo prtljago, sicer sem lahko nesla vodo s seboj, a navaden nož, ki sem ga imela s seboj na Camino, sem morala pustiti še včeraj v Burgosu. Dovoljeno je rezilo do 6 ali 7 cm. Ko se končno znajdem na pravem kraju in spremljam vlake v odhodu, imam čas za še eno kavo... 

Železniška postaja v Toledo je na srečo čisto blizu centra. Je majhna (kar je izredno dobro ;)) in je zelo lepa. 

Od postaje do centra je kakih 400 m peš. Zgodovinski center Toledo je strateško zgrajen na griču, s treh strani ga obkroža reka Tajo. Tisti del, kjer reke ni, tam se mesto nadaljuje z novejšimi predeli in je manj zanimivo za obisk. 

Prvi pogled na Toledo:

Da prideš v mesto, moraš prečkati reko preko enega od mostov. Teoretično je možno, in bi bilo zelo lepo, se sprehoditi ob reki vse okrog mesta, vsaj do dela, dokler reka ga obkroža. Nekje je pot tik ob reki, nekje se dvigne malo v hrib in moraš iti po lokalni cesti, a pogled na mesto z vsake točke je nedvomno vreden. Kljub temu, da center mesta ni prav ogromen, je pot okrog dokaj dolga in sem prepričana, da bi trajala vsaj 4-5 ur... Kdor ne bo vedel, kaj tam početi, to je lepa opcija. 

Tako v mesto nisem šla po prvem, najbolj slikovitem mostu Puente de Alcantara, temveč sem se sprehodila ob reki do naslednjega mostu. 

Pot ob reki in razgledi na mesto:

Prav pri vsakem mostu ni vhoda v mesto, pod obzidjem sem se morala vrniti praktično do prvega mostu in skozi vrata Puerta de Alcantara stopila v mesto.

Že od reke do vhoda v mesto vodi pošten klanec. Za mestnimi vrati ulica se strmo vzpenja višje. Nekje tu so tudi tekoče stopnice, ki olajšajo vhod v mesto. A če vam klanci, številni vzponi in sestopi po tlakovanih ulicah, delajo težave, ne rabite sploh v Toledo. Najbrž je to mesto z največ "gor in dol", kar sem jih obiskala. Še v Lizboni ni bilo tako hudo. Tukaj če ena ulica gre gor, prav gotovo naslednja se že spušča. Neverjetno, kako so tu zgradili mesto. 

Mudejar:

Za srednjeveške razmere zelo veliko mesto je komaj stisnjeno na razgiban grič. Zelo velik Alcazar iz 16. stoletja z vseh strani obkrožajo ozke ulice, vidiš le visoke stene. Šele na koncu dneva sem našla nek kraj, kjer vsaj malo se vidi ta impozantna palača.

Večkrat v Toledu srečaš kipe in spominke Don Kichota, ki je bil doma tu v La Manchi.

Toledo je zelo staro mesto, že v času rimljanov pred našim štetjem je tu bilo pomembno središče. Skozi celotno zgodovino se je mesto veliko spreminjalo. Toledo je bil središče številnih uporov proti Arabcem, ko je bil Iberski polotok pod mavrsko vladavino. V nekem obdobju je bilo tu veliko judov. Vse se še dan danes pozna na arhitekturi v mestu. Če je možno, pojdite po mestu z vodičem, ki bi lahko vse razložil... 

Ker si ulice sledijo gor in dol, niso ravne ali vzporedne, ko si nekam namenjen, je čisto možno, da pristaneš nekje drugje. Točke, ki delujejo blizu na mapi, niso nujno blizu ali na enaki višini. Včasih spregledaš kako ozko stopnišče, ki pelje na ulico nižje in delaš dolg krog... Zadala sem si, da pridem do katedrale in nato naprej na drugo stran mesta, da vidim še ta zadnji most. Drugače pa sem prosto tavala in se zahvaljevala sama sebi, da po Camino sem v dobri kondiciji in vse te klance me ne uničijo...

V mestu kraljuje katedrala Santa Maria iz 13. stoletja, ki med drugim znana je tudi po temu, da notri je najslavnejša El Grecova oltarna slika El Espolio. Ja, El Greco je doma ravno iz Toledo in tukaj imajo tudi njegov muzej.

Mestna hiša na trgu pred katedralo:

Na trgu je neverjetna gneča, ogromno otrok na šolskih izletih. V stranskih ulicah pa je precej bolj mirno in samo zahvaljujoč se maps.me se ne izgubljam prav veliko. 

Zagledam ta zadnji most Puente San Martin, ki povezuje center mesta in drugi breg reki Tajo. Nad mostom je lepa razgledna točka. Preučujem pokrajino. Ob reki bi se dalo priti do tukaj po obeh bregovih. Pot na strani mesta, je vsekakor krajša in je skoraj tik ob reki, a mesta potem ne vidiš. Pot pa na drugi strani reke je veliko bolj razgledna in daljša.

V bližini mosta najdem eno zanimivo restavracijo, obljubljajo domače jedi. Velika restavracija je skoraj polna, a za eno osebo mesto se najde, hrana je odlična, poskušam lokalne jedi, kelnar prijazno poskuša razložiti kaj je kaj... 

Po kosilu uberem pot počasi na drugo stran mesta, tudi že pošteno utrujena od klancev. Znajdem se v judovski četrti.

Povsem po naključju pridem do katedrale in poskušam držati smer proti izhodu iz mesta...

Ko pridem do parka pri Alcazarju, vem, da izhod je že blizu. Uživam v razgledih:

Iz parka se končno vsaj delno vidi mogočen Alcazar:

Še zadnji razgledi na Tajo in lih pravočasno se vrnem na železniško postajo. V mestu sem bila dobrih 5 ur. Veliko je še za pogledati, a klancev sem bila že tako utrujena, da četudi bi imela več časa, mi ne bi bilo več v užitek. Za obisk Toledo tako priporočam obisk z vodnikom, ki bo vse povedal in optimalno vodil skozi mesto.

V Madridu se zopet lovim na Atochi, tokrat rabim vlak za letališče. Letališče v Madridu je odlično povezano z mestom, lahko greš z avtobusom ali celo s podzemno. Mi pa je rabilo en čas, da ugotovim, da iz Atoche kljub oznakam (!) ni direktnega vlaka za letališče Barajas, moraš prestopati na železniški postaji Chammartin. Vlak ponavadi je zame zelo enostaven način prevoza, a tokrat v Španiji je bil kar izziv zame :))