Gremo v hribe: Vertikal kilometer na Čaven in oba Modrasovca

Ko se pelješ po avtocesti mimo Vipave in Ajdovščine, na eni strani ves čas imaš pogled na precej visoke gore. Prejšnji teden sem raziskala en delček teh gora - od izvira Hublja po robu sem šla do Sinjega vrha. Ta teden sem se odpravila iz Lokavca na kočo na Čavnu in nato še na bližnja vrhova - Veliki in Mali Modrasovec.

Izhodišče je tokrat iz Lokavca, naselje takoj za Ajdovščino. Veliko parkirišče je pred cerkvijo. Za cerkvijo že vidim Čaven. Pot skozi naselje gre mimo kapelice do zadnjih hiš v vasi, ves čas ob potočku. 

Potoček v Lokavcu

Za vasjo pot se spremeni v kolovoz in se počasi vzpenja skozi gozd, potoček ves čas žubori na naši desni strani. Večji del poti hodimo skozi gozd, le redko kdaj pridemo na odprta pobočja.

Iz Lokavca in vse do koče na Čavnu nas vsake 200 metrov višine spremljajo table za "vertikal kilometer". Višinske razlike iz Lokavca in do koče je kar soldinih 1074 m, zato pot kmalu postane precej strma in kar naporna.  Tablice z oznako že prehojenih višinskih metrov meni so bile zelo dobrodošle, saj vsaj približno sem si lahko predstavljala, kako napredujem. Prvič sem hodila po tej poti, vedela sem, da je do koče dobre 2,5 ure hoje. Tako dolgo pot si raje "razbijem" na kose, nekako se mi zdi cilj bližje.
Letos tekma za vertikal kilometer bo konec maja. In to ne v počasni hoji v hrib, temveč - tek! Za to pa moraš imeti res kondicijo :)

Pot skozi gozd. Pot je ves čas zelo lepo označena. Pot sem si razdelila nekako na 3 deli - do prve prečne gozdne ceste je trajalo okrog 50 minut. Ob prečni cesti pri podrtem drevesu je tudi klopca in ob klopci so simpatične jaslice.

Druga tretjina poti - še okrog 40 minut do nadmorske višine 870 m, kjer našo pot preči Srednječavenska pot (table na sliki spodaj). Od tukaj je vzpon zelo strm, praktično stopnice navzgor. Za sestop bo kar naporno za kolena, pa tudi kotaleči se kamenčki ne dovolijo ležerne hoje.

Kmalu pot pripelje do odprtih pobočij, se odpre pogled na Vipavsko dolino. Pot se lahko nadaljuje ali po grebenu (na poti tja je zelo pihalo), zato sem izbrala pot nekoliko nižje pod grebenom, obe poti pa se združita 10 minut pozneje.

Od tu naprej pot postane lažja, razgledi so neverjetni. Zgubila sem kar precej časa za fotografiranje, prelepo.

pot navzgor

 Pot proti koči, koča se skriva pri tistem gozdu na vrhu.

Ko pridemo na zelo veliko jasno, zagledamo tudi kočo Anton Bavčerja na Čavnu. Koča je zelo velika, zunaj je tudi žig in vpisna knjiga. Sama koča pa je bila danes zaprta.

 Tik pred vhodom na teraso koče nas pričaka tabla, da smo naredili vertikalni kilometer in še več - 1074 metrov vzpona. Ali 4,4 km po stezi. Do tukaj sem rabila skoraj 2,5 ure.

 Koča je na višini 1242 metra. Okrog koče je zelo lepa jasa, z improviziranim igriščem, nekaj lesenimi mizami in klopmi. Zelo zelo lepo. Sem si kar privoščila pošteno pavzo za malico.

Igrišče pred kočo

Od koče se odpravim na vrh bližnjega Velikega Modrasovca. Vrh je oddaljen vsega 15-20 minut lahkotne hoje. Po poti malo pred vrhom je še vedno nekaj malega snega.

Vrh Modrasovca je poraščen z nizkim gozdom. Na samem vrhu je nekakšen vojaški bunker na katerega se lahko zleze. Na vrhu je kažipot za Golake.

Z vrha 1353 metrov visokega Velikega Modrasovca se komaj vidijo naše Alpe. Na vrhu ni niti knjige, niti kamna ali križa, skratka nič, kar bi nekako obeležilo vrh. Zato nekako ni občutka, da si prišel do cilja...

Mali Modrasovec se nahaja nekje na sredini poti med kočo A. Bavčerja in Velikim Modrasovcem, le kakih 100 metrov proč z osnovne steze, zato ni razloga, da se ne bi povzpeli še tja, že, če ste prvič na tem koncu.

Pogled na Veliki Modrasovec s poti na Malega

Tik pod vrhom Malega Modrasovca. Visok je 1305 m, na vrhu pa je antena in mala hišica. Oba vrha tako nista razgledna, nista posebej zanimiva. Pot do koče je fantastično lepa, vrhova pa se lahko izpusti mirne duše, razen, če se ne gre ju videti lih zato, da si lahko rečemo, no, bil sem...
Jaz sem bila :)

Ob poti v gozdu in na prostem je ogromno spomladanskih cvetlic. Ker prej nisem hodila v hribe, letos se kar presenečam, kako vse to raste po naših hribih. Prelepo je!

 Začnem sestop in, ker hodim navzdol, imam pred seboj ves čas izjemen pogled na Vipavsko dolino in okolico. V smeri proti Novi Gorici opazim neko vodo. Sumim, da Soča ne bi smela biti tukaj, pozneje ugotovim, da se gre za umetno jezero Vogršček

Na vrhu, sploh ob burji, pošteno piha. Zato toliko boljši je duhovit napis na skali:

Planinec, tukaj se ustavi,

Frizuro si popravi,

Čaven poln je lepotic,

Gorskih cvetlic

Pogled v dolino in strm sestop.

Sestop je dokaj zahteven - strmo in kamenčki kar bežijo...

Ko sem prehodila večji del sestopa skozi gozd, se znova znajdem na čudoviti jasi le malo pred koncem. Ne morem drugače, da se tu ne bi ustavila in še malo uživala v čudovitem pogledu in prelepem spomladanskem sončku. Kljub zame dokaj naporni in dolgi poti, je bil fantastičen dan in pot je čudovita. Na celotni moji poti nisem nikjer srečala prav nikogar! Sama na vseh desetih kilometrih...

Zelo sem vesela, ko spet pridem do potočka. Umijem se, tudi spijem nekaj požirkov kar iz potočka, saj do tu mi je že zmanjkalo pijače. Voda je okusna in kristalno čista, ampak če mi zraste rep ali dobim kako čudno bolezen - se bo vedelo zakaj :)

 Po dveh urah sestopa zagledam zopet Lokavec, ki sem ga po dolgem pohajanju kar vesela.

Lokavec

 Podrobnosti:
Izhodišče (Lokavec, Ajdovščina, št. 103): Lokavec 170 mnv
Koča na Čavnu: 1242 mnv (cca. 2,5 ure)
Veliki Modrasovec: 1353 mnv (cca. 2 ure 45 min)
Višinska razlika po poti: cca. 1225 m
Skupna dolžina poti: cca.10 km.