Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

torek, 24. marec 2015

Potovanje po Turčiji. Ali barantanje in vseeno opeharjen.

Jaz ne maram cenkanja. Jaz ne znam se pogajati za ceno. Jaz ne prenesem, kadar mi prodajalec diha za vrat in me sili k nakupu. Takrat se enostavno obrnem in odkorakam iz trgovine. Ne prenesem neopravičeno visokih cen, sploh pa takih, ki niso nikjer označene. Grenak priokus mi ostane, ko ugotovim, da so me opeharili. In to z nasmehom in hecanjem. Ko že mislim, da smo postali »prijatelji«...
Šli smo na potovanje po Turčiji. Kjer je bilo vsega tega na pretek... Šli smo odkrivati novo državo, šli smo videti naravne lepote, ki so osupljive, šli smo spoznati zanimivo zgodovino, navade in življenje ljudi, ki so včasih zelo drugačni od naših, šli smo polni pozitivnih pričakovanj. Vrnili smo se polni vtisov in niso vsi pozitivni. Najbrž bo šele čas pokazal, ali želimo si še kdaj vrniti v Turčijo.

Ogromno smo videli, napisala bom nekaj podrobnih postov z veliko fotografijami o mestih in krajih, ki sva jih obiskala na tem popotovanju po Turčiji. Obiskala sva sredozemsko obalo Turčije, Manavgat in Antalijo ter se podala na pot v osrčje Turčije - v Kapadokijo. Vse v enem tednu. V tem postu so bolj splošni vtisi s poti in od potovanja na sploh. Zagotovo je to najbolj zmeden post, ki sem ga želela napisati čim prej, dokler so še vtisi in emocije zelo živi.
Dobila sva zelo ugodno ponudbo ki vključuje povratni let iz Ljubljane v Antalijo, tedensko bivanje z zajtrki v hotelih 4*/5* ter prevoz iz Antalije do Kapadokije in nazaj. Tudi več ogledov na tej poti je že bilo vključeno v ceno. Vse skupaj je malo preko 300 Eur na osebo. Seveda, če smo želeli videti več in na poti kaj prigrizniti, smo morali plačati dodatno, a še vedno je to zelo zelo ugodno potovanje.
Leteli smo z družbo Corendon Airlines, nizkocenovnik, turško-nizozemska naveza. Solidna storitev, celo 20 kg prtljage je že vključeno v ceno, v salon lahko prineseš še dodatnih 7 kg ročne prtljage. Hrana in pijača na letalu za doplačilo. Tja in nazaj imamo jutranji let, ki traja cca. 2,5 ure, nad Srbijo, Bulgarijo, Grčijo.

S Turčijo imamo 1 uro časovne razlike, tako prvi dan smo za eno uro »v minusu«, ampak imamo še vedno dovolj časa za raziskovanje ob obali Sredozemlja. Tako popoldan je namenjen ogledu antičnega mesta Aspendos, o katerem bo poseben post.
Mi se zvečer namestimo v odličnem hotelu Crystal Paraiso Verde resort malo izven Beleka. Sprehod do razburkanega Sredozemskega morja. Izven sezone plaža res ni kaj posebno lepa, polna je smeti in naplavin. Poleti je najbrž vse veliko bolj počitniško in urejeno. Zagotovo so plaže dolge in široke.




Sredina marca pri nas je že v znamenju pomladi, na sredozemski obali Turčije so temperature marca podobne kot pri nas – okrog 15 stopinj. Na soncu in v zavetrju je že toplo, v senci pa je frišno, veter je še vedno zelo hladen. Najlepši čas za obisk plaž v Turčiji je konec septembra – začetek oktobra. Julij –avgust vročina je ekstremna (tudi 45-50°C + visoka vlažnost), voda v morju je enaka temperaturi juhe. Junija zna biti še lepo, maja pa je zrak že topel, voda v morju pa še najbrž ni dovolj segreta, je bolj za korajžne. Za popotovanja in raziskovanje Turčije pa sta nedvomno najlepša april in maj, ko je prijetno toplo, vse cveti in zeleni.
 Naslednje jutro zgodaj zjutraj se odpravimo na 600 km dolgo pot do Kapadokije. Na poti naredimo en malo daljši postanek v Konyi, bivši prestolnici seldžukov in »domačem« kraju dervišev. Ker potujemo z avtobusom z rednimi postanki na vsake 2 uri pot se zavleče vse do večera.
Najprej se peljemo vzdolž obale do Manavgata, kjer se odcepi cesta v notranjost države.



Pot nas vodi skozi gorovje Taurus, ki se razteza vzdolž sredozemske obale Turčije vse od Egejskega morja do skoraj jezera Van, kjer se stika z Bonskim gorovjem, ki leži ob obali Črnega morja. Gorovje Taurus  je dolgo pribliižno 2000 km in po starosti in sestavi je sorodno našim Alpam. Na trenutke tako tudi izgleda. J Bonsko gorovje ob Črnem morju pa je območje »večne jeseni«, tam pade še največ dežja, je taka Anglija v Turčiji.


Na pobočjih Taurusa nad višino cca. 1000 metrov rastejo cedre, ki prepričujejo erozijo tal. V Turčiji se zelo veliko dela na pogozdovanju, vsako leto posadijo ogromno dreves. Mi se ustavimo na kratek postanek in čaj na postajališču nekje na 850 nmv. Zunaj je povsem drugačno vreme kot na obali, je dež in  je mrzlo, nikakor ni več kot 5-7 stopinj. Hribi…




pogled na zasnežene vršace Taurusa
ponudba na postajališču

Postojališče ob cesti nekje sredi Taurusa

mini mošeja ob poti
Pot proti Konye prečka Taurus nekje v centralnem delu, speljana je skozi prelaz Alacabel na višini 1825m. Seveda naredimo krajši fotografski postanek na snegu. V sredini marca se sneg prav  tako kot pri nas  še vedno zadržuje na višini 1400-1500 metrov in višje. Sicer pa so gore v Taurusu visoke vse do 3700 metrov nadmorske višine.


Turki niso ravno športniki, v hribe ne hodijo, slovenci pa ne moremo, da se ne bi ustavili v hribih na najvišji točki poti.


Med gorami Taurusa še vedno živijo nomadi, ki se ukvarjajo z živinorejo, pasejo ovce in koze na pobočjih Taurusa. Nomadov je vedno manj tudi zato, ker zadnja leta se veliko dela na obveznem 12-letnem šolanju za vse otroke v državi (8 let osnovne šole + 4 leta srednje). Zadnjih 3-4 leta ni mogoče se izogniti šolanju, otroci nomadov živijo v internatih in, ko se izšolajo in spoznajo »mestno« bolj udobno življenje, le redko se vrnejo k nomadskemu življenju. V zimskem času nomadi se ustalijo v dolinah, kjer se preživljajo z obiranjem bombaža, tkanjem preprog iz volne ipd., poleti pa so na hribih.
Naselje med hribi Taurusa:


Ko se spuščamo že na drugo stran Taurusa proti ogromni dolini Konya, se odpre pogled na umetno jezero. Turčija ima ogromno jezer, navajajo, da jih je okrog 200, veliko je tudi umetnih. Največje je jezero Van.

Taurus je bogat z boksitom, iz katerega izdelujejo zelo kvaliteten aluminij, eden najbolj kvalitetnih na svetu. Na kratek postanek se ustavimo v mestu Seydishehir, kjer je tovarna prav tega aluminija. Iz turškega aluminija izdelujejo vse Boeingi in letala F16. Recimo, Airbuse izdelujejo iz francoskega aluminija, ki je manj kvaliteten.
Seydishehir

Seydishehir in tovarna aluminija
Turki dajo malo ali nič na urejenosti okolice in stavb. To za njih enostavno ni pomembno. Nas pa to prav "bode" v oči....
Postanek v Seydishehirju:
Turški "avtogril"
 Cesta pod vrhovi Taurusa.
 Kanček čisto turškega čara.

Cona za počitek in piknik ob cesti.

Na poti od Konye pa vse do Kapadokije so samo brezkončna polja, kjer sadijo večinoma pšenico ali krompir. Zelo me je spominjalo na mongolske stepe (sicer nisem nikoli bila v Mongoliji, a tako si jo predstavljam po slikah in filmih). Mogoče zato me je spominjalo na Mongolijo, ker je to pokrajina seldžukov, ki so se preselili sem iz Mongolije.  
Pogled na Konyo
O postanku Konye in obisku Mevlanove mošeje bom napisala posebej post.

 Do Konye z več postanki  smo se vozili kakih 5 ur. Vožnja od Konye do Avanosa v Kapadokiji je trajala 3 ure z vmesnim postankom v Aksarayu. Aksaray je nekoliko večje mesto v samem centru Turčije na nekoč izjemno pomembni Veliki Svileni poti. Sedaj je tukaj tovarna Mercedesovih tovornjakov.
Čeprav je Aksaray  blizu Kapadokije,  je proč od glavnih turističnih poti in znamenitosti, zato se tu ustavimo samo na »tehnični« postanek in kavo, šofer avtobusa izkoristi postanek za pranje avtobusa. J In to ne samo naš avtobus, kar vsi, ki so se tam ustavili, bili deležni pranja. Ko bi le še malo okolico uredili !!!


V Aksarayu se bus ustavi tudi pri bankomatih. Naučeni smo bili, da se oranžen ne sme uporabljati, saj požre vse evropske kartice, deluje samo na turške. Pri vseh ostalih bankomatih se lahko dviguje denar tudi s tujimi karticami, le da moraš biti pripravljen, da nekje boš dobil ven evre, nekje pa to bodo lire.
prvi, oranžni, bankomat je samo za domačine
Najvišja gora Turčije je Ararat 5166 m, je blizu meje z Armenijo in armenci jo imajo za svojo goro. Druga najvišja gora Turčije pa je ugasli vulkan Erdžijas (Erciyes), visok 3900 m. Videli ga bomo, ko bomo leteli z balonom nad Kapadokijo. Za postajališčem pa se nam prikaže nekoliko nižji vulkan - Hasan, ki ga potem spremljamo s ceste dobršen del poti. Oba vulkana sta krivca za nastanek Kapadokije, takšne kot jo poznamo sedaj. Iz avtobusa poskušamo fotografirati vulkan, ampak na sliki se res izgubi njegova veličina.
pogled na vulkan Hasan
zdavnaj ugasli vulkan Hasan 
Ceste po Turčiji so zelo dobre, večinoma hitre ceste. Nikjer ni veliko prometa, razen na obali v bližini Antalije, najbrž je tudi v  Istanbulu  prometni kaos. Tovornjakov je zelo malo ali jih sploh ni. Avtomobilov je malo, tudi po mestih jih ni veliko. Razlog je tudi v tem, da so zelo dragi, pa tudi bencin je zelo drag – okrog 1,6 €/liter. V Turčiji so zelo visoki davki na alkohol, cigarete, bencin, tudi preko 50%. Iz tega krijejo stroške za zdravstvo in šolstvo.

 V večjih mestih je avtomobilov malo več, seveda, so tudi novi in dragi avtomobili, veliko pa je starejših. Turki imajo zelo radi Mercedese, pa četudi je že precej star.Če imaš Mercedes – si v Turčiji »IN« in si frajer .

Med potjo na avtobusu teče debata o navadah turkov (pogostijo nas tudi z lokumom, predhodno pa ponudijo kolonjsko vodico za umivanje rok – vse kot je v navadi pri turkih). Tako izgleda, ko gredo turki na obisk k sosedom, recimo, kje na podeželju, kjer so navade še zelo žive:
Obiska ne najavijo. Vse, kar moraš narediti, da greš k nekomu na obisk, je samo to, da se odločiš, da greš nekoga obiskati. Nekaj metrov pred hišo glasno zakričijo »Ahmed, prihajam k tebi«.  Ahmed mora pustiti vse, kar koli je počel n priteči pred hišo ter goste pozdraviti zunaj. Če Ahmeda ni doma, najmlajši član družine teče iskat Ahmeda na polje ali v čajnico (kje drugje pa nima kje biti...) in ga nemudoma pripelje domov. Vsi gostitelji pozdravijo vsakega gosta posebej, nato vsakega posebej se vpraša »kako ste«, odgovor je obvezen »Odlično«. Vsak od gostiteljev mora vprašati vsakega od gostov, da se ne bi kdo počutil zapostavljenega. Šele po pozdravu se goste povabi v hišo v sobo za goste.
Soba za goste je v hiši vedno najlepša in je vedno urejena, čista in za goste pripravljena. Gostje se usedejo, kjer želijo, se jim ponudi kolonjska vodica za umivanje rok, da lepše dišijo in tudi za razkužilo. Najmlajši član družine že prinese vsem čaj (nič ne vpraša, kdo kaj bo, samo prinese). Gostje čaj morajo tudi spiti, sicer jim gostitelj lahko zameri, zakaj ne marajo njegovega čaja. Ko gost čaj spije, brez dodatnih vprašanj dobi še drugo rundo čaja, šele nato lahko položi žličko čez šalico, kar pomeni, da čaja ne bo več pil. Če ne položi žličke počez, bo dobival še in še čaja... Gostitelj bo prinesel tudi nekaj prigrizkov, iz vljudnosti tudi teh je treba vsaj nekaj prigrizniti, sicer so spet lahko zamere – zakaj ne marate njegovih oreščkov ali lokuma... (Lokum je isti bosanski rahatluk).
Šele čez kako uro gost lahko vpraša, če lahko že gre proč, in zagotovo gospodar mu bo odgovoril, da ne še, kajti sicer lahko gost misli, da Ahmed ne vidi ure, da gre proč. Čez kakih 20 minut lahko ponovno vpraša dovoljenje za odhod in gostitelj takrat pove, ja ali ne. Spet se vsi pozdravijo, pospremijo goste ven pred hišo in glavni gospodar čaka pred hišo tako dolgo, dokler vidi goste. (Glede na ravnine, je to lahko več kilometrov). Če ne počaka – so spet zamere v smislu »tako se mu je mudilo, da gosti gremo, da niti ni počakal, da smo zaprav odšli«. Čez največ nekaj tednov Ahmed mora obisk vrniti, sicer so zopet zamere. Skratka dobro moraš premisliti, preden se h komu odpraviš na obisk...

V času seldžukov, ki so se preselili na to območje iz mongolskih step, prestolnica je bila Konya. Ravno takrat so zgradili karavansaraje po celotni državi. V enem od teh se ustavimo na poti nazaj iz Kapadokije proti Sredozemlju. Karavansaraj se obnavlja, tako lahko vidimo, kakšen je, ko še ni urejen. Sedaj so karavansaraje bolj atrakcija za turiste, mogoče prijetna navada za domačine – se ustaviti v karavansaraju in ne  na modernih črpalkah in postajališčih.




Ta karavansaraj, ki se še prenavlja, je postavljen tik ob jezero Obruk. Jezero ni prav veliko, recimo, premer je kakih 150 metrov. Zanimivost tega jezera je v tem, da so se mu dobesedno vdrla tla. Pod površjem zemlje je precej podtalnice, nastalo je podzemno jezero. Pod vplivom nazemnih voda – dežja, snega – nadzemno jezerce sčasoma razjedlo apnenčasta tla, ki so se vdrla v skoraj pravilnem krogu in tako sta se nadzemno in podzemno jezeri  združili.
Jezero ima previsne skalnate stene, tako k vodi sploh ne moreš priti. Vodo iz jezera črpajo za zalivanje okoliških polj.

jezero Obruk
Saraj pomeni Palača, se pravi to so palače za karavane. Postavili so jih na poteh karavan na vsakih 40 km, toliko namreč znaša dnevna pot kamele, ki je maximalno naložena s tovorom. Ob temi so karavansaraj zaprli, tako tisti, ki ni prišel do teme noter, je ostal zunaj na prostem. Tri dni so lahko spali in jedli v karavansaraju brezplačno, stroški so se pokrivali iz davkov. Poti karavan so šli iz Antalije do Konye, kjer so se poti razdelile – Svilena pot za Kitajsko ter Južna pot v Perzijo. Trgovci so morali zjutraj preveriti tovor in živino, če je vse v redu in nič ni zmanjkalo. Če je kaj zmanjkalo, vrat karavansaraja niso odprli toliko časa, dokler niso našli krivca.


V drugem karavansaraju na naši poti spijemo čaj, se sprehodimo skozi stojnice z razno šaro. Čaj v Turčiji se kuha večinoma črni, povsod imajo tudi jabolčnega in iz granatnih jabolk. Čaj je postrežen obvezno v kozarčkih v obliki tulipana. Čeprav tulipan velja za nizozemsko cvetlico, je doma v Turčiji, od tukaj so ga uvozili v Holandijo. 

Na poti nazaj časa na avtobusu je na pretek, nikjer ne ustavljamo za daljši čas, kljub vsemu se vozimo dobrih 10 ur do obale. Tokrat teče debata o navadah turkov, ko se poročajo. Po zakonu morajo biti polnoletni. Na porokko povabijo vsaj 400 ljudi, včasih tudi preko 1000. Mladoporočenca za darilo največkrat prejmejo denar in zlatnino. Če se pa ženska loči od moškega, za moškega je to hud udarec, predvsem za njegov ego, kajti potem vsi se iz njega norčujejo. V večih mestih so poroke podobne kot v Evropi. Na vaseh so še vedno pogoste tradicionalne in dogovorjene poroke, ko ženin prvič vidi in spozna nevesto šele na poroki. Zato velja, da če žena ni nedolžna, se mož lahko takoj loči. Moški so nasploh zelo ljubosumni, žena mora biti pridna. Turki pa menda so zelo »radoživi« in žene varajo ob vsaki priliki. Imajo pa zelo radi otroke.

Tokrat se na poti  sladkamo s bišmanijo (ali nekaj zelo podobnega) – puhaste nitkaste sladke kepice. Še ena manj znana tipično turška sladica. V Manvgatu se ustavimo še na pravo turško kavo. Cene so že prav »turistične« - kavica v postajališču ob cesti stane 2 €. Edino pijača, ki smo jo naročali v Turčiji in ni bila draga – je čaj v karavansaraju – za 2 čaja in 2 kosa (mičkenega) peciva sva plačala 3 €, kar je res ugodno. Drugod manj kot 2 € za čaj ali kavo nisva plačala.
In tukaj je glavni vtis od stika s prebivalci, s tistimi, ki se službeno srečujejo s turisti, ki pridejo v Turčijo: turki so trgovci. Ves turizem je organiziran tako, da na vsakem izletu te peljejo v tako ali drugačno trgovino, kjer so bolj ali manj zanimivo  predstavljeni izdelki, ki jih prodajajo. Nato je čas, ko se te trgovci oprimejo kot pijavke. In čeprav zelo prijazni in zanimivi, te bodo masirali in s takimi in drugačnimi triki pripeljali do tega, da kupiš njihov izdelek. Četudi ga res imaš namen kupiti, moraš barantati in se cenkati. Do grdega. Ker cene so nepojmljivo visoke. Saj barantajo z veseljem. Prav dosti pa cen ne znižujejo. Imeti moraš čas in potrpljenje. Ker nisva ljubitelja shoppinga, sva se zmeraj čimprej pobrala proč iz trgovin, da nama nihče ne najeda, brez da bi sploh pogledala kaj in za koliko prodajajo. Morda, če bi imeli možnost kaj pogledati v miru in si narediti računico glede cene, bi morda kaj kupili... Tako pa ne...
Najbolj grenak priokus ostane pa ne od barantanja, ampak od tega, da te grdo opeharijo in nimaš volje, niti ne poznaš navad, da bi se temu izognil. V tednu dni v Turčiji niti enkrat nisva dobila računa, niti kakega potrdila, da sva kaj plačala. Cenikov itak ni, za vsako kavo ali kozarec soka pa se ti ne ljubi prej pol ure barantati in se pogajati za ceno. Tako sva predrago plačala skoraj vsako pijačo, ki sva jo spila. Plastenka 0,5 l vode in 0,33 l soka ter paketek 7 čingumov ne more stati 9 eur. To je nonsence. Predstavnica agencije, ki že leto dni živi v Turčiji in nekaj pozna, je razlagala, kako je kupila plastično namesto usnjene jakne, kako namesto bombažne majčke dobila neko poliester zadevo... Pa je že navajena lokalnih navad... Ko moraš absolutno vsako stvar ob nakupu preveriti, poskusiti, zbarantati in plačati toliko kot imaš namena plačat, sicer te prenesejo naokoli. Ko ti v trgovini reklamirajo in prodajajo polno škatlo lokuma treh okusov in z oreščki, doma pa ugotoviš, da je škatla več kot pol prazna, lokum pa ni mu niti podoben, kaj šele okus, takrat pa si rečeš - dežela je lepa, ljudje pa niso...

Moram pa dodati, da povsod, kjer koli smo bili, smo se počutili izjemno varno.

Napisala bom več postov o krajih, ki sva jih obiskala:
- Manavgat

P.S. Hvala Špeli in Aliju, ki sta nas spremljala to pot. Špela, hvala za vse, kar si nam povedala in da si skušala naučiti nas se soočati s turško resničnostjo :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar