Marec v Kapadokiji: dež v Göreme, sonce v Ortahisarju, sneg in sodra v Kaymakli

Ta post je samo o enem dnevu na poti po Kapadokiji. Kakšno bo tukaj vreme, v marcu nikakor se ne da predvideti. Včeraj je bilo sonce in skoraj 20 stopinj, proti večeru nas je že zalival dež in shladilo se je vsaj za 10 stopinj. Danes v enem dnevu smo se srečali s skoraj vsemi vremenskimi pojavi: od sonca do dežja, sodre in snega. Na trenutke smo tudi pošteno zmrzovali. 

pogled na Ortahisar

Prebudimo se v prijetno jutro nekje sredi Kapadokije. Natančneje – na obrobju mesta Avanos. Zaradi časovne razlike in tempa na potovanju sva se že navadila zgodaj zbujati. Pogled iz okna hotelske sobe nam pričara čudovit oranžno-rozast sončni vzhod. 

pogled iz hotelske sobe

sosednji hotel

Tako se še pred zajtrkom odpravimo na kratek potep ob hotelu. Sreča nas čredica potepuških psov. Čeprav niso bili napadalni, vendar prav ni nič prijetno, ko ti hodijo tik ob nogi… kaj pa vem, kaj imajo v mislih. V Turčiji je veliko potepuških mačk in psov, mnogi niso cepljeni. Veterinarska služba dela na temu, da jih čim več kontrolirajo, ampak to ni tako enostavno. 

Obstaja prav posebna pasma psov, turška, - kangala. Te pse se ne smejo izvažati iz Turčije, samo US vojska in NATO smejo imeti te pse izven meja Turčije. Zakaj so tako zanimivi za vojsko? Ker psi sploh ne reagirajo na strel, nič ne trznejo. Sicer to so lovski psi, tak pes lahko ubije tudi volka, oz. pogosto jih imajo pastirji kot psa-čuvaja za ovce in drugo živino. Ko se dvigne na zadnje tace, je tak pes lahko »visok« tudi 2 metra.

Kangal dog - slika je iz interneta

Imajo v Turčiji tudi posebno pasmo mačk – mačke Van, doma z jezera Van, znane so po temu, da imajo očesi različnih barv – modro in rjavo. Te muce izgledajo zelo prikupno, vendar ne marajo se crkljati, lahko kar popraskajo ali ugriznejo...

Se sprehodimo mimo sosednjega hotela  do planote zadaj, kjer se že vidijo baloni, ki so poleteli tudi danes. Vendar danes je nebo povsem zaprto z oblaki, zato sva vesela, da sva letela z balonom že včeraj ob sončnem jutru.

Dokler zajtrkujemo in se odpravljamo, začne deževati. Nekaj sto metrov proč od hotela je razstavni center za preproge. Na vhodu prijazen gospod (trudi se govoriti hrvaško) malo razloži kako delajo tepihe. Tukaj prodajajo samo ročno izdelane preproge. Tepihe izdelujejo za njih po celi Turčiji, gospe in dekleta se izučijo tudi v tem centru, nato po zimi, ko ni dela na polju, se ukvarjajo s tkanjem preprog. 

Opazujemo pri delu dve delavke. 20-letna deklica je zelo prijazna, povabi, da se usedemo na pručko zraven nje, pokaže, kako dela, iz par svilenih nitk nama naredi zapestnice. Pravi, da ni enostavno delo, vendar ga dela z veseljem. Deklice pričnejo se učiti že pri 16-17 letih.

V centru se pohvalijo z preprogami, za katere so prejeli tudi nagrade – za največje število vozlov na kvadratni cm; nekateri sploh ne delujejo kot preproga, temveč kot umetniška slika. Večina preprog je iz volne, to so tradicionalno turške preproge, niso niti toliko za okras, kakor so zelo praktični za izolacijo. Kar nekaj preprog naredijo tudi iz svile. Svila prihaja iz Kitajske, najstarejša tehnika tkanja preprog je stara okrog 6000 let. Svileno preprogo lahko delajo tudi po 6-7 mesecev. 

"Stroj", že starinski, za tkanje svile

Dekleta, ki delajo svilene tepihe (svilene tepihe delajo večinoma mlade punce), za izdelati tepih velikosti 2 kv.m rabijo tudi 2 leti; tako zahtevno delo delajo pogosto v paru. Tak tepih na koncu lahko bo imel ceno tudi do 30.000 Eur. Dekleta so od tega plačane – 3 mesečne plače, dobijo svilo ter na koncu dobijo provizijo od prodaje.

Nomadi, pastirji v stepah od nekdaj so uporabljali tehniko gobelinov za tkanje dek in preprog. Zaradi posebne tehnike, ko na notranji strani ostajajo štrleče nitke, na tak tepih ali deko ne pride kača – oz. če pride, se ustavi, ker jo nitke motijo. Nomadi in pastirji so včasih uporabljali volno namesto pampersov, saj vpija urin in nevtralizira vonj.

Nekaj tepihov naredijo iz angora volne (volna zajcev in ovce, tudi turška pasma). Cena takega tepiha, recimo, velikosti 1,5 x 2 metra znaša okrog 1500-2000 Eur. Cena je zelo odvisna od materiala, zahtevnosti vzorca, števila vozlov ipd. Pravi volneni tepih cca. 2,5 kv.m bo stal okrog 300 Eur. Tepih iz angora volne pa je lahko tudi 5x dražji. 

Po salonu se ne sme fotografirati, povsod te spremlja prodajalec, ki mu takoj poveva, da tepiha zagotovo ne bova kupila, vendar vseeno bi se malo razgledala. Tako nam vseeno pokaže njihovi dosežki, mala svilena prerogica velikosti kakih 13 x 25 cm zaradi izjemnega števila vozlov je ocenjena na 60.000 Eur. Ta tepih je vpisan v knjigo rekordov Guinnesa zaradi neverjetno velikega števila vozlov na 1 kv. cm – kar 34 x 34 vozlov. Čas tkanja tega tepiha s povečevalnim steklom – 3 leta.

Če kupiš preprogo, prvo – se moraš ful barantati, drugo – ti jo pošljejo tudi domov s pošto… Naš prodajalec nas prepriča, da se slikamo z njim »naskrivaj« J Nisva ga hotela razočarati, da so pri nas preproge iz mode že 40 let…. Ampak, ko si v Turčiji, so preproge nekako IN. 

Bilo je zanimivo, a zadrževati se dolgo pri preprogah ni imelo smisla in kljub dežju se odpravimo proti Göreme. Tukaj smo zaključili včerajšnji dan pod dežjem, tukaj smo začeli današnji dan, zopet pod dežjem. Göreme res se ni hotel nama pokazati v lepem vremenu.  Zato imava tudi take vtise, pod soncem najbrž bi bilo čudovito.

Muzej na prostem v Göreme je le 1,5 km oddaljen iz centra mesta.

Večina ljudi prihaja v Kapadokijo za estetskimi doživetji. Apostol Pavel je bil bolj pragmatične sorte. Oddaljenost od velikih mest in relativna slabša dostopnost Kapadokije,  po mnenju Pavla je ustvarila popolne pogoje  za vzgojo menihov in pridigarjev. Še v časih zgodnjega krščanstva postane Kapadokija eden od večjih krščanskih centrov. Samo v eni dolini Göreme najdejo okrog 400 skalnih cerkva. Prve »zgradbe« niso namenjali posebne pozornosti arhitekturi. Enostavno v primerni skali so izklesali potrebni prostori. Zaželeno je bilo, da je skala nekje v oddaljenem kanjonu ali v težko dostopnem mestu. 

Ob vhodu v muzej najprej vidimo veliko, 6-7 nadstropij visoko skalo. To je samostan. V prvem nadstropju so bile kuhinja in jedilnica, nekoliko porušena kapela je bila v drugem nadstropju in te prostore je možno obiskati. Prostore cerkvi so v tretjem nadstropju in so dosegljive skozi notranji tunel. Cerkev ima še originalne freske in nekaj poslikav v rdeči barvi. 

Cerkvi, ki so se ohranili do našega časa, so stare tudi okrog 700-1000 let. Tiste, ki so ohranjene na območju Göreme, so združene v Muzej na prostem in vstop se zaračuna (ena redkih vstopnin v Kapadokiji). 

Pogled ven iz ene od cerkva:

Muzej na prostem v Göreme združuje preko 30 cerkva, niso vse dostopne na ogled, pa vendar dobimo jasno sliko... Fotografirati v cerkvah se ne sme – zaradi fresk. V nekaterih so celo varnostniki. In imajo prav, ker tam, kjer jih ni, smo vseeno fotografirali :) Lumpi... Ampak notri slikamo zmeraj brez bliskavice, ker menda pri fotografijah je ravno ta problematična.

Cerkev Malteškega križa

V nekaterih cerkvah so izjemne barvne freske, ena lepših poslikav je v veliki cerkvi takoj ob parkirišču, ta je že izven območja muzeja, vendar z muzejsko karto vstop je prost. 

Notranjost v eni od cerkva.

Ker Kapadokija velja za nekakšen center krščanstva, tukaj v Göreme je bil center meništva. Najprej so menihi živeli zelo asketsko in odmaknjeno življenje. Nato so prišli do spoznanja, da bi menihi in nune morali pomagati ljudem, predvsem tistim v stiski. Zato so pričeli graditi samostane v bližini sirotišnic, bolnišnic, v mestih...

Velika skala je samostan

V notranjih prostorih v muzeju - bivališča menihov. Bolj asketsko kot tako skoraj ne bi moglo biti. Mi smo bili marca, zelo je bilo mrzlo, pa ni bilo pod ničlo. Po zimi je v Kapadokiji sneg povsem običajen pojav. Kako so živeli v skalah, pa čeprav z nekaj tepihi - si ne predstavljam.

Muzej v Göreme je vpisan v register UNESCOve dediščine, tako kot podzemna mesta. 

Za kosilo sva si privoščila poleg juhe in sladice še testi kebab. Gre za jed, značilno za centralno Anatolijo, njena priprava pa je zelo posebna. Zelenjavo in meso v krušni peči kuhajo v zapečateni lončeni posodi tri ure, zato se moraš naročiti na kosilo ali večerjo vsaj tri ure prej . Preden jo postrežejo, s kladivom prelomijo posodo in servirajo skupaj z rižem, svežo zelenjavo in kislimi kumaricami. Pri turkih skoraj vsaka jed z nasekljanim mesom in zelenjavo se imenuje kebab, ta tukaj ni naredil nekega vtisa, mogoče tudi zato, ker je bilo zelenjave veliko več kot mesa. Za »pravi« kebab, kot ga poznamo pri nas, moraš naročiti Doner kebab in še poudariti, da naj bo v lepinji, ne v krožniku. To smo si privoščili šele v Antalyi. Za sladico so pa nas presenetili z jedjo, recept katere vsebuje samo navaden jogurt in med. In presenetljivo – fino je! Ne smem pozabiti rdečega domageča vina – vino Avanos, prav dobro je bilo. 

Po kosilu je posijalo sonce, odpravimo se do Ortahisarja, mesto v skali in na skali. Podobno je Uchisarju, ki smo ga videli včeraj. Vendar Ortahisar nama je bil veliko lepši, enostavno je »potegnilo«, splezala sva tudi do vrha skale.

 Mesto skala je povezano z drugim mestom v skali – z Uchisarjem – preko podzemnega rova, ki je dolg okrog 10 km in poteka nekje pod tem kanjonom.

Najprej se ustavimo na view pointu, od koder je pogled na skalo najlepši. Spomnimo se, da sva nad Ortahisarjem že letela z balonom. 

Ortahisar pomeni "dvorec v sredini", ker mesto je res locirano skoraj v sredini med vsemi kapadokijskimi mesti.

Mesto, saj ni veliko, ampak je živo, centralni trg, trgovine, delavnice, čajnice in restavracije. Vas je znana po pridelavi suhega sadja in oreščkov. Luštno.

Na vhodi v mesto so še ostali shrambe v skalah, kjer se shranjujejo pomaranče, limone, jabolka z obale. Zaradi konstantne temperature sadje lepo in počasi dozoreva in se ne kvari. 

Zdaj se več ne spomnim, če je bilo potrebno plačati za vstop v skalo Ortahisar, se pa moraš povzpeti po dokaj strmih stopnicah, izklesanih v skali, ponekod na zunanji strani skale, ponekod kar noter. 

Vzpon v mesto - skalo:

Višina skale od mestnih ulic je 86 metrov. Sproti vidiš sobe in prostore, kjer so ljudje bivali. Kot veliko mravljišče je. Ne vem, kako so lahko tako živeli. Nobene zasebnosti ali udobja. 

Pogled z vrha je izjemen. Ne moreš se naveličati gledati. In fotografirati.

Pot do Uchisarja, ki ga komaj vidimo v daljavi - štrleča skale je Uchisar.

Konj v kanjonu.

V Ortahisarju je kar nekaj zgodovinsko pomembnih cerkva, s freskami in poslikavami. Ki jih nisva obiskala, nekako po obisku Göreme je bilo dovolj cerkva, pa tudi viška časa in dobrega zemljevida nisva imela.

Ortahisar

Notri v skali:

Nazaj v mestu. Prav lušen je ta Ortahisar, po vzdušju mi je bil podoben Čavušinu. Avtenično in zelo prijetno.

Starinarnica, ki so jo poimenovali "House of memories":

Bar - restavracija:

Hiše ob skali. Ali deloma v skali. Saj pri domačinih sploh ne moreš vedeti, koliko globoko so se vkopali noter v skalo. Dokler se ne srečajo s sosedi, se lahko vkopavajo...

Naslednji naš postanek je v Kaymakli – podzemnem mestu. Kaymakli je eno največjih podzemnih mest, kjer so se krščane skrivali pred napadi arabskih plemen.

Zapuščena podzemna mesta so pričeli odkrivati v 19. stoletju: francoski menih Gerphanion je našel manjšo odprtino, luknjo sredi gorskega platoja. Ko se je spustil vanjo, je ugotovil, da se je znašel v velikanskem podzemnem mestu, ki se spušča dol za kar nekaj nadstropij. 

Mesto je imelo ventilacijske dimnike, vodnjake, skladišča za shrambo živil (zaloge so lahko zadostovale tudi za nekaj mesecev) in hlev za domačo živino, stiskalnice za pripravo vina. Tudi cerkev je bila v podzemnem mestu. Predvidevajo, da so prebivalci najprej naredili hleve v tufu, nato hlevom dodali shrambe za živila zaradi konstantne temperature. Zaradi pogostih vojn so se prebivalci skrivali v hlevih in so vedno bolj kopali v globino pod hlevi in shrambe. Nadzemno mesto Kaymakli je takrat štelo med 3000 – 5000 ljudi, zato so potrebovali vedno več prostora za skrivanje.  Prebivalce podzemnega mesta so prihajali ven na površje le zato, da so lahko obdelovali njive. V podzemnih mestih so ljudje ostali tudi po 6 mesecev, celo umrle so začasno pokopavali v podzemlju. Ozki prehodi, ki so vodili na površje, v primeru nevarnosti so zapirali s težkimi kamnitimi vrati.

Prvi nivo je bil zgrajen še v času hettov, ocenjujejo, da je mesto staro okrog 3000 let; nato v času Rimskega in Bizantinskega cesarstva so podzemni prostori še precej povečali, tako je nastalo mesto z 8 nadstropji v globino. Podzemna bivališča so bila večinoma sestavljena iz »2-sobnih stanovanj«, v katerih s pomočjo ventilacije se je vzdrževala temperatura okrog 27 stopinj. Ventilacijski zračnik, skozi katerega so dovajali tudi vodo, je globok 60 m! V Kaymakliju se je lahko skrivalo tudi do 15000 ljudi.

Še do sedaj ne vedo, kam je šel tuf, ki so ga izkopali, najbrž se je spral skozi stoletja, ker bi morala biti zelo velika količina.

Kaymakli ima povezavo preko podzemnega tunela, ki je dolg okrog 9 km, do drugega velikega podzemnega mesta – Derinkuyu. Oba mesta sta odkrita od leta 1964 za ogled. V Kaymakli je možen ogled štirih »zgornjih« nadstropij, spodaj še vedno potekajo izkopavanja in arheološke raziskave. Tako smo si ogledali del »zgornjih« 15 metrov.

Znanstveniki ocenjujejo, da je na tem območju okrog 200 podzemnih mest, 37 jih je že odkritih. Sicer ljudje so  živeli v teh mestih pod zemljo še vse do 19. stoletja.

Dokler smo bili notri pod zemljo, zunaj je deževalo, nato padala sodra, med vožnjo v hotel pa je še snežilo. 

Mesto Kaymakli je dobilo svoje ime po siru kajmaku, ki so ga včasih tukaj ogromno pridelali. Ampak edina stojnica, ki jo srečamo na poti od podzemlja do avtobusne postaje, je stojnica s tepihi, nobenega kajmaka. Mogoče sva morala kupiti tepih? :)

Kaymakli

Avtobusna postaja v Kaymakli:

Naselje v Kapadokiji - popolnoma neprivlačen hrib. Slikano iz okna avtobusa.

Še ena slika iz okna avtobusa (ogromno smo tukaj videli in toliko je še vsega neraziskanega ostaja v Kapadokiji, da lovimo vsak utrinek, jutri že odpotujemo nazaj na obalo) - konj na hribu.

Dokler pridemo do hotela, sneg in dež ponehata (neverjetno hitro se spreminjajo vremenske razmere...), kljub nizkim temperaturam (+5°C) se odpravimo na še en sprehod na hrib za hotelom, kjer že na daleč vidimo nekaj »gob«. 

Za sončni zahod smo kakih 15 minut prepozni, pa vendar so tako čudne svetlobe in obvezno želiva priti do "domačih stožcev" za hotelom.

"Bivalni" stožec. Oz sedaj se zbira tu mladina, po mojem kaj spijejo in pokadijo.... Lih so se začeli zbirati, ko smo mi odhajali.

Pogled s "domačega" hriba na hotel in Avanos:

Na "našem" hribu:

Prelepo drevo:

Za zaključek postov o Kapadokiji pa še slika iz naše sobe v hotelu - Kapadokija pod snegom. Mora biti prav nekaj posebnega. Čeprav smo že tako pošteno zmrzovali pod dežjem....

Če povzamem - Kapadokija je neverjetna, je prelepa, je zanimiva, je čisto nekaj posebnega, zagotovo je vredno obiska za vsaj nekaj dni.