Camino Frances. Dan 6: Puente La Reina - Estella.

Spremenljivo oblačno, 13°C / 17°C

Sveže in vlažno jutro v albergue v Puente La Reina. Trije mlajši francozi kuhajo vsaj par kilogramov krompirja v velikem loncu. Se smejimo - to bo pošten zajtrk. Moje jutranje rutine ne spreminjam več, nikoli ne veš, kako se bo odvijal dan. Se zbudim, kopalnica, spakiram vse stvari in se poberem iz spalnice, skuham si kavo in pojem kar je na razpolago - včasih par piškotov ali kos kruha, danes si vzamem en tramezzin na avtomatu v albergue. 

Prejšnji dan je opisan tukaj.

Puente La Reina

Ponedeljkovo jutro v Puente La Reina je prav prijetno, mesto se prebuja, hodim poleg otrok, ki se odpravljajo v šolo, se odpirajo pekarne in lokalni bari. Vreme je prelepo. 

Puente La Reina ima nekje 2500 prebivalcev, mesto je dolgo mogoče 800 metrov, ima 3  vzporedne ulice in nekaj počez. Taka mesta imam najraje, imaš kar potrebuješ - trgovina, gostilna, prenočišče, je dovolj majhno, da vse najdeš in da je vse blizu. V Španiji to tudi pomeni, da mesto ima svoj zgodovinski čar. 

Odkar sem brala prvi blogi o Francoski poti so me prevzele slike Kraljevega mostu v tem mestu, res sem ga želela videti in se po njemu sprehoditi. Danes zapuščam mesto prav preko tega mostu. 

Izhod iz mesta skozi vrata direktno na most:

Most se vzpenja v kar opaznem loku, je precej velik, kar šest lokov. Most je zgrajen po nalogu Done Mayor, žene Sancho III, da bi olajšal prehod srednjeveškim romarjem preko Argo. Reka, ki sem jo prvič prečkala pri prenočišču v Zubiri, tukaj je že velika in široka. Tukaj jo tudi zapuščam.

Na mostu se razgledujem na obe strani, na eni strani je mesto, na drugi je že z grmovjem poraščen breg. Za hribi vzhaja sonce, kmalu pokuka ven.

Na mostu se dolgo obotavljam in razgledujem, nato le prečkam in nadaljujem pot. Še ena kljukica na poti. 

V rahlem vzponu nadaljujem pot. Danes je v planu več naselij ob poti, upam, da nekje bo tudi odprt bar. Po več kot uri hoje, v Maneru celo skrenem z označene poti in zavijem na trg pred cerkvijo (gostilna je vedno na trgu pri cerkvi!), a bar je tukaj zaprt. Naselje je res majhno, Camino ne gre skozi trg in ne mimo bara, tako lahko računajo samo na domače obiskovalce. Naselje pa je res slikovito, zelo prijetno.

Maneru:

Kljub temu, da stopalo že skoraj ne boli več, sem vseeno pozorna, da med hojo vsake 1,5-2 uri delam pavzo za počitek, da noge prav preveč ne obremenjujem. Tudi vsako jutro, popoldan in zvečer stopala masiram in mažem Voltadolom. 

Za Maneru se usedem kar na kamniti zid ob poti, se sončim v prvih sončnih žarkih, pojem jabolko. Me dohitita dve korejski deklici, Čžan in Kim. Ena pove, da nujno me mora tukaj fotografirati, ker je tako lepa svetloba. 

Punci gresta naprej, takoj za njima se prikaže malezijski par, Goh in See Yen. Sem vesela, da smo spet skupaj na poti "v istem dnevu". Počasi srečujem kar precej sopotnikov iz mojih prvih treh dni... 

Francoski študenti, ki so kuhali krompir v albergue, tudi pridejo mimo. Takrat se odpravim naprej. Najprej hodimo skupaj, potem jih spustim naprej, zame so prehitri. Eden pove, da hodi že 2 meseca, da je prišel vse iz Genove. Velikokrat spi v šotoru, kdaj tudi v albergue. Vprašam, če so pojedli ves krompir, se smejijo - ne, nekaj smo še vzeli za s seboj za kosilo. Niso prijatelji od prej, so se spoznali tu na poti. Pomislim, tokrat francozov je res malo, dve gospe v letih, ki sem jih spoznala v Pamploni in oni, dva fanta in punca, vsi okrog 25 let stari. Ponavadi je bilo veliko špancev, francozov in italijanov. Se vidi, da ni glavna sezona.

Francoski "trio":

Hitro gredo naprej, vsi smo namenjeni v mesto na obzorju, Cirauqui:

Mesto se začne kar na robu polja. 

Na križišču v Cirauqui je odprt bar, oz. pekarna / mini market, ki ima zunaj vsega 1 mizo in 4 stoli. Se smejimo - najmanjši bar na poti.. Oba angleža sta že pri mizi in pijeta kavo. Kim in Čžan sta na zidu poleg, tudi trije francozi. Vreme je tako lepo, da bi kar vriskal. Vzamem kavo, neko pecivo, prodajalka mi pripravi sendvič s pršutom za kasneje. Malezijca nekaj slikata v ulici poleg. Se usedem za mizo, kasneje se nam pridruži američanka mojih let. Maja. Hodi sama, se čudi, da je še kdo iz ZDA na poti, ko ji povem, da "en dan naprej" hodi ameriški par iz Portlanda. 

Dolgo uživamo v klepetu in kavi na soncu. To je tako olajšanje, če hodiš Camino izven glavne sezone, ko ne rabiš se obremenjevati ali boš dovolj zgodaj prišel do prenočišča, ali bo dovolj mest. Vse kar moramo spremljati je to, katera prenočišča v tem času so odprta. Vsi si pomagamo s spletno stanji Gronze, na Aprinca.com je seznam pozimi odprtih prenočišč, ki ga sproti posodabljajo ter skoraj vsi uporabljajo aplikacijo Camino.Ninja. Enkrat, ko si na poti, ta je še najbolj praktična. Ko pride norvežanka Ida do nas, se vstanem in ji pustim mesto pri mizi, angleža se odpravita mičkeno prej, da se usedeta francoski upokojenki. Mi je res super, da se vsi poznamo. Mogoče ne poznamo imen vseh, kakega sem tudi pozabila, a na videz vemo kdo je kdo.

Grem dalje, skupaj z malezijci najdemo še skrito štampiljko poleg stavbe Ajuntamento, mestne uprave... Mestece je zanimivo, več skritih prehodov skozi oboke, ima tisti srednjeveški čar. Camino puščice nas povsod vodijo, tako res ne moreš zgrešiti... 

Pot iz mesta nadaljujemo kar po stari rimski cesti in čez zelo star most. Danes je nasploh dan srednjeveških mostov, začenši s tistim v Puente La Reina. Čisto sem navdušena nad vsakim iz mostov. 

Grem naprej, pot se dviga v loku na hrib. Se obrnem - ravno čez rimski most gre Franz. Kmalu me dohiti, pojamra, da še vedno ima pretežek nahrbtnik, a da se je zdaj skoraj navadil. Pokramljamo in gremo spet vsak po svoje.

Zaradi belih oblakov so danes razgledi toliko lepši. Drugače pokrajina je gričevnata in prav čudovita. Uivam v vsakem koraku in sem res srečna, da sem tu in da lahko hodim. 

Še en most čez suho strugo.

En del gre mimo nasadov oljk, oljk še niso obrali, sredina novembra je. Drevesa so polna oljk... Ker imamo doma oljke, opazujem, kako so drevesa posrtižena... 

Med oljkami nad zidom opazim, da nekdo sedi na plastičnem stolu. Pomislim, lastnik oljčnika. Pridem bližje, pozdravim, se nasmejimo oba - eden od francoskih študentov. Zlezel je v oljčnik na stol, občuduje panoramo in malica. Mu povem, da zgleda kot kak Don, ki opazuje svojo zemljo. Reče - skoraj tako se tudi počutim. Potem se nasmeji, da ni mogel več poslušati druga dva, da je rabil malo tišine. Ga pustim v miru.

Razgledi:

Še en most, čez Rio Salado, Slano reko. Obstajajo zapise, da že v 12.stoletju so tu opozarjali romarje, da ne pijejo vode iz te reki in ne dovolijo piti konjem, saj je reka "slana", očitno so notri neki minerali, ki so škodljivi za ljudi in živali.

Naslednje naselje, Lorca, je tudi nastalo ob poti zaradi romarjev. Že leta 1066 je bila tu postavljena bolnišnica za romarje. Nikakor ne gre v glavo, da ljudje hodijo tu že stoletja. 1000 let! In sem ena od njih!

Mestece je majhno in zelo slikovito. Ga zapustim brez se ustavljati. 

Kim in Čžan me prehitita. Gresta skupaj, a kljub vsemu ena 50 m pred drugo. Sta se tudi že naveličale ena druge.

Še zadnje naselje na poti danes, preden pridem do cilja, je Villatuerta. Je manjše mestece, bolj modernih blokov, z ničemer se mi ni vtisnilo v spomin, razen s še enim srednjeveškim mostom, tokrat čez reko Iranzu.

V načrtu pot od Villatuerte do Estelle deluje zelo kratka, v resnici se kar dolgo vleče. Najprej je to še vedno lepa pot med griči, nato pa kar prideš ven pri neki tovarni, ki deluje skoraj zapuščena, je v senci pod hribom, vse je sivo in nič kaj prijetno. Na tem delu je tudi neka alternativna pot, mogoče sem nehote zašla na to pot, je precej daljša. Ne vem, puščice so bile. 

Zelo stara cerkev na vzpetini nad dolino, čisto na samem. Bila je tudi tabla z informacijami, a sem čisto pozabila, kaj je pisalo...

Končno je konec zelo dolge betonske ceste od tovarne do začetka mesta. Mesto se začne pri prenočišču ob reki, rio Ega. Več mojih sopotnikov se je tu ustavilo, jutri so znali povedati, da kljub relativno visoki za Camino ceni okrog 20 €, notri je bilo zelo hladno in vlažno, niso bili prav zadovoljni.  

Jaz sem že od začetka namenjana v municipalni albergue, ki je nekoliko naprej, takoj ob poti, a malo ven iz centra mesta. Je tista oranžna stavba na sliki. Albergue je čisto korekten, pogradi so vsak v svojem odseku, tako imaš nekaj zasebnosti, kuhinja je odlično opremljena, uporabljam kopalnico za invalide, ki je veliko boljša od tiste, ki je namenjena vsem. Nasploh izkušnje za zdaj kažejo, da so kuhinje v prenočiščih zelo dobro opremljene - vse sorte posode, kuhalniki za vodo, mikrovalovne ipd... Večkrat na voljo neke malenkosti, ki jih rabiš za kuho in ne nosiš s seboj - sol, olje, nekaj testenih... Ko sem hodila poteh, ki so bili v bližini Santiago, večkrat so bile kuhinje brez posode, češ, da jo kradejo in ne perejo... 

Center mesta je na drugi strani reki, čez reko je spet srednjeveški most. Na hribu nad albergue so ruševine. Deluje kot stara cerkev ali samostan. Na načrtu je označeno, da je tam bila tudi bolnišnica za romarje.

Most čez reko se vzpenja v visokem loku, s terase restavracije ga komaj vidim, drugod je vse zagrajeno ali zaraščeno.

Popoldansko sonce izkoristim za sprehod po mestu, se dvignem na vzpetino v centru do cerkvi in se spustim na drugi stran nazaj v mesto. Ozke ulice so tako zavite, da se težko znajdem, se samo sprehajam. Mesto je dovolj veliko, da se lahko "zgubljaš". Bi rekla, da je veliko kot center Kopra...  

Najbolj živahen predel je pri glavnem trgu. Tam so tudi restavracije, trgovine. Ker sem danes sama, z družbo smo se porazgubili po več prenočiščih v mestu, se odločim, da danes kuham v prenočišču. Kuhinja tam je res odlična. 

Plaza de Fueros in cerkev San Juan:

Najdem prav zares soliden supermarket Dia, nakupim vse za večerjo, pa še kaj za jutri. Se vračam v albergue. Iz novega mostu vidim v daljavi starinski most, po katerem sem prišla v center:

Estella se je izkazala za res zanimivo mesto, še več ga je za raziskati, če je volja. Vodnik svetuje narediti tu dan pavze, če kdo potrebuje.

Zvečer v albergue kuham večerjo. Poleg mene je nek azijec. Se ne pogovarjava. V albergue nas je zelo malo, se pozna, da je več opcij za nočitev. Razen azijca je še en moški, in pozneje pride španski par... V spalnici je hladno, vsi se zadržujemo v kuhinji, a nekako ni pravega vzdušja.

Danes sem prehodila 24 km v 7 urah.

Nadaljevanje: Dan 7. Estella - Los Arcos