Tako različna Antalya

Turčija ima 8300 km obale. Moderni turizem z All Inclusive hoteli je doma ravno na območju Antalije, ki je z 1,2 mio prebivalcev največje mesto na tem delu Turčije.

Prvi vtis od vožnje na območju Antalije – veliko se gradi in je ogromno toplih gred, ki jih vidiš že iz letala. Gradbišča so megalomanska in zahtevna – naslednje leto bo v Antaliji EXPO 2016 in Turčija želi vsem pokazati svoj uspeh.

Po več dneh potepanja po Turčiji in Kapadokiji zadnja dva dneva preživimo na obali. Naš hotel je izven mesta, v bližini Beleka. Na ogled Antalije smo šli v okviru organiziranega izleta in kot absolutno vsak izlet v Turčiji je tudi ta vseboval postanki za shopping. Pravzaprav, najprej je bil shopping, šele nato – ogled mesta. Na poti iz hotela do Antalije smo imeli kar dva shopping-postanka.

Midva nisva shopping navdušenca in nama je to odveč. Kaj šele da bi se cenkali in zgubljali čas z nakupovanjem česar koli. Zato tudi shopping vzamemo kot možnost spoznavanja lokalnih navad J Nakupovalni postanki so obvezen pogoj turške agencije za izvedbo izletov, ki mora biti usklajen s turško agencijo. Agencija ima na vsakem izletu turškega vodiča že zaradi predpisov po obvezni prisotnosti lokalnega vodiča, pa četudi nič ne počne in vse izvaja predstavnik matične agencije. Četudi matična agencija zagotovo ve, da gosti niso take sorte, da bi bili množično zainteresirani za nakupe, ne morejo mimo tega, da ne bi izlet vseboval shopping postanek. No, roko na srce, kjer koli smo se ustavili za nakupovanje, se je našel vsaj 1-2 turist, ki so vsaj nekaj kupili. Tako zgleda, da je neka računica tudi v temu.

Prvi postanek je v zlatarni Argos, ki se postavlja kot največja na tem območju. Ogromna stavba zlatarne, na vhodu nas pričaka gospa, ki je rojena nekje v bivši Jugoslaviji in tako odlično govori hrvaško. »Izletniški« del postanka se začne in zaključi pri oknu, kjer lahko opazujemo zlatarje, kako ustvarjajo svoje umetnine. Gospa nam pove, da tukaj sami topijo zlato in mu dodajajo drage in poldrage kamne in tako izdelujejo ogromno število dragocenih izdelkov, ki jih je možno kupiti v njihovi velikanski trgovini. In če slučajno ti nič ne ustreza, se lahko usedeš z zlatarjem in ti izdela kar koli po tvojih željah. Če kupiš izdelek z diamantom, dobiš kartico - certifikat s sliko artikla in vsemi karakteristikami. V roku treh let lahko artikel vrneš po kupni ceni in si kupiš nekaj novega... Kul.

Trgovina je res ogromna (fotografiranje je strogo prepovedano), na vsak par turistov je en prodajalec, ki naju pridno spremlja in ponuja izdelke. Skratka, niti ogledati si ne moreš v miru; mogoče, če bi imeli mir za pogledati izdelke, pa da bi takoj videl cene (tudi tukaj se moraš dobro dobro pogajati za ceno), morda bi se lahko za kaj navdušili. Menda cene so kar ugodne napram evropskih. Tako pa pomislim, da že tako ali tako ne morem zapreti svojega sefa z diamanti in ne bova nabavljala nič novega, zato se po hitrem postopku skozi trgovino izmuzneva ven na zrak.... Vsiljivo je ful, pa čeprav so vsi izjemno prijazni.

Drugi nakupovalni postanek je v hiši usnja Kircilar Mondial. Turčija je znana po predelavi usnja in usnjenih izdelkih. Tukaj nam uprizorijo modno revijo smernic 2016-2017 (!) z manekenkami in DJ-jem. Freddy se špila modnega fotografa.

Fabrika usnja je v Istanbulu, kjer vse te izdelki tudi dejansko šivajo, trgovina je le podružnica. Še ena podružnica je v Bursi.  Izdelajo okrog 3500 modelov usnjenih izdelkov. Pohvalijo se z zelo kvalitetno izdelavo usnja, saj dobro obdelano usnje nima vonja in je odporno tudi na vodo. Tudi tukaj govorijo srbo-hrvaško, menda veliko srbov se je preselilo sem in dela s turisti. Za prodajalko tukaj smo dobili preseljenko iz Rusije, s katero smo dobro poklepetali, smo ji takoj razložili naše videnje nakupovanja take sorte – prodajalec hodi s teboj po ogromni trgovini in ti ponuja izdelke – za nas je vsiljivo in mimo našega mentaliteta, kar turki ne razumejo, drugačen je sitem in kultura. Tudi ona se je strinjala, vendar mora delati po lokalnih pravilih. Zato jakne nismo niti cenkali, čeprav tukaj so cene načeloma navedene na izdelkih, veljajo kasneje za prodajo na EU trg, v trgovini pa se prodajajo nekako za pol cene, seveda, če si dober pogajalec. Poleg salona usnjenih jaken je še trgovina z usnjeno »drobnarijo« - rokavice, torbice, pasovi, nekaj malega čevljev. Pozanimamo se za ceno – s popustom – pas 35 €, čevlje od 70 €. Nič, gremo na kavo.

Zunaj je kafič, spijemo turško kavo (odlična!), zraven vzameva majcen kos peciva.

Na tabli pred kavarno je cenik za nekaj brezalkoholnih pijač in espresso, seveda, pred naročilom kave se ne pogajava za ceno. Nismo navajeni. Zato pa, ko fantina pove ceno, naprej v turških lirah, osupneva – »are you kidding?«. 30 lir je približno 12 Eur. Si mislim – ali ga slabo zastopimo, ali ne znam izračunati menjave v Eur. Vprašamo v Eurih – ha, 10 Eur in ne cedi več... Našo in njegovo prijaznost je kot bi krava maznila. Kako to, da je tako drago? Pravi, ja, tako pač je, boljše cene ne more narediti, v lirah je dražje, ker v bistvu vsi si želijo plačil v devizah.... Plačava, kaj čmo... Šola? Ne zadostna. Še danes bova spet drago plačala to, da nisva navajena barantati in dogovarjati ceno, preden kar koli naročiš...

Naveličani shoppinga, gremo gledat kaj bolj zanimivega. Prvi postanek je pri slapu Karpuzkalderan na reki Düden že v mestu Antalija. Reka Düden izvira v gorovju Taurus 40 km višje in ima še en slap nekje v notranjosti. Zato včasih slapova imenujejo Zgornji in Spodnji Düden slap.

Ta slap je nekaj zelo posebnega, saj s prepada visokega 60 m pada v morje. Bilo bi najbrž zelo lepo ga videti z morja. Tako pa z obale ga vidimo nekoliko postrani, a še vedno je zelo lepo in spektakularno.

Po par ponovitvah sem se celo naučila izgovoriti ime slapa - Karpuzkalderan. Zakaj je takšno ime? Karapuz pomeni lubenica, ki so včasih v velikem številu rasli tod okoli. Kmetje so hladili lubenice v vodi, marsikatera pa je »ušla« in splavala po reki čez slap. Kalderan pomeni padanje, tako je slap poimenovan po padajočih lubenicah J

Letalo nad slapom in reko

Slap je nekoliko ven iz centra mesta, so pa v bližini hoteli in pri slapu je zelo prijeten park in sprehajališče ob obali. Do morja pa ne moreš priti ravno zaradi visokega prepada.

pogled od slapa na oddaljeno plažo

v ozadju - Taurus

Se zapeljimo skozi Antalijo – ogromno mesto, polno ljudi in prometa. Ustavimo se zopet ob obali, a tokrat v samem centru mesta.

Najprej se odpravimo na kebab, pravi turški kebab. Najdemo takega, kjer ga pripravljajo na ognju na drva, ne na plin. S terase lokala je lep pogled na center Antalije. 

Naročiti moraš Doner kebab, poudariti, da ga želiš v lepinji, sicer bo na krožniku. Dogovorimo tudi težo – kelnar nama priporoča 200 g kot srednji kebab, velik pa je 300 g. Dokler čakamo kebab, na mizo nama prinesejo še kup zakusk: lepinja, kajmak, maslo, sveža zelenjava, vsega je že zdaj preveč. Poleg sva naročila ayran, slan jogurt, tukaj zelo popularen. Pričakovala sem, da ne bo dobro, pa začuda ful paše zraven in je fino. Ko dobimo kebab – mmm, božansko…. A tistih 200 g, to je veljalo samo za meso – mesa je 200g + kruh in omake… Komaj komaj pojeva nekaj čez pol… ne gre več. Groza… pa tako dober je…. Še večkrat kasneje sem se spomnila tisti kebab, ko sem bila lačna…

Greva plačat – 2 kebaba, ayran, 2 coli  - 27 Eur. Prosim?? 10 Eur na kebab? Odličen je bil in je ogromen, a vseeno je too much. Ja, valda, zopet šola – cenkaj se preden naročiš. Potem je too late. Mi smo se pa takoj prepustili ležernemu spomladanskemu vzdušju, soncu in lepemu razgledu… Za kebab naj se ne bi plačalo več kot 5-7 Eur. Če si tujec, če se ne znaš dobro barantati, na vsakem koraku te opeharijo in boš plačal dvojno. Vedno se moraš dogovoriti za ceno vnaprej, vedno preveriti koliko boš plačal, sicer si »žrtev«. To je Turčija! In ravno zaradi tega, ne vem, če bi se rada še kdaj vrnila v Turčijo. 

pogled na zgodovinski center Antalije

Se odpravimo na sprehod po mestu, tudi skozi Old Bazar, kot, da še ne bi imeli dovolj shoppinga J Vidimo ponaredki slavnih znamk, suvenirji, začimbe. Očitno sva zavila v napačno ulico, hitro proč, preden nas začnejo »napadati« prodajalci. Moram reči, da so manj vsiljivi kot v Egiptu.

Gremo v stari del mesta, ki se imenuje Kaleichi – »znotraj obzidja«. Temne stare strehe so stare tudi do 300 let.

Včasih so v Turčiji vladali rimljane, nato Aleksander Makedonski, nato 4 stoletja je obdobje Bizantinskega cesarstva, potem je bil čas seldžukov, nato je nastalo Otomansko cesarstvo vse dokler leta 1923 ni prišel na oblast Atatürk. Skoraj vsa ta obdobja so opazna v Kaleichi.

Po prvi svetovni vojni Antalya je v obdobju treh let pripadala Italiji zaradi povojnih delitev.Novo mesto Antalya se je razvilo šele v 60-70h letih.

Sprehod skozi Kaleichi, po mestnih uličicah. Simpatično, ampak polno je trgovin in stojnic na vsakem koraku. Kot da bi še vedno hodil skozi bazar. Komaj vidiš mimo tega, kakšno je pravzaprav mesto.

Ko pa se spustimo v pristanišče, je pa zelo lepo. Nekako šele v pristanišču sva začutia, da je Antalya lepa, da ima svoj čar. Pogled na mesto, ki se vzpenja v hrib, je očarljiv.

V antičnih časih na območju Antalya – Side se je nahajala antična Panfilija (mesta kot so Perge, Aspendos, Side). Athalos, pergamonski kralj, je potreboval in želel imeti dobro pristanišče, za katero so iskali primerno mesto. Tako mesto so našli na kraju, kjer sedaj stoji Antalya. In mi smo v tem pristanišču!

Athalos

Pristanišče je polno »gusarskih« bark, ki ponujajo izlete. Za izlet cca. 1 uro smo videli ceno 22 €, drugi peljejo za 15 €, najbrž je možno se cenkati za manjši znesek. Kljub obilici turistov v pristanišču, na izlet jih ne gre veliko. Poleti pa mora biti res izjemna gužva.

Opazimo lokalno policijo, imenuje se ZABITA (joj, kako so jih lahko tako poimenovali?), tej so zadolženi za red, varnost in spoštovanje zakonov v turističnih krajih, oz. vse, kar je vezano na turizem. Opazovali smo, kako lovijo tiste, ki ne izdajajo računov oz. prodajajo na črno. Mali, ki je prodajal rože, je kar pustil šop vrtnic in stekel proč. Čudili smo se, da se nekdo ubada z ne-izdajo računov, očitno ne gre jim dobro, saj v enem tednu nismo prejeli enega računov.

V pristanišču vlada tako prijetno vzdušje, da se tu sprehajamo in posedamo kar en čas.

Takoj za pristaniščem, pod starim obzidjem je prijetna majhna plažica, obdana s skalami. Ne vem, če se tam poleti kopajo, vsekakor je prijetno posedati tam.

Nato se vzpnemo nazaj na vrh (gor je možno priti tudi z brezplačnim panoramskim dvigalom).

Na trgu Republike opazimo množico ljudi, nekateri v zgodovinskih kostimih, glasba, zastave, vlada neko domoljubno navdušenje. Vidi se, da ljudje praznujejo nekaj, za kar jim je mar, so veseli in ponosni. 

Vprašamo, kaj se dogaja. Ker vidijo, da smo turisti in fotografiramo, pokličejo prav predstavnika turističnega urada, ki se je nama tudi predstavil in podaril turško zastavo J Pravi, da se praznuje 100. obletnica (17.marec) zmage turkov pri Galipoliju. Takrat v bitki je umrlo ogromno vojakov na obeh straneh (borili so se proti Britanskemu imperiju). Tako danes so proslavljali zmago Turčije in so se poklonili umrlim vojakom.

Na trgu so delili ogromno nageljnov v ovitkih. Na vsakem ovitku je bilo napisano eno ime. Podelili so toliko nageljnov, kolikor je umrlo ljudi, in vsako ime je obeleženo na nageljnu. Zelo ganljivo in prelepa gesta. Prevzelo nas je to praznovanje, počutili smo se dobrodošli, z veseljem so nama pozirali in razlagali, kaj se je zgodilo; veseli so bili, da vemo, da je bitko vodil Atatürk in da vemo za njegove slavne besede, da za zmago bodo vsi brez oklevanja umrli… Veseli smo, da smo ujeli to praznovanje in spoznali drugačno Turčijo.

Še nekaj o življenju v Antaliji in na obali: stanovanja v Antaliji so precej draga za turške razmere, cene se giblejo od 200 do 700 €/m2, odvisno od lege in soseske. Na obali Turčiji je vedno več evropskih upokojencev, ki si kupujejo tu nepremičnine zaradi milih zim. (V dobro založenih supermarketih zato je mogoče kupiti svinjino, ki jo sicer turki ne jedo). Sedaj banke v Turčiji dajajo zelo ugodni krediti za stanovanja (komaj 1 % obrestne mere), zato marsikdo od turkov se trudi kupiti nepremičnino. Sicer pa najem srednje velikega stanovanja, okrog 70m2, v Antaliji znaša nekje 150 €/ mesec. Za primerjavo – povprečne plače so okrog 500-600 Evro, minimalna plača je 350 Evro. Bencin pa stane 1,5 -1,6 €/liter. Avto je luksuz.

Turki niso športniki, so pa zagreti navijači, radi tudi stavijo. Casinoji so prepovedani, ker so hazarderji. Eden od zelo popularnih tradicionalnih športov je borba v oljčnem olju, ko nasprotnik čisto spolzi iz rok. Drug popularen šport pa je ribolov. To je to, nobenega teka ali posebnega napora J

športnik :)

Kakih 45 km od Antalije v gorovju Taurusa so celo smučišča. Na eno od smučišč je speljana gondola na goro Tahtali, na višino 2800m, gondola se na veliko reklamira s sloganom »From sea to sky«. Skoraj mi je žal, da nama ni uspelo tja. Mora biti res nekaj posebnega. A turki niso ravno smučarji, pa tudi za njih je to zelo drag šport.

Če povzamem naš vtis od Antalije, ki smo ga dobili v enem dnevu - mesto je veliko, je preveliko za počitniški kraj. Veliko mesto z vsem, kar spada zraven - promet, obilica ljudi, mnogo možnosti in več kotičkov v mestu za različen okus - od ulic polnih trgovin do parkov in mirnih sprehajališč. Lahko najdeš očarljivi predeli... Videli smo Antalijo kot mesto, kjer živijo ljudje, ne samo turistični kraj. Zna bit, da v poletni vročini in ob obilici turistov, je vtis povsem drugačen.