Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Gremo v hribe: potep po Čavnu iz Stomaža

Čaven nad Ajdovščino je prepleten z ogromnim številom različnih poti. 15 dni nazaj sem šla na Čaven iz Lokavca in je bilo prelepo. Danes sem se odločila, da grem zopet do koče Anton Bavčerja na Čavnu, le da grem po drugi poti. Šla sem po poti iz Stomaža.

Stomaž je manjše naselje za Ajdovščino pod pobočjem Čavna. Parkiram se pri pokopališču. Kakih 8 minut hodim skozi naselje, da pridem do steze, ki zavije v gozd za zadnjimi hišami v vasi.

Spodnji del poti poteka včasih po gozdni cesti, včasih po stezi skozi precej zaraščen gozd. Pot je ves čas zelo lepo in jasno označena. Čez približno pol urice od začetka poti pridem do travnika, kjer je postavljena lovska opazovalnica.

Nekje na sredini vzpona pot prečka Srednječavensko pot, ta Srednječavenska pot po mojem mora biti zelo lepa in zanimiva, gre pa prečno po pobočjih Čavna.

Zgornji del vzpona nad Srednječavensko potjo vse do Male gore je precej bolj strm, a lepši, gozd postane redkejši in bolj svetel.

Konec aprila se že pripravljajo šmarnice, ki bodo v nekaj dneh zacveteli in bo gozd zadišal...

Poldruga ura vzpona in že sem na Mali gori, planoti pod robom Čavna, nekje na 1000 m nadmorske višine.

Mala gora je "simbol trdega dela in lepih spominov", saj so včasih ravno sem na planoto prihajali kmetje iz vasi pod Čavnom in pripravljali krmo za živino. Košnja je bila posebno doživetje in je bila zelo pomembna.

Zadnjič na Mali gori so kosili pred 50 leti, življenje v dolini je postalo vedno manj "kmetijsko", zdaj le redka hiša še ima živino. Tako travniki na Čavnu so vedno bolj zaraščeni in izginjajo. V spomin na težko delo koscev je na Mali gori urejena Pot koscev in grabljic, vsako leto pa je organiziran Velikonočni pohod na Malo goro iz vasi Kamnje in je to pravi dogodek.

Pogled v dolino z Male gore, v daljavi je Jadransko morje.

Pogled z Male gore na Ajdovščino in Nanos.

Planota na Mali gori. Prelepa je.

Z Male gore se dvignem do koče Anton Bavčerja na Čavnu. Na poti do sem v neki z gozdom poraščeni kotanji me prestraši žival, ki je sicer nisem videla, videla pa sem premikajoče se veje in slišala zvok polomljenih vej. Najbrž je bila kakšna srna ali gams, vendar zmeraj se zelo bojim, da bi srečala medveda. Ne vem, če so medvedi v teh gozdovih na Čavnu. Zagotovo pa so na par ur hoje oddaljenih Golakih. Medvedov v Sloveniji je v zadnjih letih vedno več, našla sem neko raziskavo, ki pravi, da jih je okrog 440, v 80-h letih prejšnjega stoletja pa je bilo okrog 150. Zaradi avtocest se medvedi ne morejo prav prosto se seliti iz enega predela na drugi. V raziskavah sem našla, da je precej velika možnost za srečanje z medvedom v Snežniških gorah, okrog Kočevja, na gozdnih planotah Nanosa in Golakov (Trnovski gozd), na Javornikih... Skratka, vse je to tukaj, pri nas na Primorskem, kamor jaz hodim v hribe... Čeprav medved naj ne bi napadal ljudi, če se ne počuti ogrožen, zagotovo jaz ne bi dobro prenesla srečanja z medvedom... Iščem hribe brez medvedov :)

Pri koči Anton Bavčerja se nas nabere kar okrog 10 planincev, vsak iz svoje smeri. Koča je sicer zaprta, zunaj kljub soncu je prav hladno, termometer kaže samo 10 stopinj. Do koče sem rabila 2 uri in 20 minut. Po kratki pavzi nadaljujem pot. Se odločim, da grem do Male gore z druge strani, mimo koče (da ne srečam ponovno tistega, ki je lomil po gozdu...)

Na poti pred sabo vidim gol in razgleden vrh Kuclja. Tam še nisem bila, niti nimam "naštudiranih" poti tja gor. Ko zagledam kažipot na razpotju, pomislim, da bi lahko šla še na Kucelj, če poti do tja ne bo več kot 30-40 minut.

Tabla pove, da je do vrha Kuclja samo 25 minut. Odločitev je padla - grem gor, nato se bom že vrnila in nadaljevala pot do koče na Mali gori.

Ob poti se vidi, da gozdarji na veliko urejajo, mnogo dreves je že požaganih, druga so označena... Gozd je res zelo gost, pot skozi gozd pa je precej strma, predvsem pa ne vidiš več vrha pred seboj...

Ko pa stopim iz gozda, se odpre pogled na visok vrh in Vipavsko dolino pod hribom. Čudovito!

Pot na Kucelj, vrh je že pred nami.

Strma pobočja, v daljavi pa se vidi morje.

Po še manj kot 25 minutah sem res na vrhu Kuclja, 1237 m. Razgled je fenomenalen. To je taka gora, ko točno veš, da si na vrhu. Pravi je. Gospod s fantkom, ki sta prišla za mano, sta rekla, da ta gora je še najlepša na tem koncu.

Kucelj - prelepa gora s smešnim imenom

Pogled v dolino in na jezero Vogršček:

Razgledi s Kuclja so fantastični, in to na 360°. Če ste že na Čavnu, obvezno pojdite na Kucelj. Zadnjič sem šla od koče na Čavnu do Velikega in Malega Modrasovca, ki prav nič nista zanimiva vrhova, Kucelj je neprimirlivo lepši.

Pogled s Kuclja:

Pogled na prehojeno pot od koče na Čavnu:

Tako nepričakovano moja današnja pot je obogatena z razglednim vrhom. Ko se naužijem razgledov, se odpravim nazaj proti koči na Mali gori. Celo ne rabim se vračati do prejšnjega razpotja, je še eno, ki mi malenkost skrajša pot.

Koča in travnik ob koči na Mali gori pa sta res idilična. Čudovito urejeno je, v zavetrju, krasno je...

Koča je sicer zaprta, se vpišem v knjigo, vzamem letak, pomislim, da če že moraš prenočiti kje na Čavnu, najlepše je tukaj, in se odpravim dalje.

Sestop z Male gore nazaj na pot v dolino:

Zdaj po več kot treh urah potepanja, samo še sestop v dolino. Že čutim kolena, kako "jamrajo" na strmini. Zato sem kar vesela, ko se znajdem na jasi pri lovski opazovalnici, ker vem, da je le še malo do konca. Naredim kratko pavzo za pojesti jabolko in spočiti kolena, nato nadaljujem.