Camino Frances. Dan 7: Estella - Los Arcos

Spremenljivo oblačno, veter, 11°C / 16°C

 Skozi še zaspano Estello zapuščam mesto. Sprašujem se, kje so moji sopotniki, kje se bomo srečali. Se dani, jutra so vedno sveža, oblečem si tudi jakno, pozneje se slačim.

Številne stopnice vodijo do cerkvi San Pedro de la Rua. Cerkev je bila zgrajena že v 12. stoletju, 2 steni nekdanjega samostana so porušene, pričajo o burni zgodovini. Kralj Navarre je svoj čas obiskal ta kraj, vodnik priporoča obisk. Jaz grem samo mimo, še vedno po malem šparam stopalo in ne hodim prav veliko okrog. 

Skozi mestna vrata zapustim Estello, brez da bi kje koga srečala.

Današnji dan bo v celoti namenjen pokrajini in razgledom. Kmalu za mestom pridem do samostana Irache in prilegajoče se vinski kleti. 

Pri samostanu Irache je ena zelo znana in priljubljena točka na Francoskem Camino - tukaj je vinska fontana!! Vinska klet vsak dan omogoči mimoidočim romarjem (in vsem ostalim), da si natočijo poleg vode tudi odlično vino! Povsem brezplačno. Ena pipa je z vodo, druga je za vino. Nekje sem zasledila številko - 100 l vina na dan, zato v sezoni, če je res gužva na poti, se zna zgoditi, da ta zadnji ostanejo brez vina. Čeprav 100 l je res težko porabiti... Kljub niti ne še deveti uri zjutraj, moram spoštovati tradicijo in si natočim nekaj požirkov vina... Dobro je!!

Tukaj se srečam s francoskima penzionistkama, se pozdravimo, ena poskusi vino in že gresta naprej. 

Samostan:

Morda je krivo vino, morda zgodnja ura, spregledam razpotje za samostanom. Sploh nisem bila pozorna na zemljevidu, da je razpotje. Namreč glavna pot gre med polji in nekaj naselji, alternativna pot pa gre čet 1040 m visoko goro Montejurra in čeprav ne gre ravno čez vrh, je to cca 10 km po hribu in s precejšnjo višinsko razliko. Vse to sem naštudirala pozneje. 

Pri samostanu se iz avtobusa ravno izkrca najbrž šolski razred najstnikov in z učiteljem gredo naprej. Jaz malo za njimi. Si mislim - bodo hodili del camino. Jih vidim zaviti proti hribu, tako kažejo tudi puščice camino. Potem otroke že izgubim iz vida, pot gre v gozd in se prečno vzpenja v hrib. Čeprav grem dokaj hitro, otrok ne dohitim, si mislim, so šli katero drugo pot, v gozdu je več stezic, a ni nobenega dvoma, katera je camino, saj so na vsakem razpotju oznake. Tako sama hodim po gostem in temnem gozdu, vedno bolj se mi zdi čudno, da res nikjer nobenega, vsaj francozinje bi morale biti, hodita počasneje kot jaz. Iz zemljevida vem, da bi moral biti nekje kmalu bar, pa tudi se mi zdi, da se zadeva kar precej vzpenja. Po kakem kilometru in pol v gozdu le vzamem vodnik in se poglobim. Ugotovim, da sem zašla na alternativno pot. Če bi bila s kom ali vsaj koga videla, bi že nadaljevala, tako pa neprijeten občutek temnega gozda, popolnoma sem sama, pomislim - in tako še 8-9 km, ne, nočem, se ne počutim prijetno. Se odločim vrniti in poiskati "originalno" pot. Nazaj skoraj tečem.

Čisto pri razpotju srečam najprej angleža, ki gre v hrib, nato še američanko Majo. Jima povem, da mi ni bilo všeč, da sem se kar obrnila. Tam, kjer sem se odpravila za razredom otrok enostavno sem spregledala oznako. Tako imam 3 km bonusa danes. 

Originalna pot poteka ob vznožju gore, goro ves čas imam na levi strani. 

Na tej poti srečam malezijski par, tudi sicer je pot tukaj precej lepša, pač po občutku. Razgledi so čudoviti, edino me malce skrbi temen oblak pred mano, sprašujem se, če bo dež. Napovedano ni.

Tudi na tej poti me čaka vzpon v hrib, a precej manj, kot na alternativni. Vzpeli se bomo nekje do sredine te gore pred nami in jo prečili. 

Monjardin, 910 m:

Še pred hribom je manjše naselje, Azqueta. 

Za naseljem se pot polagoma vzpenja na hrib, temen oblak kot se je naredil, tako je tudi izginil. Na levi strani, kak kilometer - dva proč je ves čas tista gora, na katero sem sprav zavila. Jo ves čas gledam in razmišljam, da dobro je, da sem se vrnila in ne hodim sama ves ta čas skozi temen gozd. Gora je popolnoma poraščena z gozdom. Nisem je najbrž niti enkrat slikala, ker je tako velika, dolga je... 

Na vrhu gore je zapuščen grad, če bi kdo želel, je tudi pot tja. Camino pa gre skozi vasico Villamayor de Monjardin, tam je tudi najvišja točka današnje poti. Sem na 700 mnv. Naselje je zelo pristno in slikovito. Na nekakšnem trgu pri cerkvi se usedem na klop, naredim pavzo. Bližnji bar je zaprt. Drugih najbrž tu niti nimajo. Če je zaprt tisti ob poti, kjer je največ prometa, potem pa danes res ni več upanja... 

Tu me prehiti norvežanka Ida, pa korejski punci gresta mimo. 

Za naseljem pot se začne spuščati.

Pogled nazaj na vas in na grad na vrhu:

Nekje tu na sestopu me dohiti Franz. Franz je brez nahrbtnika. Pravi, da v albergue se je zmenil, da njegov nahrbtnik pošljejo naprej, v albergue v Los Arcosu. Zato je danes tako dobre volje in hodi tako hitro. Res, s seboj nese samo plastenko z vodo. Hodiva skupaj, opazujeva zanimive oblake, kot bi za hribom je bila eksplozija oblakov. Nikoli še nisem videla takšnih... Kar dolgo sva jih gledala. 

Dohitiva malezijca. Goh ves čas ima pripet na nahrbtnik težek profesionalni fotoaparat. Tudi fotografira oblake, si pritrdiva - ja, so ful specialni in, ja, res jih je težko slikati, da pride do izraza. 

Še več današnjih pokrajin in razgledov. V živo je še veliko veliko lepše... Paša za oči.

Čez čas tudi Franz gre dalje, danes je res hiter... Zvečer je naredil v albergue toliko "reklame" za pošiljanje nahrbtnikov, da jutri na odpravo je čakalo že 5 rucakov - njegov, malezijcev, Ida je poslala, pa še nekdo... Jaz ne morem brez nahrbtnika, saj imam vse kar rabim notri!... ;)

Tako med polji pridem do Los Arcosa, majhnega zelo lepega mesta. Zasebni albergue je nekoliko proč iz centra, a mesto res ni veliko. V albergue se znajdemo skoraj vsi, ki se že poznamo - korejki in malezijci, francoska študenktka (pove, da fanta sta šla naprej) in upokojenki, norvežanka Ida, oba angleža, Franz, gospa Ria z Nizozemke, američanka Maja... Nas je kar precej. Lepo in prijetno dnevno sobo zasedata lastnika in njihova družina ali obiski, tako ob prijetnem kaminu za nas, ki tu bivamo, sploh ni mesta... Bil je čuden občutek, zato se bolj zadržujemo v kuhinji, kjer pa je mrzlo. Z gretjem v Španiji je res loterija.

Mesto se imenuje Los Arcos, ker je zelo veliko stavb, predvsem ob glavnem trgu in cerkvi, so z oboki. Zgleda zelo zelo lepo. Tu na trgu pri cerkvi je tudi restavracija (ob petih popoldan zaprta) in mali market. Pred marketom sta dve mizi in tabla z naslikanimi picami. Povprašam, če lahko naročim pico, restavracija je zaprta in vprašanje, če jo bodo odprli zvečer. Kuhanje v albergue je sicer še vedno dobra opcija, a v malem marketu je že tako skromna izbira, res se težko spomnim, kaj bi lahko pripravila... Možakar pove, da lahko speče pico, so sicer zmrznjene, a za njegov okus so prav dobre. Pravi, da jo lahko da v škatlo za s seboj ali, če hočem, lahko pojem zunaj. Dokler mi pripravlja pico, kupim nekaj za zvečer, pa malico za jutri. Se razgledam na glavnem trgu. Res je prijetno mesto. 

Ko se vrnem v albergue in večerjam (čisto korektna pica ;)), se mi pridruži nizozemka Ida. Nekaj si je pripravila za večerjo tudi ona. Je že upokojena, med debato ugotoviva, da je ona delala 5 let v albergue, v katerem sva prenočile s Slobodanko, ko sva hodile Camino Primitivo. Najdem slike od takrat, pove, da je z možem prevzela albergue pol leta kasneje, tako se takrat nisva srečale. Kako leto, od kar ne dela več, je imela težave s koleni, pa tudi nasploh delo v albergue je zelo težko, ker si vpet čisto vsak dan. Camino pa pogreša, operirala je koleno in zdaj je želela spet hoditi camino, zdaj spet lahko. Štartala je v Pamploni. Zelo sva se ujele. Bil je res lep večer. 

Ostali so si tudi pripravljali večerjo sami, nekaj jih je le šlo zvečer jesti ven, menda so le odprli restavracijo. 

Danes sem prehodila 24 km (3 km po nepotrebnem ;)) v 7 urah.

Nadaljevanje: Dan 8. Los Arcos - Logrono.