Camino Frances. Dan 11: Santo Domingo de la Calzada - Espinosa del Camino.

 Oblačno, 8°C / 12°C

Frišno jutro v Santo Domingo de la Calzada, sprehod skozi zelo prijetno mesto. Na glavnem trgu in v okolici sredi novembra že postavljajo jaslice. Decembra bo zares lepo tukaj... Mesto je dovolj veliko, da zvečer bo zunaj živahno.

Grem mimo zelo lepega Paradorja, hotela, narejenega v stavbi nekdanje bolnišnice za romarje, ki jo je zgradil sam Santo Domingo, domač svetnik. 

Izhod iz mesta:

Za mestom so danes zopet polja in ravnice, celo trt ni več. Je povsem oblačno, a take megle, kot je bila včeraj, ni več, vsaj nekaj razgledov imamo. 

Danes na poti je več malih vasic, skoraj vsako uro ena, tako imam najraje, da se pokrajina malo spreminja. Z Rio greva skoraj ves čas skupaj, imava podoben tempo, pa vstajava ob enaki uri. Še nismo prav ven iz Santo Domingo, na vzpetini v daljavi se že vidi naslednji kraj - Granon. 

Današnja pot ves čas poteka v bližini regionalne ceste za Burgos. Večkrat jo prečkamo, nikjer pa ni potrebno hoditi prav po cesti. Ria zna povedati, da v Granonu je zelo prijeten in poseben albergue, ki spada k župnišču. Ampak pozimi je najbrž zaprt. Mesto že na vhodu se izkaže za tako, kjer so romarjev veseli. 

Pogled nazaj na prehojeno pot:

Granon ima zelo prijeten trg, včasih sta tu delovala 2 samostana, ki sta ponujala nastanitev romarjem, tudi bolnišnica je bila. V današnjih časih ni niti lekarne, zato pa nas razveseli odprt bar. 

Seveda, se ustavimo, v miru poklepetamo, spijemo svojo kavo, počakamo nekatere od naših sopotnikov. To je že prišlo skoraj v navado, četudi včasih spimo v različnih prenočiščih, se skoraj vedno srečamo v prvem odprtem na poti lokalu... Si povemo, kdo je kje spal, kako je bilo, kam smo namenjeni. Danes vsi gremo v Belorado, je malce večje mestece, tudi razdalja je lih pravšnja. Vendar Ria prepričljivo nas spravlja v dvom - če bi le šli še naprej do 7 km oddaljene Villambiste. Saj jutri na poti moramo dobrih 12 km čez goro na koncu dneva, tako pa bi čez goro hodili sredi dneva, ko še nismo tako utrujeni. Iz prejšnjega Camino ima Ria slab spomin na to goro in spravlja v dvom še vse nas... Odločitev, kot skoraj vedno, pade zložno - bomo videli sproti :).

Granon:

Na izhodu iz mesteca je razgledna terasa s pogledom na polja in pot pred nami:

Ria gre malce pred mano, dokler jaz fotografiram.

In je šla:

Nekje tu za Granonom je meja med regijami Rioja in Castilla y Leon. Castilla y Leon je največja regija v Španiji in naša pot jo preči vse do Galicije.

Sem vesela, da ne dežuje, vreme je suho, čeprav rosa na travi ostaja vse do popoldneva. Ker ni sonca, se sploh ne posuši. Ponoči in zjutraj je tudi zelo mrzlo.

Pred naseljem Redecilla del Camino precej dolgo hodim vzdolž gradbišča avtoceste. Naselje in pot med polji, ki vodi tja, vidim tudi na drugi strani gradbišča, se pa ves čas sprašujem, kako bom lahko grdbišče prečkala. Gradijo most, ampak ni še uporaben. Kar dolgo grem po pomožni cesti ob bodoči avtocesti, že mislim, da naselje bomo izpustili. Me ne skrbi, Camino je izjemno obiskana pot in nekje bo nek "obvoz", na razpotjih so tudi puščice. 

Ko sem že vzporedno z naseljem, opazim steber in oznako camino in puščico za Rececillo. Omogočen je prehod kar čez blatno gradbišče. Izgubila sem občutek za čas in dneve koledarja, morda je bil tudi vikend, nihče ni delal na gradbišču. Ko bo gradnja zaključena, sem prepričana, da bo pot speljana čez most.

Redecilla del Camino je še ena vasica, ki je nastala ob poti in zaradi poti. Majhna vasica, ki premore albergue, restavracijo, malo trgovinico in cerkev. V tem času je vse zaprto. 

20 minut hoje in je že naslednja vas - Castildelgado. Kot že ime samo pove, poleg cerkvi 12. stoletja, je tukaj nekoč bil grad, pa tudi bolnišnica za romarje. Od grada so ostali samo ruševine, cerkev pa je še vedno tu.

Če pogledam nazaj, v daljavi vidim zvonik cerkvi v Redecilli in pa regionalno cesto tik ob poti.

Panorame:

Še pol urice in je naslednja vas - Viloria de la Rioja. Vas ne bi bila tako zanimiva, ampak podatek, da se je ravno tu rodil Sveti Domingo, jo uvršča na turistične zemljevide. 

V sezoni je to najbrž vasica s živahnim trgom pred cerkvijo. Vidim, da so dve-tri restavracije, mestna uprava, župnišče, albergue, vse na enem velikem in prijetnem trgu. Pod drevesom ob vodnjaku je zelo lep kraj za počitek. Takih si želiš čim več na poti. Novembra je vse zaprto, nikjer žive duše.

Grem dalje, naslednje naselje je v manj kot uri hoje. Vilamayor del Rio je tako majhna in nezanimiva vas ob cesti, da nimam niti ene slike od tam.

Občasno na poljih raste taka živo oranžna trava, ne vem, kaj to je, a je res tako skoraj kričeče barve.

Okrog treh popoldan sem že v Belorado, za mano je lih pravšnjih 25 km. Ob vhodu v mesto na ne previsoki gori nad mestom vidim ostanek gradu in stopnice, ki vodijo tja. Že pomislim - grem pogledati, a se le odločim, da najprej se namestim v albergue. Municipalni albergue je skoraj takoj na vhodu v mesto, center je mičkeno naprej. 

Vrata v albergue so zaprta, kljub temu, da notri slišim neverjetno glasne otroke, najbrž celi razred ali več. Poskušam trkati, ni učinka. Nato se koncentriram in preberem papir na vratih - " albergue je polno zaseden, prostih mest ni". Obstanem skoraj zmrznjena, ne gre mi v glavo, kako lahko je albergue polno zaseden, zdaj, novembra. In nihče ne pride ven, da bi kaj svetoval, kam lahko še grem. Pozneje smo sklenili, da je albergue najela kaka šola za šolski izlet ali kaj podobnega. 

Na Gronze najdem še en zasebni albergue v kraju, ni pa jasno, ali je odprt. Malo krožim, bolj kot ne, po naključju pridem do albergue, a vrata so zaprta, nobenega znaka življenja. Malezijca, ki sta nekje zaostala, sta naslednji dan spala prav v tem zasebnem albergue, ker sta ga rezervirala dan prej. Municipalni je bil še vedno samo za otroke.

Belorado ni velik kraj, bi rekla, je takšen, kot mi je všeč. Na hitro pregledam seznam prenočišč, vse ostalo izven sezone je zaprto... Niti več ne poskušam, da bi se prepričala na lastne oči, se zahvalim sama sebi, da le nisem šla na goro gledati grad, in se odpravim v naslednje mesto na poti - Tosantos, ki naj bi imel odprt albergue. Pomislim, ura je malce čez trejo, še 5 km vsekakor uspem, tako ali tako z Rio smo študirali, če bi pot danes podaljšali. Camino se odloča namesto nas, tako da je že prav.

Belorado:

Na izhodi iz mesta je zelo prijeten park ob reki Tiron, kamor ob lepem vremenu verjetno prihajajo tudi lokalci. Urejena so mesta za piknik, klopi in mize... Pomislim - kako lep kraj je. Jutri ugotovim, da točno tu na prostem je spal v improviziranem šotoru obupani Phill, ki ni našel prenočišča v Belorado in se ni upal več naprej. 

Poleg parka je bencinska postaja (kjer si je Brett nabavil nekaj hrane in topel čaj) s takole poslikano stavbo:

Če do Belorado sem šla skoraj v tempu sprehoda, tukaj zberem moči in toliko da ne tečem. Le iz kje se je našla moč. Zelo hitro sem v Tosantosu, mala vas. Ob poti srečam gospoda pred hišo, se pozdravimo, vidi da zavijam s poti proti albergue, me vpraša kam sem namenjena in da se mu dozdeva, da je albergue zaprt, ampak naj vseeno grem tja, oskrbnika danes je le videl. Že s slabim občutkom grem (vstran od poti!) do prenočišča. Že deluje prazno, ampak na dvorišču je res možakar, ki ureja grmovje. Pove, da albergue je pozimi zaprt in da naj grem v Villambisto, je samo 2 km naprej, tam albergue dela celo leto. 

Spet udarim gas. Pomislim, saj Villambista je točno ta vas, ki jo je priporočala Ria. Ker je Ria šla pred mano, sklepam, da jo bom tam srečala. Pomislim, no, saj ni tako hudo. Villambista se skoraj vidi na obzorju:

Ko že vidim Villambisto pred seboj, nasproti mi pride gospod v letih s kužkom. 

- Hola! - Hola! Kaj ste kaj od tukaj? (le iz kje bi lahko bil, v kroksih in domači trenirki?) A veste, če je albergue v vasi odprt in kje je? Nekaj študira in šteje dneve, nato ne čisto prepričan, pove, da sta lastnika najbrž že danes šla k nekomu na poroko v Burgos... Da pa drugače imata res lušten albergue in tudi gostilno. Me stisne pri srcu in skoraj bi jokala, kako ravno danes na poroko, tudi če ni lušten albergue, samo naj bo odprt!! 

Grem v vas, saj ni velika, a ima več kot eno ulico, albergue je spet nekam v stran in celo pod hrib. Nikjer žive duše, že spet mislim, slabo kaže.

Nato na daleč vidim albergue in mize zunaj, poleg hiše stoji možakar s steklenico piva v roki. Si le oddahnem. Pridem bližje, pa tip me spravi v obup - zaprto je, danes in jutri. Skoraj mu ne verjamem, vprašam, kje ste pa pivo dobil, in grem čisto do vhodnih vrat, da se prepričam. Pocukam kljuko, res je zaprto. Na veliko piše, da je 15. in 16. novembra zaprto. Tip pove, da pivo je prinesel s seboj, da stanuje tu blizu. Jaz sem obupana. (Vmes obiupa pomislim - kako veselje je to, priti iz hiše v zaprto gostilno s svojim pivom??) Ga sprašujem, če mogoče je še kaj odprtega, na začetku kraja je neka velika vila, ki sem jo na daleč videla, imela je oznako zvezdic za prenočišča, razmišljam, če oddajajo apartmaji. Povem, da že od Belorado iščem prenočišče in je povsod vse zaprto. Mož sočustvuje,  me napoti v  naslednje naselje, Espinosa del Camino, vsega 2 km  naprej, menda tam je albergue pa neki penzion. 

Mi ne deluje prepričljiv, a kaj pa čem. Prav dolgo ne smem več niti razmišljati, še malo in se bo začelo temniti. 

Hodim skozi vas (se vračam nazaj na pot) in naprej skozi polja proti Espinosi, študiram zemljevid. Pred Espinoso prečkam regionalno cesto. Pomislim, če tam ne bo prenočišča, se vrnem na cesto in ja ni vrag, nekdo me bo pobral in peljal nekam, kjer lahko prenočim. Pa četudi bo to samo še 40 ali 50 km oddaljen Burgos. Pomislim - niti telefonske za taksi nimam. Za Espinoso je še eno malo naselje, nato pa je tista visoka in dolga gora, ki jo ne mara Ria, danes tja vsekakor ne smem. Pred goro torej si moram najti kraj za spanje.  

Na izhodu iz Villambiste je oznaka z razdaljo do Santiaga. V drugačnih okoliščinah bi mi to segrelo srček, zdaj samo šibam mimo. 

V Espinosi sem še pred peto uro, za mano je že skoraj 34 km. Ena prvih stavb v kraju je ravno albergue. Vhoda še ne vidim na daleč, gledam v okna in poskušam ujeti luč, se mi zdi, da so ljudje notri. Odprto je, stopim takoj v bar, se že ustrašim - kaj, če je samo bar in nimajo prenočišč. Notri me objame toplota, tiha glasba in klepet ljudi. Prva oseba poleg kelnarice, ki jo zagledam - je Brett, američan, ki se danes sploh nismo srečali. Samo izdahnem - povejte mi, da imate kako posteljo zame, gospa se začne smejati, pritrdi, da danes prav gotovo spim tukaj, da bo tudi večerja. Brett mi dela: OK, relax... Verjetno imam še čisto divje oči, mix obupa in sreče. Američana sta bila čisto v enaki situaciji, samo kake pol ure pred mano. Sta pa nastanjena v gostišču čez cesto, ker so ga zagledali preden so opazili albergue. Haha, jaz ga sploh videla nisem. 

Albergue v Espinosi:

Od starih znancev do sem je prišla samo norvežanka Ida, ostalih ne poznam, nas pa ni veliko, samo 6 oseb. Z Ido študiramo, kje so vsi ostali, Ria zagotovo bi morala biti tukaj, saj je bila namenjena v Villambisto, tudi Tatiana in Felipe nam manjkata, pa anglež in mehikanec. Skoraj sva v skrbeh. V sobi smo z mlado španko iz Barcelone, Georgina, športnica, dela daljše etape, a danes je ratalo extra dolgo tudi zanjo. Se "zgražamo" - danes je bil dan z največ naselji na poti, res vsako uro, a na konec dneva skoraj bi ostali pod milim nebom... 

Albergue je super prijeten, lastnica je izjemno topla in prijazna, odlične kopalnice, skupna večerja za nas 6. Moških, ki so bili z nami, sploh si nisem zapomnila, se več nismo srečali. Brett in Carrie imata večerjo v svojem prenočišču. 

Preden zaspim, potegnem nauk in rezerviram mesto v hostlu v Atapuerci za jutri. Hostel po slikah deluje ultra luštkan, zato se dvojno veselim.

Danes (nehote) sem prehodila 34 km v 9 urah. Še dobro, da teren je bil čisto enostaven.

Nadaljevanje: Dan 12. Espinosa del Camino - Atapuerca.