Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

petek, 27. marec 2015

Konya – center Turčije, seldžuška prestolnica

Na sredini poti od obale Turčije do Kapadokije je mesto Konya, kar je lih prav, da se naredi malo daljši postanek na poti. Konya je precej veliko mesto, zato se osredotočimo predvsem na ogled muzeja Mevlane, ostalo pa uspemo videti le kolikor uspemo videti spotoma.
Konya velja za romarsko središče in muslimanski center Turčije. Redko kateri turki se odpravijo na romanje v Meko, veliko pa jih roma v Konyo. Sicer pa v Turčiji najbrž samo v Konyi da se videti vrata hiš, ki so pobarvana v zeleno, kar pomeni, da se je lastniku posrečilo opraviti romanje v Meko. 

Konya zgleda tako kot večina velikih mest - moderne zgradbe, blokovska naselja, promet, smeti ob cestah... In vsake toliko - zanimivi kotički, predeli in stavbe, ki pritegnejo pogled. Presenetilo nas je, da gradijo povezave s tramvaji.
Vhod na pokopališče v Konyi. Center mesta.
S keramiko obložena fasada hiše.
Sledi nedavne preteklosti...

Mesto Konya se beleži že v starogrških zapisih kot mesto Ikonion, vseprisoten apostol Pavel je bil tudi tukaj s vojimi pridigami. Vendar največji razvoj je mesto doseglo v času seldžukov (to je nekje po 12. stoletju), ko je bila Konya dobrih 150 let prestolnica ogromnega seldžuškega imperija, ki je vključeval tudi Irak in Iran. Takrat je mesto postalo center turške in perzijske kulture, ravno v tistem obdobju je v mestu živel pesnik in matematik Omar Hayam. 


Vendar največjo sled v zgodovini Konye je pustil izjemen perzijski pesnik in mistik Jalal al-Din Rumi, v religioznih krogih je bolj znan kot Mevlana. Rumi je v svoji poeziji opeval predvsem človeške vrednote, zanj so značilne poleg lirike poučne zgodbe in pridige z veliko morale. Vendar pisal je v takem slogu in s takim navdihom, da so se ljudje včasih odzvali tudi zelo revolucionarno.

The lover’s cause is separate from all other causes
Love is the astrolabe of God's mysteries.


Love is the One who masters all things;
I am mastered totally by Love.
By my passion of love for Love
I have ground sweet as sugar.
Muzej in mavzolej Mevlane

V celoti pesmi Mevlane so kot ena enciklopedija sufizma, ki je verska in mistična veja islama. Sufisti priznavajo realno le obstoj Boga (Alaha) ter višji cilj življenja za njih je mistično združenje duše človeka z Alahom.  In to združenje naj bi se lahko zgodilo le v stanju ekstaze, v katero se morajo verniki sami spraviti. Rumi je bil zelo dosleden v svojih prepričanjih in proti koncu življenja ustanovil v Konyi derviški red Mevlevi.
Tako Konya je postala »dom« dervišev – muslimanskih sufistov, to so tisti fantje, ki se vrtijo tudi po pol ure okrog sebe. Kar je v Egiptu show, tukaj je to religija. Derviši preko plesa lahko padejo v ekstazo, zato pogosto se red kliče red Vrtečih se dervišev. Derviši se vrtijo okoli sebe, najprej počasi, potem vedno bolj hitro, vendar nikoli brezkontrolno, na tak način lahko preidejo v stanje ekstaze, ki je za njih pot spoznavanja in komunikacije z Alahom. Sicer Atatürk jim je prepovedal padati v trans, saj je menil, da derviši ovirajo modernizacijo države;  dovoljeno je to le na dan 17.decembra ob obletnici smrti Mevlane, ki je bil ustanovitelj reda dervišev, in ta dan je za derviše zelo poseben.
primer sobe derviša
Tukaj je center, kjer so živeli in se učili derviši. Derviši so neke vrste menihi, vendar na sufijski muslimanski način. Lahko so tudi imeli svoj dom in družino, vendar tudi tukaj so verjeli, da vsa lastnina pripada Alahu in ne posamezniku. V muzeju so na ogled sobe, kjer so derviši živeli, kuhinja in obedovalnica, mnogo predmetov iz 13. stoletja. 
kuhinja, obedovalnica in "večnamenski" prostor za derviše
Tukaj so tudi mavzoleji sultanov in samega Mevlane. 
Pred vhodom v mošejo je Vodnjak Življenja. Povedali so nam zanimivo zgodbo in filozofijo, ki jo ponazarja ta vodnjak:
  •           Zgornja čaša je sama na vrhu, ponazarja rojstvo osebe, saj rodiš se vedno sam.
  •           V drugi vrsti sta dve čaši, ki ponazarjajo ljubezen, partnerstvo, greš skozi življenje v dvoje.
  •           Zakon dveh kronajo otroci, zato v naslednji vrsti so že tri sklede.
  •           Čez čas otroci odrastejo in odidejo, zato partnerja zopet ostaneta v dvoje.
  •           Umreš vedno sam, zato v spodnji vrsti je vedno ena čaša, vendar večja, saj skozi življenje postajaš bolj bogat od izkušenj in ljubezni, ki si jo v življenju delil in sprejemal, dobrota se vedno vrača, zato spodnja časa je vedno največja.
Vodnjak Življenja
Pred vhodom v mošejo sta še dve fontani – večja Vir življenja in manjša Fontana želja. 
streha vodnjaka Vira življenja
grobovi na dvorišču pred mošejo
Mošeja je grajena v seldžuškem slogu, zato noter ni okrašena s ploščicami, samo poslikave. Šele v času otomanov so začeli okraševati mošeje s keramiko.  V Turčiji nasploh sta značilna dve vrsti gradnje – seldžuška brez balkonov in otomanska, sicer z balkoni, ampak večinoma zastekljenimi, da ženske ne bi preveč klepetale s sosedami iz balkona na balkon. 

V sami mošeji so grobovi svetnikov in matere Mevlane. 
grob matere Mevlane
grobovi svetnikov

V mošeji, ki je praktično muzej, so shranjeni različni izvodi Korana od miniaturnega do zelo velikega. 
V sredini mošeje v zastekljeni vitrini se nahaja taka šatulja. Ne vemo kaj je, napisa nisva našla. Vendar muslimani so praktično vsak je prišel do te vitrine in je poljubil steklo... Kakšni sveti ostanki?
Kljub temu, da je mošeja del muzeja in je na ogled za vsakega turista (za vhod na območje muzeja se plača vstopnina), mnogi muslimani pridejo tja moliti. Tako nemuslimani lahko jih vidimo pri molitvi, čeprav del mošeje, kjer molijo je nekoliko ločen s pregradnimi stenami. Pri molitvi so tudi ločeni moški in ženske.

Danes je petek, sveti dan za muslimane, zato jih je veliko prišlo na molitev v Mevlanovo mošejo. Sicer Atatürk svoj čas je ločil cerkev od države in je povzel precej zahodnjaških navad, zato sedaj turki imajo prost dan ob nedeljah, oz. v državnih službah so prosti v soboto in nedeljo. 
Srečamo ogromno mladih v mošeji, tudi pri molitvi, mnoge ženske, tudi zelo mlade, imajo pokrito glavo, kar sicer v Turčiji ni zelo razširjeno, vendar tu v Konyi so na nek način najbolj konzervativni. 

Zelo prijeten muzejski kompleks, smo se kar zadržali tukaj, tudi za opazovanje obiskovalcev. 





V bližini muzeja Mevlane srečamo tako skupinico. Niso našemljeni, so resnični ljudje. Nikakor se ne morem spomniti, kako se imenuje starejši gospod, ki je verski učitelj, mladi fantje pa so njegovi učenci, sklepamo, da so iz reda dervišev.
Sledi še postanek na obrobju Konye poleg mošeje iz belih ceglov za kosilo. Samopostrežno kosilo s pijačo je stalo 27 € za oba. Zavijemo v market zraven, ni bilo niti kruha, niti kakih resnih živil, samo sladkarije in prigrizke v vrečkicah. Nismo razumeli smisla tega marketa... 
Sicer Konya je zelo veliko mesto, leži v središču Turčije (od tu so možne povezave s hitrim vlakom do Ankare in dalje do Istanbula), zagotovo je še kaj za ogledati tam, ampak naš postanek je bil res – le postanek na poti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar