Camino Frances. Dan 9: Logrono - Najera.

Sončno, 10°C / 17°C

Štartam sama, štartam zgodaj, komaj se dani. Nihče se še ni zbudil, ko se že odpravljam, se prikaže Phill. Pravi, da Franz najbrž bo ostal še en dan v Logrono, morda tudi malezijca. Mesto je res veliko in veliko ponuja. Mi je spet žal, da "zgubljam" sopotnike.

Počasi se dani, zapuščam mesto, stari center je kaj kmalu mimo, moderni predeli pa se še dolgo vlečejo in občasno se lovim z oznakami. 

Nekje na enem od križišč pred seboj vidim še en par, kako hodi, oprtan z nahrbtniki. Bolj, ko se bližam, bolj sta mi znana. Portugalca Tatiana in Felipe, kako sem ju vesela! Razmišljamo, kdaj smo se nazadnje videli, najbrž, ko sem zavila v albergue v Villavi, ona dva sta pa šla v Pamplono. Povesta, da sta si vzela prost dan v Logrono, skupaj z američanoma Carrie in Brettom. Tako smo spet "v istem dnevu". Katarina, s katero sem se spoznala še na vlaku v SJPP, pa je "deutsch-machine", gre naprej brez postankov, so pa preko WhatsUpa v kontaktu. Takoj me dodasta v skupino, da se več ne zgubljamo. En čas hodimo skupaj, Tatiana še vedno malo šepa, še zdravi žulje. Na koncu mesta grem naprej, zjutraj sem lahko hitra. Si rečemo, zdaj se itak bomo srečevali, vsi gremo v Najera.

Dolg izhod iz Logrono, najprej skozi mesto, nato park in predmestje, se zaključi ob čudovitem jezeru La Grajera. Sonce je ravno prav visoko, da vse obarva v tople jesenske barve. Ob jezeru skoraj ni nič sprehajalcev, je pa najbrž to precej obiskana točka poleti, veliko je oznak raznih poti, nekoliko naprej je velika restavracija in trgovina. Novembra je vse, kakopak, zaprto. 

V parku poleg jezera srečam veverico, ki se me prav nič ne boji, se nastavlja kameri in se z mano igra... Verjetno je vajena ljudi in čaka kak priboljšek, a nimam nič pri roki. 

Se ustavim na terasi zaprte restavracije, razgled je prelep, dolgo uživam v skoraj poletnem dnevu. Samo spoznanje, da me danes čaka skoraj 30 km hoje me spravi naprej.

Pogled nazaj, na jezero in Logrono za njim:

Čudovita pot med vinogradi in po lokalnih cestah, kmalu se vidi že naslednje naselje - Navarrete. 

Navarrete je tudi ravno tiste pravšnje velikosti, ki ga prehodiš v 10 minutah, premore pa kako trgovino ali bar, pa prenočišča so tudi na voljo. 

Bar poleg cerkvi presenetljivo je zaprt. Na stopnicah srečam Majo, američanko, kako pije kavo iz termoske. Pravi, da je pogledala tudi na vzporedni ulici nižje, pa tudi ni nič odprtega. 

Ravno pride Ria, nizozemka, je že tukaj hodila in ve, da nekje ven iz zgodovinskega centra neka gostilna za lokalce, ki dela ves čas. Mesto je zelo majhno, greva pogledati, Maja ostaja pri cerkvi. In res, čim stopimo na prometno "spodnjo" ulico, ena poleg druge sta gostilna in kavarna. Greva v gostilno, postrežejo nam odlične tople sendviče, pa kavo in KAS. Riji razlagam, kako sem vesela, da sem srečala sopotnike iz mojega "prvega dneva", Tatiano in Felipeja. Povem, kdo še vse je bil z mano na začetku, pa se Ria spomni, da v albergue v Pamploni je bila skupaj z družbo italijanov. So zelo družabni in zabavni, a eden od njih je tako smrčal, da je Ria kar vesela, da so dan pred nami. Haha, ko mi je to povedala, sem pomislila, da jih le ne pogrešam toliko. Tokrat prav nihče na poti ne smrči.

Zapuščamo Navarrete: 

Pot nadaljujeva med vinogradi, počasi ubereva vsaka svoj tempo. To je res velika prednost, če potuješ sam, ne rabiš se nikomur prilagajati, greš, kot želiš... 

Čudovit dan, uživam v jesenskem soncu, pobiram grozdje kar sproti. Saj nekaj je že gnilega, nekaj pa je še čisto v redu in ni boljšega, kot med potjo pojesti nekaj grozdja.Rioja!

Razgled je tak:

V daljavi se vidi Ventosa in cerkev na griču. Camino ponuja alternativno pot, tako, da greš skozi Ventoso. Pot je kilometer daljša, pomislim, da danes je že tako dolga etapa, pa nič pretresljivo drugačnega tam ne bo... Grem po originalni poti. 

Razgledi:

Da le ni tako enostavno, polagoma se pot vzpenja na hrib - Alto De San Antonio. In na drugi strani se spušča h cilju današnjega dneva, v mesto Najera. 

Ko se začne sestop je urejen nekakšen plac za počitek ob taki tradicionalni kamniti hišici. Hišica me bolj spominja na istrsko ali celo tisto v Apuliji, v Alberobello. A morda so jih gradili tudi tukaj. Uživam v razgledih, ko se mi približa še en par. Prepoznam Carrie in Bretta, američana, ki sta me vzela s seboj v gozd na poti v Roncevalles. Veselje ob  srečanju! 

Do mesta je še okrog 6-7 km, gremo skupaj, klepetamo. Povem, da imam namen se ustaviti v prvem albergue v mestu, pravzaprav takoj na začetku mesta, ker nočem podaljšati pot še za dodaten kilometer do centra. Brett pove, da tudi onadva in Tatiana s Felipejem namenjeni v ta alberge (El Peregrino), ker včeraj je tam prenočila Katarina in je priporočala. 

Albergue se nahaja res ob prvem krožišču v mestu, poleg je market. Mlajša lastnika, španski par, sta prevzela albergue spomladi, za njima je prva sezona in se zelo trudita. Ne morem se spomniti njunih imen, a sta zelo prijetna. Ona nam takoj, ko pridemo notri, že kuha kavo. Ko se namestimo in se urejamo, pride vprašati, če želimo pojesti malo juhe. V veliki spalnici in kopalnicah je res hladno, zato juha še kako dobro dene... V albergue poleg nas sta še obe korejki - Kim in Čžan, ter gospa iz Azije, najbrž tudi iz Koreje, se ne spomnim, morda pa ni povedala. "Gospa iz Azije" zleda kot 25- letnica, ko pa pri večerji si povemo, kdo je koliko star, ugotovimo, da jih ima 46... Noro dobro zgleda!

Pozneje pridejo še Tatiana in Felipe ter mlad mehikanec Joaqiun. Lastnika nas vseh že pri prijavi vprašata, če smo za večerjo v albergue ali bomo šli ven. Če kdo želi, lahko kuha sam. Nihče ne želi kuhati sam, in razen Kim & Čžan, vsi se najavimo za večerjo. Cel popoldan pred in po večerji se zadržujemo v dnevni sobi, kjer lastnika pripravljata večerjo in se družijo z nami. Igramo karte, klepetamo, čudovit večer.

Ker je v spalnicah res surovo (lastnika povesta, da postopoma investirata v albergue in gretje spalnic je še na vrsti), gospa nam vsakemu obesi debele deke kot zaveso na pogradih - iz zgornje postelje do spodnje, tako si zaprt v svojem pogradu in je skoraj bolj toplo, vsekakor pa je bolj prijetno. 

Ta dan sem prehodila 29,5 km v 8,5 urah.

Nadaljevanje: Dan 10. Najera - Santo Domingo de la Calzada