Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sreda, 01. april 2015

Polet z balonom nad Kapadokijo

Pravijo, da na svetu sta samo dva kraja, kjer je res vredno poleteti z balonom – to je nad Niagarskimi slapovi in nad Kapadokijo.
Vnaprej sem vedela, da je v Kapadokiji to možno in je to nekaj posebnega, zelo sem si želela, da bi nama uspelo poleteti z balonom. Kar je zelo odvisno od vremenskih razmer, merila so precej stroga.

Največ poletov z baloni nad Kapadokijo poletijo zelo zgodaj zjutraj, veliko jih pričaka sončni vzhod na balonu. V času našega obiska Kapadokije je bila bolj kisla vremenska napoved in sem se sekirala, ali bova lahko sploh letela. Zvečer sva obveščena, da zjutraj letimo, da odhod iz hotela ob 5.20 zjutraj. Mini bus pobira potnike po več hotelih, še dobro, da smo zadnji. Še pred šesto uro zjutraj smo v Göreme na zbirni točki, ki je nekakšna čakalnica in predstavništvo agencije, ki organizira poleti z baloni.
V čakalnici imajo pripravljeno čaj, pecivo, nekaj prihrizkov, saj nihče ni bil na zajtrku. Kljub temu, da sploh še ni sezona, da je marec, da je zunaj hladno, manj kot 10 stopinj in vremenska napoved ni pretirano lepa, v čakalnici je kar precej ljudi, vsaj okrog 100. Šofer nas pusti v čakalnici z neopredeljenim znakom v smislu, »vas pokličem«. Noter je vsake sorte ljudi, slovencev nas je bilo 2 para in ena družina z otroci, nato cela skupina glasnih kitajcev (ali mogoče kakih drugih aziatov), nekaj brazilcev, ki so prišli z našim avtobusom, ruski par, nekaj angležev, srbov in hrvatov... Najprej vsi z veseljem zajtrkujemo, nato se malo razgledamo orog in počasi se začnemo sekirati, kdaj pa gremo, saj se zunaj počasi dani.
Göreme
Nihče od predstavnikov agencije nas ne obvešča, našega šoferja več ne vidimo... Počasi ugotovimo, da čakamo dovoljenja za vzlet, da menda je zelo vprašljivo, če sploh letimo. Varnostna merila so zelo stroga in če vreme in veter nista ugodna, se ne leti. Se že kažejo prvi sončni žarki, nekateri postajajo živčni, saj imajo samo eno jutro v Kapadokiji in druge prilike za polet z balonom ne bo. Povedali so nam, da če se z balonom ne gre, gostom zagotovo povrnejo vplačan znesek za zelo drag izlet. Cene se gibljejo med 100 in 200 Evri na osebo, odvisno pri kateri agenciji vzameš, preko katerega hotela, koliko časa si v zraku, velikost balona/košare oz. število ljudi v njej... Če uspete zdilati se za 100 Eur, je to zelo ugodno, večinoma in nekako standardna cena je 150 Eur na osebo za enourni polet.
Po dobrih 40 minutah čakanja vsi se zganejo, vsi začnejo se premikati, zagledamo našega šoferja, ki nas vabi zopet v avtobus in spotoma preverja z ostalimi šoferji kam gremo... Štart.
V Göreme, lahko bi se reklo za domačim hribom, je ogromno polje, na katerem se že pripravljajo na vzlet nekaj balonov. Prelepo.

Ampak mi se tu ne ustavljamo, se peljemo po lokalnih vijugastih cestah dalje, kar precej naprej, skozi Ortahisar, kot smo si rekli – do konca Kapadokije. Zopet se sekiramo – kam gremo, kje je naš balon, sonce je že zunaj. Šofer ne govori nobenih jezikov razen turškega in nam ni v pomoč. Potem z vrha platoja zagledamo vrhove napihnjenih balonov v dolini pod nami. Naš šofer zavije kar v polje in se prične spuščati. Nekam zaide, kjer se ne da priti do dol, komaj se je obrnil nazaj, na naslednjo makadamsko cestico proti dol. Na poti srečujemo avtobuse, ki se že peljejo nazaj prazni, vidimo prvi baloni leteti, a mi se še vedno vozimo... 

Je pa res, da naš šofer skoraj ne pozna bremz, gas do kraja, kadar le lahko. Na ozkih in strmih cestah po pobočju hribov prostora je točno za en avtobus; vsi, ki se vozijo nasproti, grejo v hrib navzgor in naš šofer se jim trudi umikati tako, da se zapeljemo ali pod velikim kotom na pobočje hriba, ali skoraj zlezemo v prepad ali v polje... ves čas čakamo, da bomo kje obtičali... Huh, ko končno pridemo do »našega« balona, vsi veseli se izkrcamo in tuhtamo, če je adrenalinska vožnja del izleta, ali samo imamo »srečo« s šoferjem...


Baloni vzletajo eden za drugim, pa sploh še ni sezina. Kaj šele se tu dogaja maja ali junija. Vsak avtobus ima svoj balon, potnike pripelje do balona in jih pričaka ob mestu pristanka. Smo že prepričani, da nas šofer nas ne bo našel.
V naš balon že vpihujejo topel zrak, dostavijo še dodaten ventilator, da gre hitreje.

Pred balonom čakamo znak za vkrcanje. Ko se balon dobro napne, in skoraj hoče vzleteti, se začne vkrcanje – 16 oseb v eni minuti smo poskakali v balon, ki je minuto za tem že bil v zraku... Hehe, zlezti v balon ni niti tako lahko, saj košara je visoka nekje do pasu in v steni košare imaš dve luknjici, kamor lahko postaviš nogo, da se malo dvigneš, noter pa kar skočiš, vse je dokaj na tesno. Košara je razdeljena na 5 odsekov – sredinski za pilota in pomočnico, ter še 4 odseki za potnike – pri vsakem vogalu. V vsak odsek gre 4-5 potnikov in med poletom ne moreš se »sprehajati« in odseka v odsek, ker so razdeljeni.


Ko se vsi zavedamo, da že letimo, po malo živčnem smehu po vožnji in vkrcanju, srce malo poskoči, ko vidimo, da nismo več na trdnih tleh in se takoj za tem umiri, saj ne premetava, ne trese, ne ropota in sploh ni strah ... za tem sledi navdušenje – wow, že letimo, wow, kako lepo je okrog in – wow, kako tiho je! Balon nima motorja in tišino le občasno zmoti zvok gorilnika, ki segreva zrak v balonu. Takrat pilot prižge ogenj, kot velikanski štedilnik, v glavo pa postane prav toplo J


Opazujemo pokrajino in prvič imamo možnost videti Kapadokijo, saj pripeljali smo se sem včeraj zvečer v temi, nič se ni videlo, nekaj malega smo videli med noro vožnjo z avtobusom zjutraj, a to ne šteje. Tako pravo spoznavanje Kapadokije sva začela iz zraka.... 
Že suhe struge nekdanjih rek


Fantastično, prelepo, neverjetno.... Slikamo vse po vrsti... Po tem nekje rečem Freddyju, nehaj slikat, nehaj se ukvarjati s tehniko – glej in uživaj.... Nedvomno, to je edinstveno doživetje. Sploh pa za nekoga, ki kot mi, še nikoli ni letel z balonom.



To je čudež, ki ga je ustvarila narava, ali mogoče izvenzemeljske civilizacije, saj je nepojmljivo. Še do zdaj ne morem verjeti, da sem vse to videla s svojimi očmi, hodila, se dotikala, plezala. Ostaja občutek, da je bilo vse v sanjah ali v filmu in da vse skupaj je neka hollywoodksa dekoracija ali zabaviščni park za turiste. Kako in zakaj je narava tam ustvarila tako lepoto, moje možgane ne morejo razumeti, čeprav sprejemam informacijo, da nekoč vulkanski izbruhi so povzročili spremembe tal, pozneje je voda izprala bolj mehke sestavine, stožci iz tufa pa so ostali v takih neverjetnih oblikah. 





V daljavi zagledamo »krivca« za nastanek vseh teh krasot – vulkan Erdžijas (Erciyes Dağı).
Erciyes Dağı, 3916 m
Celotno plato Kapadokije leži na nadmorski višini 1000 - 1200 metrov. Šteje se, da zgodovina Kapadokije se je pričela nekje 9-10 tisoč let nazaj, ko je človek prvič stopil na tla iz ohlajene vulkanske lave in pepla, ki sta prekrila pokrajino nekaj milijonov let nazaj po izbruhih vulkana. Od takrat se je tukaj zamenjalo ogromno število civilizacij in vladarjev, še vedno pa privlačijo posledice tistih davnih potresnih kataklizmov. Stekajoča se lava pokrila  blizu 20 tisoč kv. kilometrov površin. Za tem, ko je ognjenik ugasel, pokrajina je bila podvržena eroziji vode, ledu, vetra. Nastale so cele reke, ki so sčasoma oblikovale kanjone na tleh.




Posledica eroziji so sprana tla; kamenje, ki je bolj odporno na obrabo, pa je ostalo izpostavljeno na površju. Najbolj trdi kamniti deli (ostanki lave, bazalt) so se znašli na vrhu bolj mehkih , ampak večjih skal (sestavljenih iz ostankov vulkanskega pepela, tufa). Tako so nastali neverjetne po obliki  in prelepe skale, ki se strokovno kličejo peribadžalari
Love Valley

V resnici to zgleda tako, da v usekih v platoju stojijo stolpi ali stožci in na njih se komaj držijo nekakšni kamniti klobuki. Podobno je velikanskim jurčkom. Če se vključi fantazijo, se najdejo oblike čisto za vsak okus – od kamel in Device Marije do  penisov v kamnu. Zato je takoj jasno, da vse te znanstvene razlage so čista izmišljotina. Edina resnica je, da včasih na Zemlji so živeli velikani, in Kapadokija je bila peskovnik za njihove otroke. In dokler so se starši  ukvarjali s piramidami in Machu Pichu, so se otroci igrali in delali »potice« različnih oblik iz kapadokijskega tufa. Sčasoma so se ljudje zmanjšali, izgubili na veličastnosti in postali bloggerji...



Vsake toliko se zavedam, da letim in gledam okrog z odprtimi usti in se trudim biti kulturna in jih zapirati.... Ampak ne pomaga za daljši čas.
Naš pilot pelje košaro enkrat precej visoko, pravi, da se lahko dvigne tudi do 600 m visoko, drugič podrsamo drevje na tleh, tretjič skoraj bi lahko taknili skalo z roko... Emocij – stotisoč, pilot pa je mojster, ker vse to zelo kontrolira, da je zanimivo in varno.

Letimo nad mestecem Ortahisar. Jutri ga obiščemo tudi peš, fantastično je bilo ga preleteti.



nad trdnjavo Ortahisar
glavni trg Ortahisarja
Skoraj pod nami je Göreme, kjer smo začeli današnjo dogodivščino. V daljavi se vidi (od vsepovsod v Kapadokiji) mesto-skala Uchisar. 
Göreme
pogled na Uchisar
Zdaj smo šele razumeli, zakaj smo se z avtobusom vozili »do konca« Kapadokije, saj balon leti v isto smer z vetrom, ki piha s tistega konca in nese balon nad vsemi mesti in dolinami, ki so vredni ogleda. Če bi štartali takoj v Göreme, ne vem, bi nas odpihnilo »ven« iz Kapadokije. 
mogoče naš avtobus na cesti, ki nas skuša ujeti

"črtasta" gora Aktepe
Šele proti koncu poleta pilot je povedal, da danes dokaj močno piha za polet z balonom, da če bi bilo še malo več, ne bi leteli. No, na tleh in v zraku mi sploh nismo čutili vetra!! Kljub nestabilnim vremenskim napovedim, se je naredil čudovit dan, ki ga odlično izkoristimo za polet z balonom in pozneje še za potep po dolinah Kapadokije.


Nekateri so že pristali in že pospravljajo balon.


Pristanemo nekje sredi polja. A se samo meni zdi, da so tudi tu bili marsovci na delu in pa še tisti velikanski otroci risali z barvicami?


pristanek kar na prikolico
Presenetljivo, naš šofer nas je našel in je že tam. Ampak prej pa še se slikamo pri našem balonu.


Sledi proslava s penino, celo dobimo medalje za polet... Ob 9h smo že v hotelu na zajtrku.





Neverjetno doživetje. Ali je vredno tega denarja pa ne vem. Denar se porabi tako ali drugače, spomini in doživetja pa ostanejo. Žal, balon ni ostal kot top najlepši spomin iz Kapadokije. Pa prav nič ni bilo z njim narobe. Enostavno drugo je prekašalo. To »drugo« je bil treking po Dolini Ljubezni in slike bodo že v naslednjem postu. Ker povedo zase. Nimaš kaj zgubljati besed.

Ni komentarjev:

Objavite komentar